Mare iz Easttowna ‒ od včeraj naprej je dostopnih vseh sedem epizod prve sezone, ki za zdaj nima nobenih iztočnic za nadaljevanje ‒ je bila številnih pohval deležna tudi zato, ker 45-letna Kate Winslet, strah in groza, igra junakinjo, ki je resnično videti kot ženska v srednjih štiridesetih. A kar je res pomembno: britanska oskarjevka ne deluje kot turistka na safariju v svetu mizerij malega človeka; ustvarila je polnokrvno karakterno študijo človeškega trpljenja.

V ogromni ponudbi temačnih, prestižnih policijsko-detektivskih dram, ki skušajo doseči kultni status prve sezone Pravega detektiva, je Mare iz Easttowna obenem tipičen primer žanra in dobrodošel odklon od njega. Če policijske serije protagonistov poklic rade uporabljajo kot metaforo za patriarhalna pričakovanja, s katerimi se spopadajo kompleksni (moški) protagonisti, je tokrat ključnega pomena, da je naslovna detektivka ženskega spola. (To sicer ne pomeni, da Mare iz Easttowna v tem pogledu nima predhodnic: omeniti velja vsaj serije Broadchurch, The Killing in Skrivnostno jezero.)

Jedro nadaljevanke namreč ni skrivnost brutalnega umora ‒ čeprav zelo dobro pokaže, koliko pedantnega, rutinskega dela terja policijska raziskava ‒ ampak vprašanja, povezana z materinstvom: kaj pomeni biti "dobra mama", nezmožnost, obvarovati svojega otroka pred krutostjo sveta in travma, ki jo za seboj potegne neuspeh pri tem poslanstvu. Rdeča nit Mare iz Easttowna so matere in njihovo trpljenje zaradi izginulih, umrlih ali odtujenih otrok; zelo lahko je razbrati, kako se te travme prenašajo na naslednjo generacijo disfunkcionalnih odnosov in podedovane bolečine.

Kate Winslet igra Mare (v resnici Mary Anne) Sheehan, detektivko v majhnem, zakotnem mestecu v Pennsylvaniji, kjer ne samo, da se vsi med seboj poznajo že od otroštva, ampak so tudi povezani v zapleteno mrežo daljnih sorodstev. V Easttownu Mare ni znana po svojem odličnem detektivskem delu, prej po tem, da je na neki srednješolski košarkarski tekmi pred 25 leti zadela odločilni met. (Čeprav je, da ne bo pomote, odlična detektivka: prisluhniti zna svojemu instinktu in med seboj povezati razdrobljene namige. V luči osrednje teme materinstva je policistka verjetno nekakšna alegorična "mama", ki bedi nad nehvaležnim mestom.) Zadnjega četrt stoletja do Mare ni bil usmiljen čas. Nagnjenost k depresiji je podedovala od očeta, njen sin Kevin je podlegel odvisnosti od mamil, njen zakon pa je v kaosu po družinski tragediji prav tako razpadel. (Nekdanji mož (David Denman) še vedno živi v soseski, a z novo zaročenko.) Namesto Kevina Mare zdaj vzgaja Kevinovega malega sina ‒ a kaj, ko se za skrbništvo bori tudi otrokova mama, nekdanja odvisnica Carrie (Sosie Bacon).

Mare se obsedeno (in ne vedno smotrno) oklepa ideje, da bo popravila napake iz preteklosti, a preteklost ves čas grozi, da jo bo pokopala pod seboj. Nad glavo ji visi tudi nerazrešen primer izginulega dekleta: mama žrtve, prav tako članica zgoraj omenjene košarkarske ekipe, Mare osebno krivi ‒ in pogosto opomni ‒ na to, da je preiskava obtičala v slepi ulici. Skratka, Easttown ni očarljiv, majhen košček ameriškega sna, njegovi prebivalci pa niso ravno sinonim za priljudnost in domačnost. Mare svoje travme, ki so izpisane na njenem večno mrkem izrazu, utaplja v cinizmu in alkoholu (ji pa ta vsaj pomaga iz bara domov odpeljati novega znanca, pisatelja Richarda Ryana (Guy Pearce), ki je prišel poučevat kreativno pisanje na bližnji kolidž.)

In da bo jasno, da res gledamo prestižno serijo, turobnosti s tem še ni konec: uvodna epizoda se konča z umorom Erin McMenamin (Cailee Spaeny), mlade mame samohranilke, ki jo je v zadnji noči njenega življenja z najstniško krutostjo napadala novo dekle njenega nekdanjega partnerja Dylana (Jack Mulhern). Erin je na Dylana namreč vztrajno pritiskala, naj ji pomaga zbrati denar za operacijo njunega sina, on pa za kakršno koli očetovsko dolžnost noče več niti slišati. Tudi Erinin lastni oče, še en kilav model starševstva, se z obema rokama otepa kakršne koli odgovornosti do malčka.

