"Pedofilijo v cerkvenih vrstah je treba ostro sankcionirati"

Pedofilijo je treba ostro sankcionirati, žrtve pa zaščititi, je v pogovoru za MMC dejal novi ljubljanski nadškof Anton Stres. Želi si tudi, da bi se ozračje v državi spremenilo.

Stres, ki bo vodenje ljubljanske nadškofije uradno prevzel konec januarja, meni, da za napetosti med državo in Cerkvijo niso krivi zakonski predpisi, ampak ozračje, ki se v 20 letih ni dosti spremenilo. A prepričan je, da je trend upadanja vernikov mogoče spremeniti, ob tem pa upa, da Slovenija ne bo dolgo v manjšini evropskih držav, ki ne dovoljujejo verskega pouka v šolah.

Direktor urada za verske skupnosti je pred kratkim v oddaji Piramida dejal, da je za zdaj zakoniti zastopnik ljubljanske nadškofije še vedno nadškof Alojz Uran in da bo tako ostalo, dokler, kot je dejal, »nam ne javijo, da je kako drugače«. Kdaj boste direktorja urada obvestili o spremembah?
Takrat, ko bom prevzel škofijo, in to bo 24. januarja. Imenovanje še ni prevzem službe, prav tako še nimamo nobenih uradnih listin. Sprememba je bila sporočena v nuncijevih osebnih sporočilih, ki so seveda zanesljiva, a kanonsko pravo pravi, da novoimenovani škof šele ob sprejetju zanesljivega sporočila to sporoči oblasti.

Papež Benedikt XVI. ni sprejel Boruta Pahorja, ko je ta obiskal Vatikan, vi, nasprotno, pa ste se udeležili sprejema pri Guliču. Zakaj?
Papež je v rangu predsednika republike, če ga primerjamo s političnimi osebnostmi. Na ravni predsednika vlade pa je kardinal državni tajnik, ki vodi vse vatikanske kongregacije, ki bi jih lahko primerjali z našimi ministrstvi. Tako da se v tem pogledu gospodu Pahorju ni zgodila nobena krivica ali ponižanje. Res pa je, da papež ni naredil nobene izjeme, da bi ga sprejel. Prvega srečanja direktorja urada s predstavniki verskih skupnosti pa sem se udeležil kot podpredsednik Slovenske škofovske organizacije in kot vodja komisije za urejanje odnosov med Cerkvijo in državo. Mislim, da je primerno, da smo se udeležili na tem rangu. Srečanja se je udeležil tudi pomožni škof Jamnik in mislim, da je bila naša navzočnost primerna in ustrezna. Na njej pa ni bilo ljubljanskega nadškofa in predsednika Slovenske škofovske organizacije Alojzija Urana.

Ločenost Cerkve od države bi po vašem mnenju morali obravnavati v smislu pozitivnega sodelovanja, žal pa se zadnjih 20 let zdi, da je ta odnos odnos stalne napetosti. Katera področja bi morali z državo najprej doreči?
Da je ta odnos napet in se kar naprej nekaj kritizira, ni posledica besedil, ampak ozračja. V Sloveniji v zadnjih 20 letih ni bilo nekega miselnega preboja, da bi ljudje začeli drugače misliti. Še vedno mislimo po starem in zato imamo tudi težave z odnosom do dela, do imetja in tudi z odnosom do vere. V zavesti ljudi še ostaja misel, da je vera nekaj zasebnega, da je kot nek hobi. Toda že to, da se tukaj pogovarjamo in da bo to objavljeno na MMC-ju, kaže, da se je precej spremenilo. A marsikoga to še vedno jezi. V Sloveniji je zagotovo 10 ali 15 odstotkov ljudi, ki jih jezi prenos maše po televiziji in radiu. Tukaj je osnovni problem, da politika in oblikovalci javnega mnenja niso dejali ljudem, da je vera nekaj dobrega, pozitivnega, ki sicer ni obvezna za vse, a če rečemo, da je nekaj dobro, to ne pomeni, da je to treba vsiljevati.

