A pogledi na priznanje krivde, ki ga pri nas uporabljamo dobra tri leta, so zelo različni. Tožilci ga podpirajo, zagovorniki pa so bolj zadržani. Koristi vidijo predvsem za tožilce, ne pa tudi za obdolžene. Tožilec iz specializiranega tožilstva Boštjan Jeglič se z obdolženimi pogosto skuša dogovoriti za priznanje krivde. Na primer v zadevi Očiščena Slovenija, ki jo je vodil kot tožilec, je kar 11 od 13 obdolženih priznalo krivdo. Zato se je zanje zadeva končala v 8 mesecih – od hišnih preiskav do izreka sodbe.

"Po priznanju krivde so obdolženci na sodišču nastopili tudi kot verodostojne priče. To pa je pomembno, kajti pri nas je zelo pogosta 'izguba spomina' – obdolženci na sodišču zanikajo tisto, kar so povedali policiji in tožilcu. Ne tako redko se tudi izgovarjajo, da so jih odvetniki prisilili k priznanju. No, v konkretni zadevi se to ni zgodilo. Prvi obdolženec, ki je na podlagi pogajanj priznal krivdo, je v nadaljevanju postopka verodostojno pričal in pripomogel k še nekaterim drugim priznanjem krivde," pojasnjuje Jeglič. Pogajanja so primerna prav pri vseh kaznivih dejanjih, tudi s področja gospodarskega kriminala. Opisuje še en primer, v katerem pa je zanimivo predvsem to, kakšno kazen je predlagal: "Ocenil sem, da se obdolženec bolj od zapora boji visoke denarne kazni, za katero pa sem vedel, da jo je sposoben plačati. Zato sem pogajanja usmeril v to in za priznanje dosegel visoko denarno kazen, zapor ob koncih tednov in delo v splošno korist."

Zagovornik Mitja Jelenič Novak pa ni tako navdušen nad pogajanji o priznanju krivde. Prepričan je, da obdolžencem ne prinesejo veliko koristi. "Pogajanja so močno orožje v rokah tožilcev in ti se tega tudi močno zavedajo," pravi Jelenič Novak. "Pogajanja se začnejo tedaj, ko se obdolženec počuti dovolj 'ogroženega', da se je pripravljen odpovedati sojenju in priznati krivdo v zameno za milejšo kazen, kot bi bila lahko izrečena, če bi bil v sodnem postopku spoznan za krivega."

Jelenič Novak je prepričan, da je z uvedbo pogajanj o priznanju krivde kazenskoprocesno pravo žrtvovalo prav tiste vrednote, zaradi katerih je bilo vzpostavljeno: predpostavko nedolžnosti, dolžnost tožilca, da dokaže obdolženčevo krivdo brez vsakega dvoma, pravico do soočenja s sovražno pričo in privilegij zoper samoobtožbo.

Pogajanja so koristna
Generalni sekretar vrhovnega sodišča Janko Marinko pa pravi, da so pogajanja koristna tudi iz čisto poslovnih razlogov. Tako se namreč izognejo kar nekaj sodnim obravnavam, ki so najdražji del kazenskega postopka. "Najdražja je glavna obravnava. Na njej so vsi: sodnik, tožilec, zagovornik." Zakaj torej ne še več priznanj krivde v še zgodnejši fazi – fazi preiskave?

Sodnica na okrajnem sodišču v Ljubljani Ana Testen pa je kritična do sodelovanja sodnikov pri tem, da se poskuša čim več kazenskih zadev končati s priznanjem. Pravi, da sodniki velikokrat neformalno pritiskajo na obdolžence, naj priznajo krivdo – tudi tako, da skupaj s tožilcem grozijo s tako imenovano kazensko takso, če obdolženec krivde ne bo priznal.

Večina sodnikov sicer meni, da s tem ni nič narobe, a to ni sodnikova vloga. Sodnik mora o sporu odločiti, ne pa pozivati katero koli stran k različnim dejanjem.