Ko jutranji tekač v gozdnem potočku blizu mesta naleti na golo Erin z razbito glavo in strelsko rano, mora Mare ugotoviti, ali je njen umor povezan z izginotjem izpred enega leta. (Po nazornih prizorih prve epizode se nadaljevanka ne naslaja več nad vizualno podobo nasilno umorjenih deklet.) Ker bo primer očitno pretrd oreh za lokalno policijo, na sceno prikoraka mladi detektiv Colin Zabel (Evan Peters), opremljen z aroganco velikega mesta in slovesom mladega policijskega genija.

Na obrobju dogajanja se sučeta še diakon Mark (James McArdle), ki je bil v Easttown premeščen v "nejasnih okoliščinah" (vemo, kaj to v cerkvenih krogih rado pomeni) in Marina najboljša ‒ edina ‒ prijateljica Lori (Julianne Nicholson), ki ima težave s kronično nezvestim možem.

Številni kritiki vlogo Mare zasluženo opisujejo kot enega največjih dosežkov v karieri Kate Winslet in ji že zdaj zagotavljajo zmago na naslednji podelitvi emmyjev. Zdi se, da se je oskarjevka v resnici z zanosom lotila (menda pregovorno zahtevnega) srednjeatlantskega naglasa. V svojih vrečastih oblačilih se zlije z delavskim okoljem, lika pa ne gradi s pomočjo velikih, dramatičnih čustvenih prizorov ‒ ponudi nam le občasen poblisk bolečine ali potlačene jeze. Ljudje iz Easttowna se odtajajo zelo počasi, nam sporoča. Cela njena bit je prežeta z otožnostjo, kakršna spremlja ljudi, ki so utrpeli velike izgube ‒ in to nam Winslet poda brez enega samega melodramatičnega monologa. Obenem je tudi odrezava, groba in cinična, svojega večvrednostnega kompleksa se niti ne trudi skrivati. Mare je antijunakinja, za katero je težko navijati (še posebej, ko podtakne mamila mami svojega vnuka, da bi tako sabotirala njeno bitko za skrbništvo).

Čeprav je Mare iz Easttowna turobna serija (poleg Pravega detektiva spominja tudi na Fargo in Ostre predmete), pa jo pred popolnim fatalizmom rešuje prav neuklonljivi žar glavne igralke. Pri tem je treba povedati, da je v resnici sijajna cela igralska zasedba; izstopa tudi Jean Smart kot Marina zadirčna, a ne zlonamerna mama. (Njene sarkastične enovrstičnice so neprekosljiv komični vložek.)

Nadaljevanka je torej zavita v klavstrofobijo in mizerijo malega mesta, mesta, za katero se zdi, da prekipeva od temačnih skrivnosti in pokopane bolečine; ta se zajeda v postano ozračje zakajenih beznic, v nizke oblake večno sivega vremena in v podrast mrzlega, mokrega gozda. Pred nami je serija, ki glavno uteho ponuja v zavesti, da naša življenja "vsaj niso tako grozna kot njihova". Vseh sedem epizod je režiral Craig Zobel (lani smo videli njegovo provokativno satiro Lov), ki mu je močno pomagala tudi odlična, avtentična scenografija: gledalec niti za trenutek ne pomisli, da Easttown ni resnično delavsko naselje v primežu mamil in brezposelnosti.

Pod scenarij je podpisan Brad Ingelsby, ki je lani podpisal športno dramo Izven igrišča: dejansko ima lik Mare kar nekaj skupnega z Affleckovim zapitim trenerjem košarke, ki se mora prav tako pobrati iz ruševin lastnega življenja.

Scenarij vešče kombinira osrednji zaplet (reševanje umora) z navideznimi zastranitvami ‒ Marina hčerka Shiobhan in njen bend dobita precej minutaže ‒ a prav ti obvodi pomagajo ustvariti vtis resničnega, tridimenzionalnega sveta. Sveta, kjer se družinske skrivnosti in nasilje odvijajo v ozadju zmenkov s prijetnim pisateljem (je zvezdnik kalibra Guya Pearcea v navidezno majhni vlogi kak namig??) in pasti družinskega življenja.

Brutalni, nerazrešeni zločini ne uničijo samo družine, ki je izgubila svojca, pač pa s popotresnimi sunki nasilja travmatizirajo cele skupnosti, cele generacije, pokaže Mare iz Easttowna. Preciznost in osredotočenost na podrobnosti dogajalnega sveta sta za uspeh serije pomembna v enaki meri kot dobro premišljen umor. Končni razplet je morda rahlo razočaranje, a je ‒ po premisleku ‒ edina logična nadgradnja teme, ki jo je miniserija utrjevala od prve epizode naprej.

Ocena: 4,5.