Ob smrti vojakinje na Kosovu se je morda prvič pokazalo, kako pomembno je, da so na misijah tudi vojaški kurati in da je mogoče pozitivno sodelovanje. Zakaj torej ne pošljete slovenskega kurata na primer v Afganistan, kjer so vojaki s smrtjo soočeni še bolj kot na Kosovu?
Kuratov ni dovolj, zato so naši vojaki deležni duhovne oskrbe italijanskih ali drugih kaplanov. Če o kaplanih povprašate za mnenje v generalštabu Slovenske vojske, oficirje, tudi ministrico, vam bodo vsi pohvalili njihovo delovanje. Če pa vprašate nekaj novinarjev, urednikov ali politikov, pa bodo zagnali vik in krik, kaj je tega treba in da naj se Cerkev ne vmešava v državne zadeve. Pri nas je še vedno tako, da velikokrat prevladuje ideologija v taki meri, da so nekateri pripravljeni potrpeti s slabimi rešitvami, ki so v skladu z njihovo ideologijo, kot pa sprejeti dobre, ki pa bodo terjale drugačen idejni odnos do vere in Cerkve. Raje nič, kot pa da bi Cerkev kaj naredila.

Vedno znova se pojavlja vprašanje šolstva in možnosti, da bi kot izbirni predmet omogočili tudi verouk. Ob tem se po navadi obtožuje državo, da ni pripravljena rešiti tega vprašanja. Kaj pa menite o pripravljenosti Cerkve?
Mi smo pripravljeni na reševanje tega vprašanja. Slovenija je v Evropi ena od samo treh držav, ki nima verskega pouka v šoli. Podobno ureditev ima še Francija, a ni tako stroga kot mi, in Albanija. So torej vsi drugi butasti, zaostali, nerazsvetljeni in nemoderni? Še celo Rusija je letos poleti uvedla verouk v šole. Verjetno torej nekaj škripa pri nas in ne pri vseh drugih. Gre za vprašanje, kako politika in sama država pojmuje pomen šole in vzgoje – ali ga res pojmuje po razsvetljenskem sistemu, da država preko šole in celotnega sistema vzgaja ljudi v državljane, kot jih ona hoče, odvisno od trenutne politične opcije, ali pa izpolnjujemo določilo ustave, da so vsi nosilci izobraževanja enakovredni in enako potrebni. Jasno je seveda, da morajo biti skupne norme, a znotraj tega je potem mogoč tudi pluralizem. To je šolstvo v Ameriki in drugih najbolj uspešnih državah.

Ali ni slovenska Cerkev zamudila čas, ko bi to vprašanje še lahko rešili? Ko je bil minister za šolstvo dr. Peter Vencelj, je bila proti uvedbi verouka v šole kar Cerkev sama.
Ne vem, ali je bila ravno proti, je pa res, da ni bila pripravljena. Tudi če se jutri ta možnost odpre, bi bili v zadregi. Vprašanje je, če imamo dovolj pripravljenih katehetov.

Kljub vsemu se včasih zdi, da Evropa caplja za Slovenijo, še posebej ob nedavni razsodbi glede križev v šolah.
Šlo je za vprašanje križev v šolah na splošno, nikoli pa ni bila postavljena pod vprašaj navzočnost verskega pouka v šoli. Nikjer v Evropi seveda verouk ni obvezen.

V zadnjem času ima Cerkev očitno več težav sama s seboj kot pa z državo. Kje vidite razloge?
Glavni problem je v sekularizaciji, ki se je pri nas pojavila 10 ali 20 let pozneje kot v zahodnih deželah. Mi danes doživljamo to, kar so te države doživele v 80. ali 90. letih. Gre torej za pojav, ko vernost ni več sama po sebi umevna. V številnih okoljih, tudi poklicnih, je tisti, ki je danes veren in tega ne skriva, bela vrana. Samoumevno je postalo, da nisi veren. In danes je veren le tisti, ki se je za to sam pri sebi odločil in ve, zakaj je veren. Ljudje niso verni le zato, ker so vsi drugi okoli njih tudi.

