"Pravi poslanec mora biti pošten, delaven in predvsem strokovnjak za posamezno področje, saj bo le tako država postala uspešna na več področjih. Koristno je tudi, da dela s srcem, saj se tako lažje postavi v vlogo državljanov ter si predstavlja, kako bi se on počutil, če bi bil sprejet nek za njega neugoden zakon," je zapisal Jan, avtor enega izmed 433 pisem, ki so bila na pobudo Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) poslana izvoljenim predstavnikom ljudstva.

Spodbuditi učence, da razmišljajo o družbi
"Cilj ustvarjalnega natečaja je bil spodbuditi učence, da razmišljajo o družbi in o dogajanju okoli njih, o vrednotah, kot so poštenost, pravičnost, enakopravnost, o posledicah, do katerih lahko pride, kadar posameznik ter družba teh vrednot ne gojita in razvijata, kako je mogoče z demokracijo in aktivno participacijo vplivati na družbo in posamezne nosilce oblasti, ter ključno – svoja opažanja in občutke posredovati članom zakonodajnega telesa, ki lahko s svojimi pristojnostmi pa tudi osebno držo in torej lastnim zgledom sooblikujejo omenjene vrednote ter odnos družbe do njih," so svojo pobudo pojasnili v KPK-ju.
Poslanci so se ustrašili otrok
Čeprav so med šolami naleteli na izjemno zanimanje – pozivu se je odzvalo 61 osnovnih šol –, se je seveda zapletlo pri prebivalcih Šubičeve 4. KPK je namreč predsedniku DZ-ja poslal vabilo, naj DZ imenuje svojega predstavnika v izbirno komisijo. "Odgovoril je, da nobena poslanska skupina ni izkazala interesa za sodelovanje," je za MMC dejal namestnik predsednika KPK-ja Rok Praprotnik. Ignoranco politike je nekoliko popravil kar predsednik DZ-ja Janko Veber sam, ki bo v sredo s Praprotnikom v preddverju Velike dvorane Državnega zbora le odprl razstavo najboljših 12 pisem po izboru posebne natečajne komisije.

Babice = natakarice. Se vam zdi to enostavno?
Sara Slemenšek Avšič iz OŠ Brežice je v pismu poslancem opisala, kako je njena babica zaposlena v restavraciji kot natakarica. "Pogosto gre v službo ob dveh popoldne in je tam do polnoči. Ko pride domov, ji ostanejo dobre tri ure spanca, ob petih zjutraj pa mora spet na delo do popoldneva. S starostjo pogosto pridejo bolečine in pomanjkanje moči – in ob tem mora tekati sem in tja po restavraciji in streči kokakole. Resno. Se vam zdi to enostavno? Meni ne. Vedno, ko jo pridem obiskat, toži o tem, kako ne zmore več in kako zelo si želi 'penzije'. Pa jo čaka še najmanj 6 let dela. Res je, da se ne spoznam na te zadeve, ampak nekaj mi je čisto logično – če bi starejši lahko prej uživali v pokoju, bi mladi lahko zasedli njihova delovna mesta. A ne?" je predlagala zakonodajalcem.

Vsak mora tudi kaj narediti
Sara sicer močno dvomi, da bodo pisma kaj spremenila. Drugače pa meni Alja Grželj, učenka 8. b razreda OŠ Dragomirja Benčiča - Brkina Hrpelje, ki kritično ugotavlja, da "za slabo stanje v državi ni kriva samo vlada, kot jih večina rada reče, ali samo državljani (na kar redko pomislimo)". "Saj tudi vsak nezadovoljen ni vedno popolnoma nedolžen, vsak srečen pa v tem primeru tudi ni za to čisto sam zaslužen. Ampak, ali je država že tako na psu, da za mnenja sprašuje najstnike, s še nedokončano osnovno izobrazbo, katerih glavna skrb je v glavnem ta, kdo bo na MTV-jevi Top 20. Seveda, pozabila sem, na takšnih svet stoji, kot vsi pravijo. In vsekakor je tudi res. Vendar, vsak, ki si želi, ne more samo upajoče čakati na boljše čase, ampak mora za uresničitev le-teh tudi sam nekaj storiti," je zapisala Alja.

Ni hujšega kot to, da otrok sliši starše jokati
Eva Smolinger, učenka 9. a OŠ Kidričevo pa je poslancem sporočila: "Takrat, ko vi spite v toplih in udobnih posteljah, ljudje jočejo, ker ne vedo, kako bodo jutri otrokom kupili hrano. Ni hujšega kot občutek otroka, ko sliši svoje starše jokati. Ob takšnih trenutkih se otrok počuti krivega za razmere v družini. Žalostno je, ko desetletnik razmišlja, kako bi zaslužil denar, da bi preživel družino. Ko sedemletnik v šoli ustrahuje učitelje in učence. Otroci hitro opazimo razlike med ljudmi. Deklici, iz katere se vsi norčujejo zaradi slabših oblačil, zagotovo ni lahko. Prav tako ni prijetno dečku, ki ne sme na šolsko malico, ker si je starši ne morejo privoščiti. Ali lahko ob vsem tem še vedno hodite z dvignjeno glavo? Lahko bi se zamislili, kakšen zgled dajete mladim ljudem, saj bodo oni nekoč vodili državo."

Otroci opazijo slabše oblečene sovrstnike
Dejan Steinbuch, kolumnist in publicist, ki je bil v natečajni komisiji KPK-ja, pravi, da so naši mladi sodržavljani dovolj inteligentni, da se zavedajo, v kako kompleksnem svetu in neprijaznih časih živimo. "Če odštejemo 'metropolitansko' Ljubljano, kjer je kriza v glavnem bavbav, ki straši po provinci in zaenkrat še ni potrkala na vrata 'najlepšega mesta na svetu', potem so otroci v preostalih regijah zelo senzibilni na pomanjkanje ali celo revščino pri svojih sošolkah in sošolcih. Opazijo slabše oblečene vrstnike, ki ne morejo na ekskurzijo, v šolo v naravi ..."
Prevzemimo breme otrok nase
Posebej ga je pretresel naslednji zapis deklice: "Že kar kmalu se trudimo, da bi se čim več naučili, da bi imeli čim višjo izobrazbo in bi po končanem študiju lahko odšli iskat službo v tujini."

"Ta iskrena, prostodušna misel odraslega človeka pretrese; še zlasti tistega, ki se doslej ni vživel v svet otrok, ki so prestari, da bi se zatekali v čarobni svet domišljije in sanjarjenja, in premladi, da bi si zatiskali ušesa in oči pred neprijaznim svetom okoli njih. V marsičem so celo bolj zreli od starejših," ugotavlja in dodaja: "In ker se na čudeže ne moremo zanašati, lahko naredimo vsaj to, da kot odrasli vsak po svojih močeh, vsak na svoj način – politiki kot najbolj odgovorni za prihodnost države še posebej! – poskušamo to breme čim bolj prevzeti nase in otrokom prihraniti bridkosti, s katerimi se bodo tako ali tako nekoč morali soočiti," je zapisal v uvodu zbornika ustvarjalnega natečaja KPK-ja za osnovne šole.