Roman Žveglič je tudi sam kmet – s pomočjo prijateljev in sorodnikov obdeluje kmetijo v bližini Sevnice. Foto: MMC RTV SLO/Maja Ikanović
Roman Žveglič je tudi sam kmet – s pomočjo prijateljev in sorodnikov obdeluje kmetijo v bližini Sevnice. Foto: MMC RTV SLO/Maja Ikanović

Kmetijsko-gozdarsko zbornico, enega največjih akterjev na področju kmetijske politike, Roman Žveglič vodi dobra tri leta. Kot pravi, si kot največji dosežek šteje to, da mu je uspelo za isto mizo spraviti vse deležnike na področju kmetijstva – od sindikata kmetov do Zveze podeželske mladine, kmečkih žensk in drugih združenj.

V obdobju, ko se po Evropi vrstijo protesti kmetov, poudarja, da se kmetje tudi v državah, kjer je ta panoga bistveno močnejša kot pri nas, počutijo ogrožene, "kaj šele mi, ki smo pravi palčki proti njim".

Težava Slovenije je po njegovi oceni tudi, da smo majhen trg, kar pomeni, da nam lahko "vsak tovornjak mesa, zelenjave ali česa drugega, povsem zapolni trg", če je kupljen po nižji ceni od tržne, pa to pomeni, da mu slovenski kmet sploh ne more konkurirati. Sam sicer ocenjuje, da v Sloveniji hrana ni (pre)draga, težavo vidi tudi v nesorazmerjih v prehranski verigi.

V pogovoru sva se dotaknila tudi podnebnih sprememb, glede katerih Žveglič priznava, da najbolj vplivajo na kmete, obenem pa zagotavlja: "Kmetje smo res prve in največje žrtve podnebnih sprememb, nismo pa njihovi glavni povzročitelji."

Kmetijsko-gozdarska zbornica oz. njen predsednik sta bila v zadnjem obdobju v ospredju tudi zaradi odmevnega odvzema govedi s kmetije pri Krškem, ob tem pa na ustavnem sodišču čakajo kar tri zahteve za ocene ustavnosti različnih zakonov, povezanih s kmetijstvom in KGZS-jem. Več pa v spodnjem pogovoru.


Začniva z najbolj aktualno temo te dni. Po Evropi se vrstijo množični protesti kmetov – Francija, Nemčija, zdaj tudi v Bruslju. Razlogi zanje so različni, nekaj pa jim je skupno: opozorila, da v okoliščinah, v kakršnih smo, kmet ne more preživeti, da morajo države oziroma celotna Evropska unija spremeniti svoj pristop do kmeta. Kje vi vidite srž problema?

Pri tem, kar se zdaj dogaja po Evropi – mi smo to začeli že malo prej, saj smo že lani naredili en tak protest –, je ključna stvar, da se domačega, evropskega kmeta omejuje z ekonomskimi, okoljskimi in vsemi drugimi omejitvami, po drugi strani se gre popolnoma nekritično v uvoz pridelkov, predvsem ukrajinskih pridelkov v Evropsko unijo, kar dela pravo zmedo na evropskem trgu. Brez vsakega nadzora, kaj in kako, v kakšnih okoliščinah je to bilo pridelano. Potem imamo seveda tukaj še prostotrgovinski sporazum Mercosur (trgovinski sporazum z Južno Ameriko in Azijo), s katerim bi se na račun avtomobilske industrije vozilo hrano, pridelke, izdelke v Evropo, in spet pridelane po nekih drugih standardih, kot veljajo v Evropski uniji.

In seveda se kmetje tukaj čutijo ogrožene. Če pogledamo, da so francoski kmetje v povprečju približno desetkrat večji kot slovenski, in se oni počutijo ogroženi, kaj šele mi, ki smo pravi palčki proti njim.

Neke grozovite solidarnosti med evropskimi kmeti ni, vsi smo na trgu in smo si konkurenca, je pa res, da nas evropski predpisi, evropske direktive, evropske uredbe prizadenejo vse, ene bolj, ene manj.

Omenili ste, da ste tudi vi, slovenski kmetje, lani protestirali, in sicer predvsem zaradi problematike območij Natura 2000.

Imeli smo več razlogov.

Ja, a na koncu ste z vlado našli kompromis. Vseeno pa se mi zdi, da ste s pristojnimi ves čas nekako na nasprotnih bregovih. Grožnja s protesti ves čas visi v zraku. Kaj je tisto, kar slovenskega kmeta trenutno najbolj žuli – v odnosu do države?

Imamo določeno zakonodajo, ki je bolj papeška od papeža, v primerjavi z drugimi evropskimi kmeti.

Govorite o Naturi 2000.

