Vaša ocena: 
Ocena 3,0 od 6 glasov
Ocenite to novico!
Kupi zaudarjajočih smeti na obronkih Puerto Ayore, naselbine na Galapagosu, krhkega in biološko bogatega otočja, ki je navdihnilo Darwina, so zgovoren dokaz, da tu "cveti" nova vrsta: človeška.
Pred 150 leti je bilo to otočje, oddaljeno 960 kilometrov od obale Ekvadorja, neokrnjen paradiž, ki je bil primarni vir za evolucijsko teorijo Charlesa Darwina.
Danes majhni sivi ščinkavci, potomci ptic, ki so bile ključne za njegovo tezo, krožijo okoli smetišča - stranske škode rastočega mesta, kamor se pospešeno selijo Ekvadorci, ki upajo na del velike turistične pogače otokov. Človeška populacija se je na nekdaj izključno živalskem območju v zadnjem desetletju podvojila na 30.000 - in okoljevarstveniki postajajo čedalje bolj živčni, piše New York Times.
Turist je kralj, domačin pa ...
Rast prebivalstva že škodi ekosistemu, ki je vrsto let dopuščal slavnejšim prebivalcem Galapagosa - med njimi velikanskim želvam in belim morskim vranom -, da se razvijejo v osami, preden so pred več kot stoletjem začeli ljudje s celine kolonizirati otoke. Rast se je očitno sprevrgla v dovolj veliko grožnjo za okolje, da je celo vlada, ki še vedno pozdravlja rast turistične industrije, v zadnjem letu izgnala več kot tisoč revnih Ekvadorcev iz province, za katero menijo, da pripada njim.
Z omejevanjem priseljevanja oblasti upajo, da bodo ohranile naravna čudesa, ki "hranijo" enega najpomembnejših sektorjev Ekvadorja: turizem. A ukrepom se vse glasneje upirajo priseljenci, ki trdijo, da jih država kaznuje, medtem ko sama uživa ob milijonih dolarjev denarja turistov. "Pravijo nam, da je več vredno fotografiranje želve bogatega tujca kot pa ekvadorski državljan," toži Mariana de Reina Bustos, priseljenka iz osrednjega Ekvadorja. Njeno 22-letno hčerko je policija pred kratkim prijela v slumu in jo posadila na letalo za celino.
Želve proti diskotekam
Prvi priseljenci so na Galapagos prišli, da bi živeli od zemlje, in sicer kot ribiči, poljedelci in rančarji. Danes večino tistih, ki priletijo iz Quita ali pa se na otoke prikradejo v čolnih, premamijo relativno visoke plače, ki jih lahko zaslužijo kot taksisti ali hotelske sobarice. Več desetletij so turizma željne oblasti vse to le nemo opazovale. Da je 97 odstotkov otočja označeno za nacionalni park, se jim zdi nekako dovolj.
A očitno ni dovolj, saj okoljevarstveniki opozarjajo na razlitja nafte, divji lov na želve in morske pse ter vpeljavo novih vrst (denimo mačke), ki ogrožajo endemične živali Galapagosa. Črni trg za stalno bivališče cveti, leti med Quiotom in celino so za Ekvadorce občutno cenejši kot za tujce, ulice Puerto Ayore pa bučijo od diskotek, stojnic s hrano in trgovin s spominki. V predmestju se dviga obcestni plakat Leopolda Buchelija, župana, ki podpira novogradnje in je odobril tisoč novih domov na obronkih mesta.
Ljudje tu se zavedajo, da živijo na edinstvenem območju - a še bolj si želijo izkoristiti vsako priložnost, da sebi in otrokom omogočijo boljšo prihodnost. Za vsako ceno.
Pomoči ni več, konec bo apokaliptičen, pa se lahko delamo, kot da nič ni.
Ampak saj veste da se en pregovor glasi: "Vse se vrača." Bomo videli v kaki meri... Mogoče še dobro da ne vemo kaj bo.