"Na izid volitev v Sloveniji in v vseh velikih demokracijah vpliva predvsem kontekst. Vse se mora ujemati. Zmaga nekega kandidata na volitvah je najmanj odvisna od njegove podobe, še manj od njegovega programa in še manj od tistega, kar govori," pravi Alem Maksuti z Inštituta za politični menedžment.

V Centru za raziskovanje javnega mnenja Fakultete za družbene vede (FDV) v Ljubljani so ta teden predstavili knjigo Alema Maksutija z naslovom Volilna kampanja, v kateri so predstavljeni in analizirani tako teoretični kot praktični vidiki volilnih kampanj v preteklosti in sodobnosti. Maksuti je (so)avtor znanstvenih člankov, objavljenih v domačih in tujih znanstvenih revijah. Deluje kot raziskovalec, politični analitik in visokošolski pedagog. Njegovo širše interesno področje vključuje raziskovanje strank, politične komunikacije, participacije, volilnega vedenja in javnih politik. Je eden izmed ustanoviteljev Inštituta za politični menedžment, ki se ukvarja za raziskovanjem in aplikativnim delovanjem na področju politike, kriznega komuniciranja, zagovorništva, lobiranja in svetovanja v političnih situacijah in procesih. V oddaji NaGlas! je spregovoril tudi o politični participaciji priseljencev.

V preteklem sklicu državnega zbora so spodleteli vsi poskusi urejanja položaja narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije, ki živijo v Sloveniji. Ni bil sprejet niti predlog zakona, da bi zanje skrbel posebni urad. Zakaj so take pobude vnaprej obsojene na neuspeh?
Predvsem iz dveh razlogov. Prvi je ta, da ni ravno priljubljeno zahtevati pravice na podlagi nečesa, kar je veljalo prej, zdaj pa ne velja več. Drugi razlog je, da te skupnosti nimajo notranjega skupnega temelja, na podlagi katerega bi delovala skupina ljudi, ki bi bili predstavniki teh narodov in ki bi jasno povedali, kaj pričakujejo od države. To je začarani krog, cela vrsta težav, zato bo njihovo reševanje dolgoročno.

Na Švedskem in v Španiji na lokalni ravni obstajajo neke vrste sveti – forumi, v katerih priseljenci podajajo svoje predloge, mnenja. Mogoče bi bil to lahko zgled, kako v Sloveniji izboljšati participacijo priseljencev, tujcev s stalnim prebivališčem, ki jih je zdaj več kot 90 tisoč?
Strinjam se. Švedska je lahko zgled za vse. A švedska demokracija se močno razlikuje od demokracije, v kakršni danes živimo v postsocialističnih družbah. Po drugi strani pa gre za večjo težavo. Ljudje, ki prihajajo sem, še najmanj razmišljajo o politični participaciji in sodelovanju na volitvah v državi, v katero so prišli, temveč se bojujejo za goli obstoj. Navadno le opravijo svoje delo in ob koncih tedna odhajajo v Bosno, Srbijo, na Kosovo. To je zanje drugotnega pomena. Dokler ne bo zanje pomembna tema, bo ostalo tako, kot je zdaj.

Vaša knjiga ima naslov Volilna kampanja. V njej analizirate teoretične in praktične primere kampanj. Kaj se je spremenilo v slovenski politiki od časov, ko je ob imenih Jožeta Pučnika in Milana Kučana na plakatih pisalo "pošten"?
Spremenilo se je to, da smo se po svoje približali konceptu predvolilnih kampanj tako imenovanih zahodnih demokracij, za katere so značilne stroge prakse političnega marketinga z velikim kaosom na ulicah, veleplakati in množico oglasov v časopisju. Morda je tudi politika doživela prerod ali večjo profesionalizacijo, to pa pomeni, da se z vstopom v predvolilno kampanjo posamezniki in stranke po eni strani pripravljajo mogoče bolj kot prej. Po drugi strani pa je politika, kot je dejal ameriški svetovalec Roger Stone, postala oder za nenadarjene in je skoraj vsakdo, ki je deležen nekaj medijske pozornosti in ki mu uspe, da ga vrtinec medijskega stroja posesa vase, lahko izvoljen. Prav to je danes značilno za predvolilne kampanje ne samo v Sloveniji, temveč skoraj v vsem zahodnem svetu.

Kaj pa zdaj najbolj vpliva na volivce? Lahko družbena omrežja odločilno vplivajo na izid volitev?
Ne morejo. V literaturi, zlasti ameriški, je znan izrek "Politics as usual", kar pomeni, da tisti, ki so zlasti v prostoru offline sposobni, močni, največje stranke, najbolj znani kandidati, ta položaj prenašajo tudi v prostor online. Večkrat je bila dokazana zgrešenost teze, da z razvojem nekaterih novih družbenih omrežij, spleta itd. dobivajo priložnost novi kandidati brez podpore strank, voditeljev ali dela političnih elit v ozadju. Na izid volitev v Sloveniji in v vseh velikih demokracijah vpliva predvsem kontekst. Vse se mora ujemati. Zmaga nekega kandidata na volitvah je najmanj odvisna od njegove podobe, še manj od njegovega programa in še manj od tistega, kar govori.

Od česa pa je odvisna?
Pomemben je kontekst. Ta določa smer družbenega razvoja. Če v družbi ustvarite pričakovanje, da bo premier ali kandidat za premierja zagotovil red v zdravstvu, skrajšal čakalne vrste in tako naprej, ustvarite podlago, da se bodo volivci opredelili zanj. Pa čeprav vse skupaj ne poteka tako in čeprav bova čez štiri leta spet tukaj razpravljala o tem.

Sami imate priseljensko izkušnjo. Bili ste gimnazijec, ko ste prišli iz Kikinde, iz večnacionalne Vojvodine v večnacionalno Prekmurje. Kako ste vse to doživljali in preživeli?
Dejstvo je, da sem preživel. Doživljal pa sem marsikaj. Prehod iz urbanega vojvodinskega mesta in urbanega Beograda, kamor sem pogosto zahajal, v dokaj kmečko Prekmurje, je bil sprva šok, pozneje pa ne več. Vživel sem se in pridobil nove prijatelje. Tudi zaradi tega, ker je moja mama Prekmurka, praded pa je bil Slovenec, doma s Pertoče. Uspelo mi je normalno živeti naprej, končal sem gimnazijo in fakulteto in zdaj sem tu, kjer sem.

Vaša žena pa se je priselila v Slovenijo iz Makedonije. Kako to deluje?
Dokaj dobro. Imamo večjezično družinsko idilo. Govorimo najmanj tri jezike. Ta izbira je bila popolnoma naključna, seveda nisem iskal nikogar, ki bi mi bil etnično blizu. Živimo večkulturno življenje v malem, popolnoma smo vključeni v družbo in sodelujemo na volitvah, resda pasivno, vendar to nekako zelo dobro deluje. (Smeh.)