"Organi pregona, pa tudi centri za socialno delo, ne opravijo vedno svojega dela. Tudi urgenca - kot veste, imajo tudi zdravniki svojo vlogo pri preprečevanju nasilja v družini -, šole ne opazijo vedno, kaj se dogaja," je prepričana Veseličeva, ki žrtvam nasilja, najpogosteje ženskam in otrokom, pomaga v okviru DRuštva SOS telefon.

Ob tem pravi še: "Žal se dostikrat zgodi, da npr. policisti izrečejo prepoved približevanja, ženske pa ostanejo same s tisto prepovedjo, po možnosti se zadnje čase pogosto dogaja, da policija piše dvojne položnice - žrtvi in povzročitelju -, zaradi česar so žrtve še bolj zmedene in nam rečejo, da ne bodo več klicale policije, saj nimajo denarja za plačevanje položnic. Dejansko tu, kot družba, pogosto zatajimo."

V zadnjem času slišimo za vedno več primerov hudega družinskega nasilja, ki se konča tudi s smrtjo. Je tudi po vaših izkušnjah nasilja v družini več?
Po naših izkušnjah nasilja v družini ni več. Je pa res, da imamo morda včasih tak občutek tudi zato, ker se o tem vedno več govori, ker žrtve tudi pogosteje prijavljajo nasilje. Po našem mnenju gre primarno za to, da si ljudje ne dovolijo več toliko nasilja kot včasih, da se zavedajo, da nasilje ne spada med štiri stene, ampak da je treba žrtve zaščititi, in da so v zadnjem času začele tudi institucije bistveno resneje obravnavati primere nasilja v družini. Torej, to ne kaže na to, da je nasilja več, ampak kaže le na to, da smo ga začeli bolj resno obravnavati.

Kaj pa ti hujši primeri? Jih prej res ni bilo ali pa samo nismo govorili o njih?
Težko rečem. Če mislite na umore, moram priznati, da tudi mene v zadnjem času presenečajo, predvsem ti umori z orožjem. Ampak dejstvo je, da se primeri nasilja v družini zelo pogosto lahko končajo najbolj tragično, se pravi z umorom, če jih pravočasno ne zaznamo in če jih pravočasno ne rešujemo. Pri nasilju v družini je znana posebna dinamika nasilja - torej, če karikiram, od prve klofute naprej se nasilje le še stopnjuje. Ko izobražujemo, opozarjamo ravno na to, da prva klofuta še ne pomeni, da se je nasilje končalo, pa čeprav se povzročitelj pozneje opravičuje, mu je žal. Vse se začne že s psihičnim nasiljem, se nadaljuje s prvo klofuto, nato pa se to nasilje samo stopnjuje, postaja vedno pogostejše, vedno hujše. Ta dinamika nasilja kaže, da so ta dejanja vedno pogostejša, vedno hujša. Če tega ne preprečimo prej. Zato mi vedno opozarjamo, da policija mora posredovati, da mora ukrepati, da mora preveriti vse prijave.

Kako pa je mogoče to dinamiko, ta razvoj nasilja ustaviti? Samo z odhodom žrtve ali obstaja še kakšna druga možnost?
Ena rešitev zagotovo je odhod. Je pa tudi res, da dostikrat govorimo o tem, da je treba povzročitelja nasilja nekako prevzgojiti, mu omogočiti, da se spremeni. Dejstvo je, da se povzročitelji nikoli ne spremenijo sami. Pri tem rabijo pomoč. Zato vedno opozarjamo, da je treba v državi zagotavljati več treningov socialnih veščin, kot jim rečemo, v katerih dobijo povzročitelji nasilja možnost, da svoje nasilne vzorce zamenjajo z nenasilnimi.

Ampak večina tistih, ki delajo s povzročitelji nasilja, vedo, da ti potrebujejo nekakšen "push", nekaj, kar jim da vedeti, da gre tokrat zares. Odhod partnerice je primer takšnega "pusha", je resen znak, da je nasilja dovolj. Sam od sebe pač ne bo nehal. Velikokrat se namreč nasilje upravičuje, dostikrat postane normalen del komunikacije, normalen del odnosa. Vsi ga sprejemajo, vsi ga prikrivajo, družba ga tako ali tako največkrat ne obsoja resno - razen, kadar pride do umora, ampak takrat je že prepozno -, pogosto družba tudi deli krivdo - govori o tem, da je verjetno morala kaj takšnega storiti, da jo je "namlatil", da si je verjetno zaslužila itd. Povzročitelj tako le redko dobi pravo sporočilo, torej, da to ni prav, da nasilje ni v redu. Dokler se kaj ne zgodi, če ni tega "pusha", se nič ne spremeni. Je pa res, da je treba skrbeti tudi za to, da ljudi prevzgajamo, da ne ostanejo v tem svojem nasilnem vzorcu do konca življenja.