Ja, imamo največji odstotek Nature in ta Natura je v glavnem – tisto, kar ni v gozdovih – na najboljših kmetijskih zemljiščih, ob vodotokih, ob rekah. Se ve, da je to naš vrt. Po drugi strani imamo v Sloveniji izredno malo orne kmetijske površine, zato nas to še dodatno omejuje. Omejujejo nas tudi določeni ukrepi, ki so strožji. Samo za primer: evropska uredba dovoli kmetovanje tri metre od manjših vodotokov in pet metrov od večjih. Naš zakon je to povečal na pet metrov za manjše vodotoke in 15 metrov za večje vodotoke, in tako izgubljamo ogromno površin. Prav zanimivo, za te površine moramo plačevati davek, ne smemo pa jih obdelovati.

Tista oseba, ki se bo zaposlila na kmetiji ali pa se bo želela samo iz teh sredstev preživljati … Se ne bo. Taka kmetija je dolgoročno obsojena na propad, prej ali slej se bo enkrat zalomilo.

O tem, ali lahko kmetija uspe zgolj z evropskimi sredstvi

Druga stvar je pa davčna zakonodaja. To, kar se nam je zgodilo ob zadnji spremembi dohodninske zakonodaje pred dobrim letom, zaradi česar nam gre 50 odstotkov plačil za kmetovanje v težjih pridelovalnih pogojih (t. i. OMD-ji) v dohodnino. Se pravi, moramo od tega plačati davek. Ampak ironija je, da po kalkulacijah, ki so jih naredili na biotehniški fakulteti – izračunali so, koliko imaš več stroškov, koliko ti manj zraste itd. na območjih z omejenim kmetovanjem –, imamo s temi plačili, ki jih dobimo iz skupne kmetijske politike, pokrito od 40 do 60 odstotkov stroškov. In polovica tega nam gre v davčno osnovo.

Jaz bi seveda razumel, če bi mi imeli od kalkulacijskih stroškov plačilo 150 odstotkov. Če je zdaj recimo kalkulacija 100 evrov, dobimo od 40 do 60 evrov po hektarju, odvisno pač od nagibov itd. Če bi bila kalkulacija isto 100 evrov, pa bi mi dobili 150 evrov, potem bi se mi strinjali, da gre teh 50 evrov v dohodnino. Mi smo stvar dali tudi na ustavno sodišče, to še ni razsodilo.

To je še ena ključna zadeva: da ravno tisto, kar krasi to našo državo – ta obdelanost težko obdelovalnih površin, čemur se vsi čudijo, od turistov do domačih pohodnikov – davčno obremenjujemo, namesto da bi to še spodbujali in čuvali. To je paradoks.

Foto: MMC RTV SLO/Maja Ikanović
Foto: MMC RTV SLO/Maja Ikanović

Na splošno ima Slovenija zelo veliko majhnih, hribovskih kmetij v primerjavi z Evropo, prav take kmetije dejansko skrbijo tudi za najbolj zdravo, dostikrat ekološko, resnično domačo hrano, pa pospešeno izginjajo, Med letoma 2020 in 2023 je po podatkih Sursa izginilo štiri tisoč kmetij. Kako ta trend ustaviti? Ga sploh želimo?

Ne, tega trenda se seveda ne da ustaviti. Ni tako pomembno, koliko kmetij imamo ali pa koliko ljudi se ukvarja s kmetovanjem, pomembneje je, da mi te površine, ki jih imamo v obdelavi, obdržimo, da se še naprej obdelujejo in da se na njih prideluje hrana.

Dokler bo to odmiranje manjših kmetij – moramo vedeti, da so to res majhne kmetije, ki nimajo niti enega polnega delovnega mesta –, potekalo tako, da jih bodo sosednji kmetje lahko obdelali, potem nimamo težave. Ampak jaz se bojim, da se bo začel tudi ta drugi proces. Kmetije za zdaj še obdelujejo starejši kmetje, ki so dohodek dobili še drugje, so hodili ali pa še hodijo v službo. Zanje je to dopolnilna dejavnost in način življenja, ta skrb za to zemljo, kar so jim starši privzgojili.

Mlajša generacija bo pa seveda rekla: 'Če jaz lahko nekje zaslužim 10 evrov, po statistiki oz. po izračunih KIS-a (Kmetijski inštitut Slovenije, op. n.), je pa kmetova ura plačana dobre tri evre, zakaj ne bi raje drugje zasluženega denarja vlagal v kmetijo.'

Tisti redki, ki se na koncu vendarle odločijo, da ostanejo na kmetiji oziroma da jo prevzamejo, so danes običajno visoko izobraženi ljudje, ki se zavedajo pomena znanosti, uvajajo sodobne tehnologije na kmetije, navadno se tudi ožje usmerjajo, ampak še vedno jim to delo na kmetiji dostikrat ne omogoča preživetja. Jim pri tem lahko pomagata evropska pomoč, evropski denar?

