Voda v Sloveniji je "sprivatizirana" že dobro desetletje, če pod tem razumemo dejstvo, da ima koncesije za oskrbo s pitno vodo kar 32 gospodarskih družb.

Zasebna podjetja v Sloveniji že po trenutni ureditvi lahko pridobijo koncesijo za oskrbo s pitno vodo, novost predlagane evropske direktive, ki te dni dviguje vihar v javnosti, je v tem, da bi koncesije pridobili tudi zasebniki iz drugih držav EU-ja. Koncesije pa ne bodo obvezne oziroma se bodo o njih odločale občine, ki so izključne nosilke vodne pravice. Okoljevarstveniki imajo, glede na evropske izkušnje, pomisleke.

»Predmetno področje je v Sloveniji urejeno že dalj časa, predlog evropske direktive o javnih naročilih v vodnem sektorju oziroma o podeljevanju koncesijskih pogodb ima za cilj ustvariti enoten pravni okvir, ki bo omogočil odpiranje nacionalnih koncesijskih trgov podjetjem iz EU-ja,« so za MMC pojasnili na ministrstvu za finance. Posredovali so tudi seznam 32 družb, med njimi sta tudi Petrol in Pivovarna Laško, ki že več kot deset let s pitno vodo oskrbujejo slovenske občine.

V Laškem cena vode ena najnižjih v Sloveniji?
Cena vode v Laškem je ena najnižjih v Sloveniji, pravijo za MMC v občini Laško, katere prebivalci kubični meter vode plačujejo po 31 centov. Prav v občini Laško so pred 12 leti podelili koncesijo za pitno vodo Pivovarni Laško. »Koncesionar mora zagotavljati zdravstvene in tehnične normative in standarde, upravljati in vzdrževati objekte in naprave celotne infrastrukture oskrbe s pitno vodo v skladu z zakoni in predpisi, zagotavljati dežurno službo 24 ur dnevno vse leto, voditi evidence in drugo,« navaja Andrej Kaluža iz občine Laško. Zatrjuje, da redni nadzor nad vodovodi izvajata Zavod za zdravstveno varstvo Celje in tudi lastna Kontrola kakovosti Pivovarne Laško, ki ima pridobljen najvišji standard (t. i. HACCAP) za javno vodooskrbo. Če bi Pivovarno Laško kupilo tuje podjetje, bi občina lahko razdrla koncesijsko pogodbo, saj jo mora koncesionar obveščati o vsaki statusni spremembi, vključno s spremembo kapitalske strukture, ki presega kontrolni delež.

Slabe izkušnje mesta Barcelona
Toda: uporabniki vodovoda v Barceloni, ki ga upravlja družba SUEZ pa, nasprotno, slabe izkušnje imajo. »Precenjeni stroški, ki so vodili k dvigu cen za končne potrošnike, čezmerno izčrpavanje vodnih virov, izguba nadzora in dostopnosti do podatkov kakovosti opravljenih storitev, zmanjševanje kakovosti opravljene storitve, kaže na izgubo demokracije in okrepitev politične moči podjetij," izpostavlja primer slabe prakse z vodo v EU-ju Urša Šebenik z Inštituta za trajnostni razvoj. Ob predlogu direktive se ne more znebiti občutka, da je pisana na kožo tržnim podjetjem, ki si prizadevajo za čim večji dobiček. Tovrstna podjetja bodo vedno poskrbela za kritje morebitnih izgub, za kar – po izkušnjah sodeč – poskrbijo potrošniki. Prav tako si običajno ne prizadevajo za zadovoljevanje potreb in interesov širše družbe, zato je po mnenju Urše Šebenik utopično pričakovati, da bi z vstopom podjetij v vodna gospodarstva ta ravnala drugače kot navadno. Ugotavlja, da je nadzor nad kakovostjo in količino načrpane vode že zdaj ohlapen, z vstopom podjetij pa se bosta preglednost in nadzor še zmanjšala.

