Učenje esperanta in želja po novem znanju bogatita njuno življenje
Vedno dobre volje in nasmejana, pozitivna in polna energije – to sta Reneja in Anton Mihelič
Objavljeno: 7. marec 2014 ob 06:26,
zadnji poseg: 7. marec 2014 ob 08:09
Brežice - MMC RTV SLO

Anton si nabira energijo s hojo do sv. Vida nad Brežicami. Foto: Bojana Lekše
Pred nastopom v kavarni sta Anton in Reneja še malo poklepetala. Foto: Bojana Lekše
Reneja na enem izmed nastopov v Sevnici. Foto: Bojana Lekše
Udeležba na konferenci v Izoli in pozneje sprehod po slovenski obali. Foto: Bojana Lekše
Utrinek iz igre Mali oglasi. Foto: Bojana Lekše
Sodelovanje na proslavi ob počastitvi kulturnega praznika. Foto: Bojana Lekše
Udeležba na karavani krožkov v Črnomlju, kjer so se s svojo točko predstavili tudi člani Esperantskega kluba Posavje. Foto: Bojana Lekše

Ko si v družbi ljudi, ki so vse življenje dejavni in se to ne spremeni niti, ko odidejo v pokoj, čas mine, kot bi mignil. Visokošolski učitelj, višji predavatelj Anton Mihelič in njegova žena Reneja se ukvarjata s celo vrsto različnih dejavnosti.

Oba se že dalj časa učita esperanto, nastopata v literarni sekciji Beseda v okviru KD-ja Franc Bogovič Dobova, vodita prireditve in si polnita baterije s kolesarjenjem in nordijsko hojo. Z njima smo se pogovarjali v prijetnem ambientu Knjižnice Brežice.

Prihajata z različnih koncev Slovenije. Kako sta se spoznala?

Reneja: Res je, jaz sem iz Savinjske doline iz Mozirja, Tone iz Bele krajine. Spoznala sva se preko interneta, zdaj živiva v Posavju, na Čatežu ob Savi.

Anton, za sabo imate pestro karierno pot. Kaj vse ste delali, preden ste bili imenovani za visokošolskega predavatelja?

Anton: Po poklicu sem magister organizacijskih znanosti, magistriral sem na Fakulteti za informacijske vede v Kranju. Pred tem sem bil srednješolski učitelj v Črnomlju in Novem mestu, nato sem učil na višji šoli v Novem mestu, Brežicah in Ljubljani, nazadnje honorarno na visokih šolah v Mariboru in Ljubljani. To je bilo zame eno najbolj plodnih obdobij, ker sem se v izobraževalnem procesu tudi najbolj našel. Sicer sem imel pa več različnih zaposlitev: od železniškega strojevodje, strojnika na železniških gradbenih strojih, referenta za obrambo in zaščito v vojnem odseku, nekaj časa sem bil tudi medobčinski tržni inšpektor v Novem mestu, kadrovski delavec v nekdanjem novomeškem Pionirju, častnik v nekdanji Teritorialni obrambi in direktor izobraževalnih programov na Gea Collegeu v Ljubljani, pa direktor Prevoza v Brežicah … skratka, za mano je trinajst različnih zaposlitev.

Reneja, kakšna je bila vaša poklicna pot?

Reneja: Zelo mlada, pri šestnajstih, sem se zaposlila v tovarniškem laboratoriju v Cinkarni, kjer sem ostala šestnajst let. Ob delu sem končala administrativno šolo. Kaj več mi ni uspelo. Vseskozi sem zelo pogrešala kulturo in hrepenela po znanju. Ogromno sem brala. S prijatelji smo imeli recitatorsko skupino, s katero smo pripravljali proslave ob vseh večjih praznikih in prirejali literarne večere. Pozneje sem se zaposlila na Delavski univerzi v Mozirju, ki je čez nekaj let prešla v tiskarno Igea. Moje delo je bilo pretipkavanje knjig in občinskega gradiva, oblikovanje šolskih in tovarniških glasil in podobno. Ko je nastala večja potreba po delu v dodelavi, sem poprijela za delo tam.

Rekli ste, da v življenju ni šlo vse gladko, saj so bile vmes tudi težke življenjske preizkušnje.