Ne. Skupna kmetijska politika je, kakšna je. Parametri so znani: toliko je podpore po hektarju, ve se, kaj se lahko dobi iz proizvodno vezanih plačil, tukaj je potem še investicijska politika, gre za razvojna sredstva, pa start-up sredstva za mlade kmetije … Ampak tista oseba, ki se bo zaposlila na kmetiji ali pa se bo želela samo iz teh sredstev preživljati … Se ne bo. Taka kmetija je dolgoročno obsojena na propad, slej ko prej se bo enkrat zalomilo.

Drugače pa imate prav, mlajši kmetje so v glavnem izobraženi kmetje z osnovnim znanjem, vseskozi hlepijo še po drugem znanju. Naša organizacija je zadolžena tudi za prenos znanja, dobrih praks, skratka kompletnega "servisa" za kmetijo – od pravne pomoči do psihosocialne pomoči itd.

Nedavno ste kmetijske organizacije po trimesečnem "premoru" vendarle dobile novo sogovornico na čelu kmetijskega ministrstva Matejo Čalušić. Ste se z njo že srečali?

Ja, spoznavno srečanje smo že imeli, imamo tudi termin za nadaljnje srečanje, za pogajanja.

Jo vidite kot kompetentno sogovornico?

Eno so želje, kaj ali koga bi si nekje želeli, vendar na to mi nimamo vpliva. Na to ima seveda vpliv politika, odločevalci, stranka Gibanje Svoboda in predsednik vlade, ki bo, kot sem že rekel, moral prevzeti tudi odgovornost za to odločitev. Mi, Kmetijsko-gozdarska zbornica sodelujemo z vsakokratnim ministrom, tudi z drugimi ministri, z vlado, vseskozi dajemo pripombe na odloke, zakone. Iščemo skupne rešitve, včasih bolj uspešno, včasih manj uspešno. Velikokrat kakšne stvari rešimo ali pa ustavimo, še preden gredo v zakonodajno proceduro, in se to naše delo niti ne vidi. Mi si seveda želimo tvornega sodelovanja, upamo, da bo ministrica znala prisluhniti dobrim predlogom in da bo potem imela tudi dovolj politične moči, da bo lahko to tudi skozi vlado izvedla.

Čalušić je bila prvopodpisana pod predlogom novele zakona o spremembah KGZS-ja, ki je zdaj na pobudo državnega sveta v ustavni presoji. Zakaj je novela za vas tako sporna?

Novela je sporna dvakrat, prvič kot taka članu Kmetijsko-gozdarske zbornice jemlje pasivno volilno pravico, po drugi strani se bojim, da ne bo rešilo nič. Očitki, da je KGZS pod vplivom desnih strank, so neresnični. Jaz sem član in sem bil včasih poslanec Slovenske ljudske stranke, vendar se v KGZS-ju odločamo izključno iz potreb in zahtev slovenskega kmetstva. Name kot predsednika ni vplival nihče, niti predsednik, niti kakšen drug član politične stranke, niti ni poskušal, saj vsi tisti, ki so predsedniki, recimo desnih strank, me poznajo in dobro vedo, da z nekim pritiskom in vplivom pri meni ne bo šlo.

Problem pa je zakon, ki je pomanjkljiv zaradi same izvedbe volitev. Mi ne vemo, ker ni registra, kdo je član vodstva politične stranke. Kako naj to preverjamo? Kako naj preverjamo, da je ta član direktor uradov ali služb v sestavi vlade? Mi tega ne moremo preverjati, kako naj torej te volitve izpeljemo?

Volitve bodo pa že letos.

Volitve bodo že jeseni. Lahko bi z izjavo, to lahko vsak sam napiše in sam zanjo odgovarja. Ampak če se bo nekdo pritožil, pa bo pozneje sodišče odločilo, da ta njegova izjava ni bila v skladu z dejanskim stanjem, potem se nam lahko zgodijo zapleti. Če bo recimo svet že konstituiran, pa bo moral nekdo odstopiti, bomo morali volitve za tistega člana ponoviti.

To je zdaj ta največji problem: da se volitev praktično ne bo dalo izvesti oziroma da bodo zadeve lahko problematične.

Sočasno z omenjeno novelo je na ustavno sodišče romala tudi novela Zakona o zaščiti živali, ta je v javnosti dvignila precej več prahu. Sami ste kmet. Jaz si težko predstavljam, da se kmet ne bi zavedal pomena skrbi za dobrobit živali, ker je konec koncev to njegov kruh, ne glede na to, ali ga pri tem kdo preverja – pa če je to veterinar ali kvalificiran prijavitelj, kar je bilo najbolj izpostavljeno kot sporno. Je problem še kje drugje ali samo v tem?

Država si mora nadzorne službe urediti z uradnimi organi.