Zasebniki so tam, kjer ni javnega denarja

Vodja Greenpeace v Sloveniji in odlična poznavalka vodne problematike Nina Štros meni, da direktiva sama po sebi ni problematična, saj končno vzpostavlja enotni trg in pravila za privatizacijo javnih storitev, kar je bilo do zdaj prepuščeno državam članicam, kjer so to ene bolje, druge pa slabše izvajale. »Vsekakor privatizacija javnih storitev, še posebej s pitno vodo, prinaša precej tveganj, ki so premo sorazmerna s pogoji, nadzorom in vplivom, ki ga podeljevalec koncesije ima na koncesionarja. A je treba vedeti, da se pritiski na tovrstne ukrepe pojavljajo tam, kjer zmanjkuje javnega denarja za vzdrževanje in nove investicije. Praviloma vstop zasebnega kapitala vedno povzroči dvig cene za končnega odjemalca, medtem ko se kakovost storitve ne izboljša,« poudarja.

Agresivna promocija Svetovne banke in drugih
Opozarja, da gre za princip, ki ni edinstven samo za EU, ampak ga agresivno promovirajo Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad in nekatere druge organizacije. Opozarja, da imamo v Sloveniji praviloma staro infrastrukturo, za njeno vzdrževanje ali zamenjavo je denarja vedno manj, kar nikakor ne sme biti povod za tiho privatizacijo, brez jasne javne razprave, ki bi dala odgovor, ali je takšen ukrep sploh premišljen. »Že podatek, da se je s to direktivo ukvarjalo ministrstvo za finance, in ne katero drugo, morda vsebinsko bolj kvalificirano ministrstvo, pove dovolj«.

Slovenija soglašala s predlogom
Ker je šlo za koncesije, je namreč celotno komunikacijo z Brusljem vodilo finančno ministrstvo. Tam so nam potrdili še, da je Odbor za zadeve Evropske unije predlog Slovenije, ki je direktivo podprla, sprejel na seji 9. marca 2012.

Zakonodajni postopek v EU-ju je že stekel
Predlog Evropske komisije je bil predložen Svetu ministrov in Evropskem parlamentu, s čimer je zakonodajni postopek sprožen, za MMC pojasnjujejo iz Evropskega parlamenta (EP). Odbor EP-ja za notranji trg in varstvo potrošnikov je o tem glasoval januarja letos, zdaj je na vrsti trialog s Svetom EU-ja. V optimalnem primeru bi EP o direktivi glasoval po poletju. Na podlagi tega nato o predlogu glasuje Svet EU-ja. Ko obe inštituciji soglašata o vsebini direktive, se ta mora še vnesti v nacionalne zakonodaje – kar bi bilo mogoče v letu 2016.
»Direktiva nikakor ne zapoveduje privatizacije vodnih virov, saj ti po podeljeni koncesiji ne postanejo last koncesionarja, ampak on le upravlja z njimi, glede na določila koncesijske pogodbe. Javni organi lahko sami odločajo, ali bodo storitve izvajali sami ali pa prek zasebnih izvajalcev,« pravijo v EP.

Dobrih 3.000 Slovencev podpisalo peticijo
Toda, državljani EU-ja menijo drugače. Do zdaj jih je več kot milijon, med njimi dobrih 3.000 Slovencev, podpisalo peticijo proti predlogu direktive. Zahtevajo zagotovitev pravice vseh državljanov do oskrbe s pitno vodo kot javne dobrine ter da vodna oskrba in upravljanje vodnih virov ne smeta biti predmet notranjega trga ali liberalizacije. Pobuda Evropske državljanske peticije (ECI) bo do septembra dostopna prek spletne strani, kjer je tudi elektronski obrazec. »Zdaj je idealna priložnost, da pokažemo nestrinjanje,« pravi Urša Šebenik, ki pričakuje vsaj še tri tisoč podpisov iz Slovenije. Peticija je prvi odmevnejši primer »novo pridobljene« pravice participativne demokracije znotraj EU-ja, a sodeč po sedmem členu Evropske državljanske pobude, Evropska komisije ni obvezana k ukrepanju. »Komisija vas bo v treh mesecih obvestila o svojih pravnih in političnih sklepih glede vaše pobude, o tem, kako namerava ukrepati, če sploh, in o razlogih za takšno ukrepanje oziroma neukrepanje«.