Zato Bena Afflecka, ki je najbolj avtentičen, kadar se pobira s tal, ne moti, če v povezavi z Izven igrišča vsi govorimo o njegovem boju z alkoholizmom.

Verjetno ni hollywoodskega zvezdnika, ki bi comeback utelešal bolje kot Ben Affleck. To je konec koncev "čudežni deček" iz ustvarjalnega tandema Dobri Will Hunting, ki se je samo v letu 2003 v kinih pojavil z mizernim trojčkom Daredevil, Gigli in Plačilo (Paycheck), pa se nekako vseeno izognil kariernemu samomoru. Mesto angelov ima rado dobro zgodbo o vrnitvi in Affleck je z dna priplezal na sam vrh: do oskarja za najboljši film (Misija Argo, 2013). A zgodovina je krog: za igralcem je v zadnjih letih niz debaklov (sicer v zasebnem življenju) in film Izven igrišča je zanj skoraj komično pragmatična izbira. In hkrati je ravno Affleck edino, kar dramo o alkoholizmu dvigne nad raven kilavega televizijskega filma tedna.

Izven igrišča je ogleda vreden že zato, ker Affleck pred kamero še nikoli ni bil tako razgaljen, tako zelo pripravljen zabresti v umazane detajle življenja odvisnikov. Igralec najde ravno pravo ravnovesje med popolnim zavožencem in likom, za katerega moraš skoraj proti svoji volji navijati. (Si je njegova kariera ravno zato lahko opomogla po vsesplošnem posmehu na račun Gigli in si bo opomogla tudi po množici memov na temo "Sadflecka"? Ali pa gre samo za večno maksimo, da za privlačne bele moške v Hollywoodu nikoli ne bo zmanjkalo popravnih izpitov?) Affleck je najboljši, kadar je v stiku s svojo "temno platjo", zato je bil tudi tako dobra izbira za Fincherjevo ekranizacijo kriminalke Ni je več.

Naivno bi bilo misliti, da se z režiserjem Gavinom O'Connorjem nista zavestno naslonila na tabloidne naslovnice, ki so se v zadnjih letih naslajale nad Benovim alkoholizmom in implozijo njegovega zakona z Jennifer Garner. Rodila se je športna drama, ki zvesto sledi konvencijam in klišejem svojega žanra, a je za odtenek bolj melanholična od tipične navdihujoče štorije o vrnitvi. Izven igrišča namreč ni epska zgodba o tem, kako je šport našega protagonista rešil pred osebnim brodolomom, pač pa veliko bolj intimna črtica s sporočilom, da en zdrs še ne pomeni nujno konca poti proti treznosti.

Leta, ko je bil Jack Cunningham (Ben Affleck) košarkarska srednješolska zvezda, so daleč za njim. Danes je gradbeni delavec v srednjih štiridesetih, ki ima za seboj ločitev, ki se je z zidom tišine ogradil od svojcev in prijateljev, in ki je zakorakal že tako globoko v alkoholizem, da včasih pločevinko piva vzame s seboj pod jutranjo prho. Nekega dne v stik z njim stopi njegova stara srednja šola, katoliška gimnazija Bishop Hayes, ki išče namestnika za trenerja košarke, ki ga je zadela kap. Jack ni nikoli treniral ekipe – celo žoge ni držal v rokah, odkar se je sredi devetdesetih odpovedal štipendiji in potencial športne kariere obesil na klin.

Jasno je, da bo ponudbo zavrnil. Celo noč vadi, kako bo ponudbo zavrnil. A na koncu se v njem nekaj premakne in zmačkan, utrujen, obupan sprejme vajeti ekipe, ki je tako ali tako na samem dnu košarkarske lestvice. V termovki ima namesto kave vodko.

Na tej točki se drama o odvisnosti počasi prevesi v športno dramo o "mali ekipi, ki je zmogla". Jack ima v zasebnem življenju sicer zelo "utemeljen" razlog za alkoholizem, ki pa se po scenaristični plati zdi nepotreben (ljudje lahko postanejo odvisniki tudi v primeru, da ne prebolevajo osebne tragedije in niso imeli neodobravajočega očeta). Nadaljevanje poznate: Jack svojo ekipo zgub v red spravi s trdo roko (in kletvicami, ki katoliški gimnaziji zagotovo ne pritičejo), ekipa se uči od njega, on se uči od ekipe, protagonist se spopade s svojimi demoni, najobetavnejši mladi košarkar bo dobil polno štipendijo za kolidž ...

O'Connor, ki je sicer domač v žanru športne drame (Miracle, Warrior), gledalcu nikoli ne pusti, da bi zgodbo gledal samo skozi to prizmo: najbolj dramatične dele športnih soočenj včasih kar preskoči oz. jih "povzame" le s končnim rezultatom na ekranu. (Montaža je na trenutke, tudi v prizorih verižnega pitja, res navdahnjena.) Izven igrišča nima lahkih odgovorov o odrešilni moči športa, kaj šele o odrešilni moči vere: ne pusti nam narediti drugega zaključka, kot da je pot iz brezna alkoholizma dolga in polna preprek.

Škoda je le, da scenaist Brad Ingelsby poglobljene karakterizacije ne privošči tudi košarkarski ekipi. Igralci so reducirani na posamezne karakterne lastnosti: Arogantnež, ki se mora naučiti timskega duha, Plejboj, ki s košarko osvaja punce, in Debelušni fant, ki služi kot komična sprostitev. Edini, ki dobi svoj razvojni lok, je Brandon (Brandon Wilson), pa še to predvsem zato, ker je mlajša različica Jacka samega – oba imata nerazrešen konflikt z očetom. Kako priročno. In to je simptomatično za film, ki – pod črto – nikoli zares ne preseže omejenega dometa svojega žanra in se premočno zanaša na čustveno manipulacijo gledalca.

Ocena: 3-.