Saj obstajajo.

Obstajajo. In če so kadrovsko podhranjeni, naj jih zaposlijo več. Če ne znajo opravljati svojega dela, jih je treba izobraziti. To smo zdaj očitno videli, da dotična inšpektorica ni poznala osnov. Skratka, nepravilnosti je lahko že zdaj prijavil vsak, vendar ni imel pravice, da se vmešuje v postopek. Po novem zakonu se pa lahko vmeša v postopek, uradni veterinar mu mora v dveh dneh odgovoriti, kako se je odločil. In če ta kvalificirani prijavitelj zopet ne bo zadovoljen, bo o tem odločala komisija. Tu degradiramo stroko in degradiramo državne organe.

Po drugi strani se nadzora mi, kmetje, ne bojimo, nadzor imamo ves čas. Vseeno pa je pričakovati, da se med več kot 30 tisoč kmetijami, ki redijo govedo, ne bo našlo kdaj kaj, kar ni v skladu z dobrobitjo živali ali pa zakonodajo, seveda iluzorno. Vendar je treba povedati, da je tega v Sloveniji izredno malo. Mi imamo registriranih 460.000 glav goveda in v lanskem letu je bilo odvzetih 146 goved, če odmislimo Možganove krave, ki so bile vrnjene.

Mi se na poziv vedno odzovemo, ali predsednik ali pravne službe. Največkrat se odzovejo naše strokovne službe. Če bi bila situacija taka, da bi bilo živali res treba odvzeti, pa se seveda mi ne bi javno odzvali.

O tem, zakaj so se javno oglasili ob odvzemu goveda na kmetiji Možgan

Ravno pred nekaj dnevi je bila v Slovenj Gradcu obsojena oskrbnica kmetije …

Ja, to je že stara zgodba. Vedno je pri teh primerih treba iti na kmetijo še s kakšno drugo službo. Ni dovolj, da gre samo kmetijsko-svetovalna služba, pa veterinarska služba, ampak po navadi še kakšna druga služba, saj so pogosto še druge težave.

Moram priznati, da primera iz Slovenj Gradca ne poznam podrobno, poznam ga samo iz medijev, ampak očitno so bile živali tam več mesecev poginjene … Jaz večkrat rečem, da se po navadi ta odvzem rejnih živali zgodi prepozno, ko so živali že poginile ali pa so tik pred tem. Vendar mora to, kdaj je ta trenutek, da je stanje tako hudo, da ogroža zdravje živali in ljudi, oceniti stroka.

Pri Možganovih tega ni bilo?

Na kmetiji Možgan očitno tega ni bilo, tudi niso bile narejene ocene takoj, niti po tem ne, tako da se zdaj, ko so bile živali vrnjene rejcu, ugotavlja, ali so bile določene poškodbe že pred odvzemom ali so nastale po odvzemu. Se pravi, nekaj je narobe. Je pa treba povedati, da je to prvi primer, da so bile živali vrnjene rejcu.

Pa je s tem, ko so kmetu goveda vrnjena, ko je uredil vse, kar je bilo treba – in kar bi, roko na srce moral že prej – ta tema zaključena ali boste zahtevali tudi odgovornost pristojnih? KGZS se je v tem primeru zelo angažiral, tudi vi sami.

Mi se na poziv vedno odzovemo, ali predsednik ali pravne službe. Največkrat se odzovejo naše strokovne službe. Če bi bila situacija taka, da bi bilo živali res treba odvzeti, pa se seveda mi ne bi javno odzvali. Vedno pa naše člane podučimo, kaj so njihove pravice in tudi kakšne so njihove dolžnosti.

Torej, boste zahtevali odgovornost?

Ona ni naša uslužbenka, ona je uslužbenka nekih drugih služb. Tisti tam morajo zadevo resno vzeti. Od kmetije Možgan pa je odvisno, ali bo zahteval odškodnino ali ne. Smo mu pojasnili, da se mora sam odločiti. Kolikor vemo, ima zdaj tudi pravnega zastopnika.

Foto: MMC RTV SLO/Maja Ikanović
Foto: MMC RTV SLO/Maja Ikanović

Greva naprej k drugi temi. Lansko leto je bilo za slovenskega kmeta izjemno zahtevno, govorim seveda o vremenskih ujmah, podnebna kriza najbolj vpliva ravno na kmetijstvo, na pridelavo hrane. Kako hitro se je slovenski kmet sploh sposoben prilagoditi na podnebno krizo?

Kmetje smo res prve in največje žrtve podnebnih sprememb, nismo pa njihovi glavni povzročitelji. Spremembe ustaviti bo verjetno težko. Veste, v kmetijstvu se ne da na hitro nekaj spremeniti. Jaz večkrat rečem, da je kmetijstvo kot tanker – dolgo časa potrebuje, da ga ustaviš in da zavije. To so dolgotrajni procesi, treba je imeti ….

