To nam je v intervjuju potrdila tudi strokovnjakinja za podnebne spremembe Lučka Kajfež Bogataj. Leto, ki se izteka, je zaznamoval tudi svetovni boj proti podnebnim spremembam, Kajfež Bogatajeva, redna profesorica na Biotehniški fakulteti in članica Medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC), pa je za MMC povedala, da je ob vse hujših naravnih katastrofah nujno, da skrb za okolje in boj proti onesnaževanju postaneta del vsakdana vseh svetovnih držav, predvsem pa velikih sil.

Ob pogledu na preteklo leto se zdi, da so v tem letu opozorila okoljevarstvenikov vendarle vsaj malo dosegla ušesa politikov. Kje, po vaši oceni, je bil narejen največji premik?
Največji premik je zanesljivo večja ozaveščenost prebivalstva, vsaj v Evropi in po zaslugi Al Gora po novem tudi v ZDA. Počasi se ustvarja javno mnenje, da je treba preiti od besed k dejanjem. To končno postaja tudi pritisk na politiko. Premik se je zgodil tudi v smeri razumevanja, da bodo zgodnji ukrepi za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov tudi nove poslovne priložnosti, vsaj na področju energetike.

Kaj pomenijo sklepi balijske konference za prihodnost? Kakšni so scenariji po Kjotu?
Konferenca na Baliju ni bila uspešna glede določitve trdnih ciljev, torej konkretnih odstotkov, za zmanjšanje vnosov toplogrednih plinov v ozračje. Evropa je popustila prezgodaj, tako da tudi ni bilo določeno, kako naj si države v razvoju razdelijo breme obvladovanja emisij. Soglasno so sprejeli le časovni načrt novih dveletnih pogajanj, ki bodo morda vodila do novega sporazuma. Ta naj bi stopil v veljavo konec leta 2012, kakršen koli že bo.

Optimisti dodajajo, da konferenca na Baliju vseeno ni bila čisto neuspešna. Dosegli so dogovor o ustanovitvi sklada za pomoč državam, ki so jih podnebne spremembe že prizadele. Septembra 2008 bodo v Senegalu pripravili vseafriški forum o izpustih ogljikovega dioksida. Udeležencem je uspelo sprejeti tudi načrt prihodnjih pogovorov in projektov, ki bi lahko privedli do ponovnega pogozdovanja.

Vsekakor ostaja poleg grenkega priokusa Balija tudi še vedno izrazit prepad med Evropsko unijo in ZDA.

ZDA še vedno niso sprejele Kjota, hkrati pa naj bi v bližnji prihodnosti organizirale podnebno konferenco. Kako stroka gleda na ameriško hipokrizijo glede skrbi za okolje?
ZDA so vedno pragmatične. Uradno jih najbolj skrbi nedorečena vloga vodilnih držav v razvoju (Kitajske in Indije) pri zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov. V resnici pa branijo svoje ekonomske interese. Vendar pa gre ZDA priznati, da ogromno vlagajo v raziskave nefosilnih virov energije in pripravo novih tehnologij, proporcionalno mnogo več kot Evropa.

Z vseh strani nas pozivajo, naj tudi posamezniki varujemo okolje, pa se to zdi kot kaplja v morje v primerjavi z velikimi korporacijami, ki močno onesnažujejo okolje. Kako bi vi kot znanstvenica ohrabrila ljudi, da tudi njihov prispevek šteje in da ne gre le za "kupovanje slabe vesti"?
Prispevek posameznika se najbolj pozna v denarnici. Večja energijska učinkovitost - prihranek pri stroških za elektriko, plin, bencin ... Manj nepotrebne vožnje - spet prihranek. Boljša izolacija stanovanj - začetni strošek, a na dolgi rok spet profit. Malo manj potrošniške mrzlice - enak učinek. Vsakdo bi lahko privarčeval vsaj 20 odstotkov pri denarju in istočasno še več pri izpustih!

Je pa res, da ne smemo na reševanje problema podnebnih sprememb gledati preveč lokalno. Za razna onesnaženja, odlagališča in umazano industrijo res velja slogan 'misli globalno, deluj lokalno'. Podnebne spremembe so drugačne in se jih ne da rešiti lokalno. Slovenci lahko zmanjšamo vnos toplogrednih plinov na nulo, a s tem ne bomo rešili svojega lokalnega problema, če jih ne bodo zmanjšale ZDA in Kitajska. Tam pa to preprečujejo različni lobiji in multinacionalke - veliki akterji. Ključ je v rokah velikih! Slogan bo treba spremeniti v Misli lokalno, deluj globalno in vplivati predvsem na velike akterje.

V okviru delovanja v skupini IPCC ste prejeli Nobelovo nagrado za mir. Kakšni so načrti IPCC-ja v prihodnje? Kaj vam osebno pomeni Nobelova nagrada?
IPCC dela s polno paro, saj bomo drugo leto izdali posebno poročilo o podnebnih spremembah in vodi, ki bo prineslo nova spoznanja glede bodočih suš in ekstremnih poplav po svetu, pa tudi o drugih problemih, ki jih bodo sprožale spremembe vodnih virov. Nobelova nagrada pa je zagotovilo, da ne samo IPCC, katerega mali del tudi sem, ampak ves svet prepoznava, da gre pri podnebnih spremembah zares. In da se naše delo bere in sliši.

Po čem ste si najbolj zapomnili odhajajoče leto?
Bolj kot po Nobelovi nagradi si ga bom zapomnila po tem, da so zaradi ekstremnega vremena, povezanega s podnebnimi spremembami, septembra umirali ljudje v Sloveniji. To se ne sme več zgoditi!

B. T.