Kaj je navadno povod, da se žrtev upre trpinčenju (ali s prijavo, z umikom v varno hišo ali pa, kot smo poročali pred kratkim, da se nasilju upre z nasiljem)?
Zelo različno. Za nekatere je povod, ko se začne spravljati na otroke. Ali pa vidijo, kakšne posledice ima lahko to, tudi če ni "neposredno nasilen" do otrok, na otroka. Nekatere žrtve so v določene trenutku tako izčrpane, da ne morejo več. Nekateri se za upor odločijo, ko dobijo prave informacije o nasilju v družini - veliko jih namreč še vedno nima dovolj informacij - ali, ko dobijo podporo iz okolice (velikokrat jih tudi okolica pri tem ne podpira).

Takrat, ko se zgodi to nasilje, nastopi tista krizna faza, morajo nujno vstopiti institucije in podati žrtvam jasno sporočilo, da je takšno vedenje nesprejemljivo, da ga družba obsoja in da se bo žrtvam pomagalo. Ampak po tem moramo mi žrtve podpirati pri tem njihovem boju. Žal se dostikrat zgodi, da npr. policisti izrečejo prepoved približevanja, ženske pa ostanejo same s tisto prepovedjo, po možnosti se zadnje čase pogosto dogaja, da policija piše dvojne položnice - žrtvi in povzročitelju -, zaradi česar so žrtve še bolj zmedene in nam rečejo, da ne bodo več klicale policije, saj nimajo denarja za plačevanje položnic. Dejansko tu, kot družba, pogosto zatajimo.

Če prav razumem, potem vi opažate tudi, da organi pregona ne ukrepajo vedno tako, kot bi morali?
Absolutno. Organi pregona, pa tudi centri za socialno delo, urgenca (kot veste, imajo tudi zdravniki svojo vlogo pri preprečevanju nasilja v družini), šole ne opazijo vedno, kaj se dogaja. Nevladne organizacije pa smo tako hendikepirane, ker smo vedno nekje v večjih mestih in do nas ljudje nimajo vedno dostopa. Pa tudi zelo smo omejeni s svojimi kapacitetatmi. Institucije ne oddelajo svoje vloge, mi pa tudi ... delamo, kolikor lahko.

Dejstvo pa je, da se je situacija v zadnjih letih zelo spremenila, opazen je velik napredek. Ampak kljub vsemu to ni to. Ko se je leta 2008 sprejemal zakon o preprečevanju nasilja v družini, smo bili zelo navdušeni, ker daje zelo dobro podlago za vzpostavitev kakovostnega sistema. Ampak zdaj se je delo šele začelo - zdaj, ko moramo ta zakon implementirati, pa šepamo. Ministrstvo za zdravje še vedno nima protokola za delovanje zdravstvenih institucij, čeprav bi ga po zakonu že zdavnaj moralo imeti, itd.

Ministrstvo za notranje zadeve je pred časom izdalo brošuro o nasilju v družini, v katerem opozarja, da je zmotno mišljenje, da je nasilje povezano z uživanjem alkohola ali mamil, revščino, stopnjo izobrazbe, nacionalnostjo itd. Kaj pa opažate vi?
Ne. Tudi mi v praksi ugotavljamo, tako kot piše v teh različnih publikacijah, raziskavah, da so alkohol, gospodarska situacija, stres le dejavniki tveganja. Vzroki za nasilje so drugje - v strukturi družbe. Ta je tako strukturirana, da je dejansko tolerantna do nasilja. Tudi v družbi so vedno šibkejše in močnejše skupine, pri čemer močnejše vedno kažejo svojo premoč. Kar se potem kaže tudi v odnosu v družini, med moškim in žensko. Gre za strukturo družbe, ki je problematična. Poleg tega družba preveč dopušča nasilje, je do njega strpna, ga ne sankcionira oz., če ga, ga zelo blago.

Tudi slovenska raziskava iz leta 2010 o partnerskih odnosih je pokazala, da večina tistih, ki tepejo, ni alkoholikov. Nasilje je prisotno tudi pri vseh družbenih slojih, s tem, da se pri nekaterih to bolj opazi. Velikokrat nas tudi sprašujejo, kako to, da tako veliko žensk, ki so pri nas v varni hiši, prejemajo socialno pomoč, so brez stanovanja, službe. Odgovor na to je povsem preprost - te ženske so veliko bolj vajene prositi za pomoč, manj jih je sram. Več veščin imajo tudi pri iskanju teh institucionalnih oblik pomoči. Je pa tako, da je neki zdravnici ali sodnici bistveno težje iskati takšno pomoč, zanjo to pomeni bistveno večjo stigmo v njenem okolju.