Strategijo, preusmeritev?

Strategijo? Ja, seveda. Ampak dolgoročno je lahko vsak program dober, problem je, da ti vmes že propadeš ali pa te mine volje.

Preusmeritev iz živinoreje v rastlinsko proizvodnjo? O tem se zelo veliko govori. Ampak je treba nekaj vedeti, da dve tretjini Slovenije leži na območjih z omejenimi dejavniki, kjer je izključno travinje. Kjer je trava, tam imamo samo tisto, kar to travo pretvori v nekaj drugega – ali mleko, meso, torej rastlinojede živali.

Mi imamo majhno obtežbo oz. obremenjenost z živalmi na hektar. Na hektar imamo obtežbo s količnikom glave velike živine (to pomeni odraslo govedo, staro več kot dve leti, težko vsaj 550 kg, mlajše govedo ima manjši količnik) manj kot en GVŽ (0,96). Nizozemci imajo sedem GVŽ, nemška zvezna dežela Baden-Württemberg bi rada spravila do leta 2030 ta količnik s 4,5 na 4. To so čisto druge okoljske obremenitve kot pri nas.

Preusmeritev v drugo pridelavo je zato dolgotrajen proces. Zanj sta potrebna znanje in vlaganje. Vsi ti rastlinjaki, steklenjaki, ki jih vidimo po tujini, se v glavnem sofinancirajo z evropskimi sredstvi. Tudi pri nas to delamo, ampak v nekem deležu. Vendar v tistem trenutku, ko greš v pridelavo hrane v rastlinjaku, ta hrana postane veliko dražja. Zato, ker je to velika investicija, potem je treba ogrevati, potrebuješ dodatno delovno silo – in vemo, da je delovna sila zdaj draga. Zato je pridelovanje hrane na družinskih kmetijah najcenejše.

Ne moreš pričakovati od nekoga, ki je tik pred upokojitvijo, da se bo preusmeril svojo kmetijo v zelenjavo.

O preusmeritvi v druga področja kmetijstva

Poleg tega bomo pa pri prilagajanju na podnebne spremembe potrebovali še pomoč stroke. Ne samo slovenske stroke, ampak tudi znanosti, svetovne znanosti. Nekaj nam že ponujajo, pa se tega vsi otepamo – to je uvedba gensko spremenjenih rastlin in z novimi genskimi tehnologijami prilagojenih rastlin, kar so pa že teme, ki nas razdvajajo. Ampak če bomo hoteli na majhnih površinah pridelati dovolj hrane, bomo nekaj morali narediti.

Zgolj s spremenjenimi prehranskimi navadami, z manjšo porabo mesa itd., bomo za to potrebovali še več površin za pridelavo hrane. Če hočemo preživiti ljudi zgolj z rastlinsko hrano, potrebujemo še več hektarjev.

A po drugi strani se trenutno ogromno hrane pridela za hrano za živali.

Ja, ampak te živali gredo potem za prehrano ljudi. Oni so res vmesni člen, ampak dajo boljši izkoristek.

Skratka, v Sloveniji se ta transformacija dogaja.

Predvsem mlajši kmetje se specializirajo.

Ja, ker ne moreš pričakovati od nekoga, ki je tik pred upokojitvijo, da bo preusmeril svojo kmetijo v zelenjavo. Mi delamo načrtno. Ampak na primer tista kmetija, ki je že bila v investicijskem ciklusu, in jo prevzame mlajši, bo seveda nadaljevala s tem – pa če je to mleko, prašičja proizvodnja, sadjarstvo. Ker so se recimo zakreditirali za 20 let, ne more kar reči: 'Zdaj bomo delali nekaj drugega.' Ne moreš, ker moraš posojila vrniti.

Problematičen je tudi uvoz hrane, predvsem mesa, pri čemer je kakovost vprašljiva, da o izvoru sploh ne govorimo. V zadnjem desetletju je bilo veliko storjenega glede označevanja porekla mesa, ampak očitno se vsako stvar da zaobiti.

Smo pač v Evropski uniji, kjer velja prost pretok blaga in storitev. Problem Slovenije je, da smo majhen trg, in vsak tovornjak, pa naj bo mesa, zelenjave ali česa drugega, ki je lahko kupljen tudi po nižji ceni od tržne – lahko imajo nekje neki višek, zelenjava na borzi v Italiji, ki jo je tisti dan treba prodati in cena drastično pade –, ki pride v Slovenijo, povsem zapolni naš trg. V Franciji ne more, v Nemčiji ne more, ker so tam veliki trgi

Poleg tega zadeva fluktuira – meso gre iz Slovenije v tujino, iz drugih držav pride v Slovenijo. Ena velika klavnica v Evropi lahko v enem dnevu zakolje toliko prašičev, kot se jih pri nas v Sloveniji v celem letu vzredi. In če imajo v enem dnevu nekaj viška ali pa preklic kakšnega naročila, se to pač proda tudi za nižje cene. In to se bo vedno dogajalo.