Reneja: Vsako življenje prinese s seboj tudi kaj težkega. Pri sedemintridesetih sem ostala vdova s tremi otroki. Za nameček sem še zbolela. Tedaj so bili zame in zanje hudi časi. Toda vedno sem se lahko zanesla na družino in na prave prijatelje. Pa je nekako šlo. V tistem obdobju sem začela spoznavati različne alternativne načine samopomoči, znova sem odkrivala čarobnost knjig in obiskovala razne delavnice in tečaje. Minevala so leta, otroci so šli vsak po svoje. Dostikrat sem bila osamljena. Zadnja leta se mi je tu, v Posavju, življenje končno obrnilo na zabavno stran. Z možem tkeva mrežo prijateljstva z ljudmi, s katerimi se druživa. Lahko rečem, da mi je lepo, ko pišem, nastopam, delam na vrtu in uživam v pripravi domačih zdravilnih krem. Meni se je zdaj življenje resnično izpolnilo.

Oba se že nekaj časa učita esperanta. Kdo ali kaj vaju je navdušilo?

Anton: Z esperantom sem se srečal leta 1967, na Železniški industrijski šoli v Mariboru, kjer nas je učil učitelj esperanta in me že takrat navdušil. Do upokojitve se z njim nisem več srečal oziroma do leta 2010. Enostavno ni bilo časa, vmes je bilo služenje vojaškega roka, zaposlitev, družina. Ko sem se upokojil, sem razmišljal, s čim bi se ukvarjal. In sem se spomnil na esperanto. To povem še Reneji in sva se začela učiti. Naročila sva učbenike, slovarje in drugo literaturo.

Reneja: O esperantu sem vedela le to, da je mednarodni jezik. Ko sem se, ob moževi spodbudi, poglobila v učenje, sem ugotovila, da je zelo simpatičen in uporaben jezik. Prek spleta lahko klepetam tako rekoč s celim svetom. Sporazumevam se v mednarodnem jeziku, ob tem pa ohranjam in gojim materni jezik. Ideja jezikovne demokratičnosti je zares privlačna.

Anton: Zelo dobro je strnil idejo esperanta Rudi Mlinar, ki je rekel, da ga pri esperantu privlači ideja pravičnosti in enakopravnosti, saj je to jezik od nikogar in od vseh, ki negira jezikovno prevlado nad malimi.

Kdaj ste izvedli prvi tečaj esperanta in kje?

Anton: Na Andragoškem centru Slovenije sem lani opravil usposabljanje za mentorja študijskih krožkov in so mi predlagali, da bi vodil študijski krožek esperanta. Tako se je vse skupaj začelo. Potem smo imeli razna srečanja, razstave, obiske esperantistov, tudi Vinko Ošlak (op. koroški pisatelj, publicist in prevajalec) nas je prišel obiskat. Dobili smo kar nekaj gradiva in ugotovili, da nam zelo radi pomagajo. Izdelali smo zastavo in emblem, ki ga nosimo na vsaki prireditvi. Z znakom se predstavljamo tudi v biltenu Združenje za esperanto Slovenije.

Anton, vi ste pobudnik za ustanovitev in predsednik Kluba esperantistov Posavje. Kje vse se še predstavljate, razen v Posavju?

Anton: Lani smo bili na predstavitvi študijskih krožkov v Krškem in Črnomlju, na mednarodni konferenci Alpe-Jadran v Izoli in na Zamenhofovem dnevu v Mariboru.

Reneja: Imeli smo tudi predavanje enega esperantista, ki je potoval po Braziliji. On ne zna portugalsko, vendar je preko esperanta navezal stike z esperantsko turistično organizacijo, našel esperantiste v Braziliji in si zastonj ogledal njene znamenitosti.

Anton: Sicer smo dejavni tudi ob raznih praznikih, kot so Prešernov dan, dan Evrope, dan Zemlje, ob obletnici Zamenhofove smrti 15. decembra. Trenutno pripravljamo referat, ki ga bomo predstavili julija letos na 10. kongresu Evropske esperantske zveze na Reki.

Reneja: Predstavljamo tudi poezijo različnih pesnikov, tako da recitiramo njihova dela v slovenščini in esperantu. Nazadnje sem predstavila poezijo Mateja Bora, pred tem pa Alojza Gradnika. In tako na eleganten in nevsiljiv način promoviramo idejo esperanta v javnosti.

Kako vam letos kaže s tečajem esperanta in kdo so po navadi udeleženci?