Kupca na žalost vse to ne zanima. Že več kot 10 let imamo zakon o promociji, s katerim ozaveščamo slovenske kupce o pomenu porekla, o označevanju. Na žalost kupca v končni fazi pritegne samo cena. Po anketah sicer vsi pravijo, da bi kupili domače, če bi pa imel možnost pokukati v njihov voziček, ko pridejo iz trgovine, pa vidite, da je bila njihovo glavno vodilo cena.

MI imamo majhno obtežbo oz. obremenjenost z živalmi na hektar, izpostavlja Žveglič, poleg tega je pri nas večina kmetijskih površin takih, kjer lahko raste le travinje - in travinje jedo le živali. Foto: BoBo
MI imamo majhno obtežbo oz. obremenjenost z živalmi na hektar, izpostavlja Žveglič, poleg tega je pri nas večina kmetijskih površin takih, kjer lahko raste le travinje - in travinje jedo le živali. Foto: BoBo

Ampak treba je razumeti potrošnika, hrana je vedno dražja, velik del slovenskih potrošnikov preprosto nima denarja za hrano.

Hrana je res dražja kot pred nekaj leti, to je res.

In slovenska hrana je pogosto dražja kot uvožena.

Pa ni. Ker če bi bila slovenska hrana v osnovi, pri kmetu, dražja kot uvožena, potem se slovenski produkti, kot so mleko, meso in še kaj drugega, ne bi izvažali v druge države. V osnovi ni dražja, in tudi če pogledamo odkupne cene na slovenskih kmetijah, smo pri mleku v čisto spodnji polovici po odkupnih cenah, pri mesu tudi v spodnjem rangu. Zakaj je pa potem na koncu dražja, je pa treba razčistiti.

Upam, da bo tudi ta odredba, ki zdaj velja o poročanju cen in dodane vrednosti na agencijo, ki zdaj velja pol leta, pokazala oz. da bomo lahko končno enkrat videli, kakšen je kos pogače posameznih deležnikov v verigi. Ali je res kmet tisti, zaradi katerega je hrana draga, ali je živilskopredelovalna industrija, ali si trgovina vzame prevelik kos kruha.

Ko omenjate nesorazmerja v prehranski verigi: imeli smo varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano …

Se mu je iztekel mandat, zdaj trenutno ga nimamo.

Začeli smo s tem pozitivnim pristopom, z osveščanjem državljanov, da je slovenski kmet nuja, da ni cokla, da ni lenuh, da ne čaka le na subvencije. Tudi kakšen takšen je, ampak pri resnih kmetijah, ki proizvajajo hrano za na trg, so subvencije v prihodku kmetije imajo minimalni delež.

Roman Žveglič

Tako je, trenutno ga nimamo, pa tudi sicer je bil ta institut nekakšen brezzobi tiger, Je ta funkcija po vašem mnenju sploh še smiselna ali ne?

Mislim, da je smiselna. Je pa tako: Oseba, ki je na funkciji, daje s svojim delovanjem največji pečat funkciji. Pa naj bo to predsednik države ali predsednik vlade, poslanec ali pa prehranski varuh.

Vseeno mislim, da bi bilo treba to funkcijo še bolj okrepiti, mu dati še določene pristojnosti, ne samo to, da bi naredil kakšno analizo, ampak da bi lahko tudi izvedel kakšen ukrep, da bi mu dali del pristojnosti iz AVK-ja (Agencije za varstvo konkurence), morda funkcijo celo profesionalizirati. Upam, da se bo z izborom novega varuha zaupanje vseh nas, ki smo v verigi, izboljšalo, predvsem pa, da bodo potrošniki videli, da od te funkcije nekaj imajo. Ker če se zdaj ne bo nič popravilo, potem je res boljše, da ga ukinimo.

Poleti in jeseni smo bili potrošniki nevede izpostavljeni škodljivim pesticidom, ki so jih odkrivali v uvoženem sadju. Ali ti vse pogostejši umiki živil pomenijo, da kmetje oziroma pridelovalci vse pogosteje kršijo pravila ali se jih samo pogosteje odkriva?

Mi imamo to zmešnjavo: imamo notranji trg, to je trg Evropske unije, in imamo zunanji trg, ko hrana prihaja od povsod. To, kar se je zdaj našlo, ti pesticidi v hrani, je bilo v glavnem v hrani, ki je prišlo z zunanjega trga. Če gledamo Poljsko, se je treba tudi vprašati, ali so tiste slive bile res poljske, ali so bile morda moldavske, ali ukrajinske. Sistem, ki ga imamo v Evropi, da je nosilec dejavnosti odgovoren, da je živilo skladno, je sicer po eni strani v redu, po drugi strani bi bilo pa treba imeti večji nadzor. Jaz se bojim, da uprava za varno hrano ni delala dovolj dobro na tem področju, kajti hrana, ki pride na polico – pa naj bo to zdaj iz Slovenije, Evropske unije ali zunanjega trga – mora biti vsa varna, zdrava in neoporečna. Pa tudi pri sankcijah, mislim, da nismo dovolj rigorozni.

Kaj predlagate?

Če se ugotovi, da je nekdo zavestno kršil zakonodajo in dal na trg živilo, ki je potencialno zdravju škodljivo, tista odgovorna oseba mora iti v zapor in ta gospodarski subjekt je treba izbrisati, mu pobrati vse premoženje in mu prepovedati delovanje na trgu. Res pa je, da so to velikokrat tudi raznorazna slamnata podjetja. Na tem področju bi bilo treba narediti red.

Poleg tega imamo že znotraj Evropske unije različna dovoljenja za uporabo fitofarmacevtskih sredstev, v eni državi članici je nekaj dovoljeno, v drugi državi ni. Ampak zakaj ni? Zato, ker mora vsako podjetje zaprositi za dovoljenje v posamezni državi. To pomeni, da mora ta družba tudi recimo napisati navodila v slovenskem jeziku. In ko potencialni prodajalec predlaga, da bi zaprosili za dovoljenje, ker bi to stvar slovenski kmetje potrebovali, ga bo velika multinacionalka vprašala: 'Koliko boste pa vi tega v Sloveniji prodali?' In ko bo rekel, da za 50.000 evrov, mu rečejo: 'Pojdi prodajat tja, kjer boš prodal za pol milijona evrov.' In tako nas avtomatsko izločijo. Tistega, kar je avstrijska država dovolila v Avstriji in avstrijski kmet lahko uporablja, ne sme uporabljati slovenski kmet, ker ta firma, ki to v Avstriji prodaja, v Sloveniji sploh ni zaprosila za dovoljenje. Tako da smo potem zunaj konkurence.

So pa tu tudi stvari, ki se v Evropski uniji že dolgo več ne uporabljajo, se pa lahko uporabljajo recimo v Bosni, se lahko uporabljajo v Srbiji, v Moldaviji, da ne govorimo o Turčiji. In to prihaja k nam. Ti nadzori morajo biti veliko bolj pogosti. Morali bi biti tako, da dokler ni analiza narejena, zadeva ne more iti na trg. To mora biti hitro, ne da ugotovijo, da so bili notri ostanki pesticidov, ko je potrošnik že vse pojedel, ko ni več na polici. Takega nadzora ne potrebujemo.

Ko sva ravno pri pesticidih, mnogokrat je omenjena sporna uporaba glifosata, ki je zdaj podaljšana še za 10 let. Kmetje kljub opozorilom o škodljivosti uporabe tega pesticida niste naklonjeni prepovedi. Zakaj? Res ni boljše alternative?

V slovenskem kmetijstvu se tega glifosata porabi izredno malo, sploh pa ne direktno po pridelkih. Je sicer enostaven in poceni, a se ga veliko več uporabi po parkih, ob avtocestah, ob železniških progah. V tujini se ga, recimo, uporablja na žitih tik pred žetvijo, česar se v Sloveniji ne dela. To je standard v pivovarski industriji, sploh v severnih državah, kjer je daljša rastna doba. Tam se glifosatom tretira ječmen 14 dni, tri tedne pred žetvijo, da začne enakomerno zoreti, določeni pleveli uvenejo in je zrnje bolj čisto … To je standard, ki so ga pivovarne predpisale tistim, ki jim prodajajo ječmen.

Mi ne nasprotujemo, da se ga omeji. V Sloveniji se ga uporablja samo kot »totalka«, ko želimo, da gre vse »v maloro«, ampak redko. Ko požanješ žito in če to pustiš neobdelano do naslednjega leta, zraste marsikaj, zato greš najprej čez njivo s »totalko« in potem nadaljuješ z obdelavo. To je pogosta praksa v Srbiji, v Sloveniji za to skrbimo drugače, naredimo zeleni pokrov itd.

V Sloveniji porabimo dva kilograma fitofarmacevtskih sredstev na hektar, na Nizozemskem pa 6,3.

Če povzamem, slovenski kmetje nimate nič proti prepovedi glifosata?

Imamo. Zakaj? Zato ker bo potem sosednji kmet v Evropski uniji imel dovoljeno uporabo, pri nas jo bomo pa omejili. In če ni nekega nadomestka, bo slovenski kmet v slabšem konkurenčnem in podrejenem položaju do ostalih evropskih kmetov.