Anton: Letos smo v sodelovanju s Knjižnico Brežice organizirali začetni tečaj esperanta. Poskusili smo tudi po šolah in v Mladinskem centru, vendar nismo bili uspešni, ker je stvar verjetno premalo znana. Vse je za zdaj na prostovoljni bazi in tudi tečaji niso plačljivi.

Reneja: Sicer je pa na tečajih zelo pisana druščina. Nekateri udeleženci so že v pokoju. Veliko je izobraženih ljudi, ki jim to predstavlja izziv, in jim je morda angleščina že dolgočasna, esperanto pa nov in zato zanimiv.

To so večinoma starejši. Zakaj ni več zanimanja med mladimi? Kje vidite razloge?

Anton: Problem je v tem, da je v ožjem okolju premalo zanimanja, zato ga je težko doseči tudi z raznimi konferencami na globalni ravni. V referatu, ki ga pripravljamo, bomo prikazali svoj primer, kako se stvari odvijajo na mikroravni, kar je podlaga, da ljudje sprejmejo idejo tudi v širšem smislu. Od tu naprej lahko gradimo in razvijamo idejo na raznih večjih prireditvah, kongresih, letnih šolah esperanta in taborih, ki jih je po tujini ogromno.

Kako ohranjate jezik živ, saj če jezika ne govoriš, gre znanje hitro v pozabo.

Reneja: Na svetu nas je mnogo, ki govorimo ta mednarodni jezik. Nekateri odlično, drugi se šele učimo. S pomočjo spleta smo povezani. Uporabljamo mednarodni klepetalnik Lernu in se na zabaven način spoznavamo. Prebrala sem, da so tudi Kitajci spoznali prednosti esperanta, ki ima izredno enostavno slovnico. Ugotovili so, da se njihovi otroci z večjo lahkoto učijo angleščine, potem ko so se najprej eno leto učili esperanto. Menda naj bi učenje esperanta za 40 % olajšalo učenje tujih jezikov. Zanimivo, kajne?

Poleg učenja esperanta sta tudi člana KD Franc Bogovič Dobova. Koliko časa že sodelujeta v literarni sekciji Beseda in kaj vaju je privedlo sem?

Reneja: Teče že drugo leto in za to je bil kriv esperanto. Ljudska univerza Krško je razpisala študijski krožek esperanta, na katerega sta se odzvala tudi Ivana in Rudi Mlinar. Vse to je vodilo k temu, da smo ustanovili Esperantski klub Posavje in kot klub postali člani literarne sekcije ter začeli dejavneje sodelovati tudi na literarnem področju.

Trenutno je aktualna komedija Rudija Mlinarja Mali oglasi, s katero nastopate po Posavju in tudi onkraj meja.

Anton: Bili smo v Srbiji z dvema predstavama, in sicer v Gudurici in Rumi, kjer so nas zelo toplo sprejeli in smo res uživali.

Reneja: Šli smo se predstavit našim izseljencem, saj je v Srbiji trinajst slovenskih društev. Imamo tudi močno podporo občine Brežice, da si lahko taka gostovanja privoščimo, seveda pa večji del stroškov krije samo društvo.

Koliko vas nastopa v igri in kdo poskrbi za kostume in sceno?

Reneja: Zgodba se dogaja v stanovanju, zato smo sceno naredili skupaj, medtem ko za masko in kostum poskrbi vsak sam. V igri nas nastopa šest, imamo pa še tehnično podporo, šepetalko, režiserja in maskerko.

Nastopate z Malimi oglasi, pripravljate pa tudi različne recitale.

Anton: Posavje velja za eno najbolj kulturno razvitih regij. Imamo ogromno zborov, folklornih skupin in literatov. Član literarne sekcije Beseda je tudi Rudi Stopar iz Sevnice, ki je imel pred nekaj dnevi vezno besedo, ko je bil prav poseben Večer ob petrolejki, z gostujočimi iz Budne vasi.

Kako so videti ti večeri v kavarni?

Reneja: Na začetku leta se člani Besede dogovorimo, kdo bo poskrbel za posamezni literarni večer. Tisti, ki je na vrsti, po svoje oblikuje nastop. Običajno prostor okrasimo z likovnimi deli. V goste povabimo pevce in glasbenike, da nam še polepšajo večer. Obiskovalci, gostje in nastopajoči sproščeno sedimo v prijetni kavarni. Potem recitiramo, beremo, pojemo in se pogovarjamo. V marcu bo na vrsti Kosovelov večer, ki ga ne kaže zamuditi.