Če se bo to v Evropski uniji prepovedalo, potem se bo tudi v Sloveniji, ne more pa se ga prepovedati v Sloveniji, v Italiji, v Franciji, na Hrvaškem, Češkem, Poljskem, Madžarskem pa ne. Tega se mi ne gremo, imamo dosti tega mačehovskega odnosa do slovenskega kmeta. Res pa je, da ga v Sloveniji uporabljamo malo, skrbimo za naravo, ohranili smo pitno vodo.

Volitve v KGZS bodo jeseni, Žvegliča pa skrbi, ali jih bo po novem zakonu sploh mogoče izvesti oz. ali se lahko pri postopkih zaplete. Zbornica zdaj čaka na odločitev ustavnega sodišča. Foto: MMC RTV SLO/Maja Ikanović
Volitve v KGZS bodo jeseni, Žvegliča pa skrbi, ali jih bo po novem zakonu sploh mogoče izvesti oz. ali se lahko pri postopkih zaplete. Zbornica zdaj čaka na odločitev ustavnega sodišča. Foto: MMC RTV SLO/Maja Ikanović

Vi ste zdaj na čelu KGZS-ja dobra tri leta, mandat se vam izteče jeseni.

2. novembra.

Kako ste zadovoljni s svojim delom do zdaj, kaj si štejete kot največji uspeh, kaj pa kot poraz?

Sam ocenjevati svoje delo je malo nehvaležno. Če si kaj štejem, kot da je bil tudi del mojih zaslug, je bilo to, da smo se nevladne kmetijske organizacije usedle in se v ključnih zadevah poenotile. Prej je vedno ena organizacija čez drugo govorila – sindikat čez zbornico, zbornica čez sindikat, vsi skupaj čez Zadružno zvezo in obratno.

Druga stvar pa je, da smo začeli tudi s tem pozitivnim pristopom, z osveščanjem državljanov, da je slovenski kmet nuja, da ni cokla, da ni lenuh, da ne čaka le na subvencije. Tudi kakšen takšen je, ampak pri resnih kmetijah, ki proizvajajo hrano za na trg, so subvencije v prihodku kmetije imajo minimalni delež. Ravno zadnjič sem govoril z eno res veliko kmetijo, primerljivo z nemško, ki mi je povedal in pokazal, da subvencije v njihovih prihodkih pomenijo tri odstotke.

Evropski denar se pri večjih kmetijah bolj uporablja za investicije, kajne?

Imamo različne možnosti, od podpore po hektarju naprej. Pri investicijskih sredstvih so uspešne večje kmetije, tudi delniške družbe. Imamo tudi ukrepe za t. i. imenovane male kmetije, ki lahko dobijo določena sredstva za posodobitev, za ohranitev kmetovanja (5000 evrov po kmetiji), potem so tu t. i. start-up sredstva, podpora za zagon za mlade kmetije (slabih 50.000 evrov za kmetijo, če si se zaposlil). Zmanjkalo je pa za te srednje kmetije, ki jih je pa seveda v Sloveniji največ. Te niso mogle sodelovati na teh razpisih, saj so bile prevelike za razpis za male kmetije, za kakšne druge razpise pa so bile premajhne in niso nikoli dobile dovolj točk. Zato moramo zdaj v tem novem programskem obdobju, ki se je začelo z lanskim letom, najti tudi investicijske ukrepe za te srednje kmetije.

Omenjali ste povezovanje kmečkih institucij. Povezovanje kmetov ima na našem območju zaradi zgodovinskih okoliščin negativen prizvok. Ko človek omeni zadruge, kmet ne reagira najbolje. V zadnjem obdobju se to spreminja, tudi kmetje vse bolj spoznavate, da ste lahko v pogajanjih s trgovci ali pa z drugimi deležniki v prehrambni verigi v boljšem položaju samo, če ste povezani.

To se počasi dogaja, ja. Treba je pa vedeti, da se kmetje s trgovci v glavnem ne pogajamo, ker smo prvi člen v verigi. To se po navadi živilsko-predelovalna industrija. Izjema so posamezniki, ki sami vozijo zelenjavo ali pa jajca na trgovske police. Ti videvajo, da se bodo morali začeti povezovati. Če se dva kombija z obale na pol prazna vsak dan peljeta v Ljubljano, je pa verjetno že boljše, da se pelje le eden, ne?

Ampak če gresta prodajat na veletržnico, ostaja strah, da bo on najprej svoje prodal, potem pa šele v sosedovo. Tako da to nezaupanje je še, vendar pri mlajši generaciji vedno bolj prevladuje miselnost, da se je treba povezati, da je treba delati skupaj. Ne samo pri prodaji, ampak tudi pri nabavi – če kupiš večjo količino, lahko dobiš nižjo ceno itd.