Anton: To bo esperantsko-slovenski Kosovelov večer, ker bomo recitirali v slovenskem in esperantskem jeziku, saj imamo zelo dober prevod Kosovelove poezije.

Prebrala sem, da gre v Besedi tudi za medgeneracijsko sodelovanje, saj je med vami tudi ena mlajša članica.

Reneja: Ja, Špela je najmlajša med nami. Njena mlada leta nam lepo znižajo povprečje. Vsi jo imamo radi. Zelo dobro se razumemo.

Kje so po vajinem mnenju razlogi, da je pa še vedno veliko ljudi doma, morda celo osamljenih?

Reneja: Kar se tiče izrabljanja prostega časa pri ljudeh, menim, da je ljudem najtežje zapustiti hišo. Ženske smo po navadi predane družini, če je tukaj še služba, je še težje, pa doma je treba vse postoriti. In ko si v pokoju, še vedno misliš, da moraš vse narediti za vnuke, otroke in ti je kar nerodno, da bi si vzel čas zase. Ko greš pa enkrat ven – ali k pevskemu zboru ali v planine, se ti stvari odprejo. Seveda to pomeni obveznosti, nastope, vaje, in včasih res ni enostavno, vendar menim, da se danes lahko vsak kam vklopi, če je le želja. Ne glede na to, kaj delaš in kako, té stvari človeku napolnijo dušo. V pravi družbi se imaš lahko res krasno. Sebi in drugim polepšaš življenje.

Anton: Odkar sva se pridružila literarni sekciji, vsak dan vidiva, da je to eno samo bogatenje življenja. Enostavno vidiš, da počneš nekaj koristnega, da ni to zguba časa. S tem tudi osebnostno rasteš. Daješ in prejemaš.

Reneja: V veliko veselje nama je bilo, da sva decembra lani vodila božično-novoletni koncert v Dobovi. V okviru KD Franc Bogovič Dobova se je predstavila množica nastopajočih – mažoretke, godbeniki, folklorna skupina, likovniki, mlade pevke, ansambli, moški in mešani pevski zbori in otroci iz osnovne in glasbene šole. Upam, da nisem koga pozabila. Veliko ljudi si življenje lepša s kulturo in zelo lepo je videti polno dvorano vedrih obrazov.

Ob toliko dejavnostih vama resnično ne more biti dolgčas. Ali vama ostane še kaj časa za športne dejavnosti?

Reneja: Dve leti sva hodila naokrog s 'torkarji' – to so upokojeni planinci, ki se vsak torek odpravijo na pohod, ne glede na vremenske razmere. V zadnjem času sva se morala odreči tej zabavni druščini. Sama zdaj hodiva z 'nordijskimi' palicami po bližnjih poteh, poleti kolesariva. Veliko rešujeva križanke in bereva.

Imata že kakšne načrte za prihodnost?

Anton: Nadaljevala bova z esperantom, pa morda še s kakšnim krožkom. Krožek kreativnega pisanja, ki ga obiskuje Reneja na Ljudski univerzi Krško »Ostrimo pero – ostrimo duha«, ki ga vodi naš prijatelj pisatelj Rudi Mlinar, je nadvse koristen in pripomore k boljšemu pisnemu izražanju. Ukvarjala se bova tudi z različnimi športno-rekreativnimi dejavnostmi, dokler bova mogla, ostala dejavna pri »Besedi«, pa še kaj se bo našlo …

Reneja: Hvaležna sem za zdravje in energijo, ki mi pomaga, da osmislim življenje. Oboje želim in privoščim tudi vsem vam, ki ste tole prebrali.

Ko ti nekdo s takšnim navdušenjem pripoveduje, kako se ima dobro in kako resnično uživa v vsem, kar počne, te enostavno prepriča, da je tudi obdobje zrelih let lahko polno doživetij, ki te bogatijo dan za dnem. Od vas je odvisno, kako se boste odločili preživeti prosti čas – možnosti je veliko. Tako kot pravi Reneja, včasih je treba samo na stežaj odpreti vrata in pogledati, kaj te čaka za njimi.

Bojana Lekše
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj
Komentarji
UJma
# 08.03.2014 ob 17:58
Zanimivo! Jaz sem pa mislila, da esperanto
ni več med živimi jeziki. V obdobju srednje
šole sem se tudi jaz učila esperanto. Par besed
še znam, vendar sem premalo korajžna, da bi si
upala govoriti tuj jezik.