Na Irskem se Cerkev spoprijema z vprašanjem zlorabe otrok, enako v ZDA. Toda podobno se dogaja tudi v Sloveniji. Kako bi oziroma boste ravnali vi v takšnih primerih?
Reči moram - bom ravnal - ker teh primerov statistično gledano ne moremo nikoli povsem izključiti. Ljudje smo pač ljudje in take stvari se lahko zgodijo, kljub vsem preventivnim ukrepom, da se ne bi. Gotovo nas je ta pojav preseneti in nismo verjeli, da se takšne stvari res dogajajo. Ne samo v Cerkvi, pedofiliji se posveča veliko pozornost komaj zadnjih 10 ali 20 let. Zagotovo je obstajala že prej, a ni bila deležna takšne pozornosti. Včasih se je kakšna stvar šušljala, a je niso jemali resno. In to je bilo narobe. Primere pedofilije v cerkvenih vrstah je treba ostro sankcionirati in zaščititi žrtve. Toda pedofilskih primerov v duhovniških vrstah ni več kot v učiteljskih ali katerih drugih poklicih. Toda če gre za duhovnike, so vsi mediji takoj na nogah in se ne ozirajo na to, da je vsak nedolžen, dokler mu krivda ni dokazana. Ko gre za druge primere, so namreč manj neučakani in počakajo na rezultate sodne preiskave.

Ali menite, da se Cerkev premalo odločno odziva že v primeru sumov pedofilije?
Takoj ko pride do suma, imamo navodilo, kako ravnati. Cerkev ustanovi notranjo komisijo na cerkvenem sodišču, ki to razišče in dogodek takoj sporoči v Rim.

Toda Franci Frantar je kljub sumu odšel za nekaj časa v misijone.
Kako se je to lahko zgodilo, ne vem, saj takrat nisem bil ljubljanski škof. Ne vem, kaj so mislili, morda, da to ni res. Tisti, ki se z obtožbo ukvarja, mora preveriti, ali je ta resnična, saj so bili tudi primeri, ko je bila prijava lažna.

Bi podprli ukinitev celibata za škofijske duhovnike, kot imajo to urejeno Pravoslavne cerkve?
To seveda ni moja odločitev. Smisel celibata je v tem, da nekdo da svoje življenje 100-odstotno na voljo potrebam Božjega kraljestva. Odpovemo se zasebnemu življenju in osebnim interesom. Na voljo sem Bogu in šel bom tja, kjer me potrebuje. To se mi zdi, da je velik duhovni potencial. Normalno pa je, da če so norme visoke, jih vedno ne dosežemo. A ta ideal ostaja in zame bi bila večja škoda, če bi to izgubili.

Ena glavnih težav je tudi upad vernikov, vse manj je duhovnikov in mladih, ki bi jih Cerkev znala nagovoriti. Je sploh mogoče, da se ta trend obrne?
Vprašanje, ali je število odločitev za duhovniški poklic pri nas v upadu. Če vzamete absolutne številke, potem gotovo, a jih je treba postaviti v kontekst. Morda je zdaj 50 odstotkov manj otrok, kot jih je bilo pred 50 leti, 50 odstotkov manj ljudi hodi v cerkev in zato verjetno razlika med številom novih duhovnikov glede na današnjo populacijo in populacijo takrat ni takšna. Prepričan sem, da je mogoče ustaviti ta trend in s pametno pastoralo marsikaj spremeniti. Morda smo kdaj v sociološkem fatalizmu, češ, trendi so taki, zgodovina gre v to smer, ne da se ničesar storiti, zato bomo tudi mi šli tja, kamor gre glavni tok. A to ni res. Praksa kaže, da imate lahko dve sociološko zelo podobni župniji, a v eni je cvetoče versko življenje, v drugi pa klavrno. Torej niso okoliščine absolutno odločujoče, ampak je pomembno ravnanje duhovnika v posamezni župniji. Nisem pristaš tega, da rečemo, da se ne da ničesar narediti.

Mediji so povzemali vašo izjavo, da bo vaše vodenje nadškofije manj ljubljansko. Kaj ste želeli s tem povedati?
Še sam ne vem. Mislim, da mi je nekdo to izjavo podtaknil, saj ne vem, kaj bi naj pomenilo »po ljubljansko«. V svojem prvem nastopu sem jasno povedal, da prevzemam nadškofijo v dobrem stanju, da so stvari urejene.

Približuje se božič, najpomembnejši družinski praznik. Zakaj ne more biti družina dve mami in otrok ali dva očeta in otrok?
Preprosto zato, ker smo ljudje takšni, kot smo. Izkušnje učijo, da je to tista norma, ki je ne moremo izenačevati z drugimi. Psihoanalitiki, celo freudovci, pravijo, da je odnos med mamo, očetom in otroci za duševno zorenje in psihofizične interakcije, skozi katere mora človek iti, da postane zrela in samostojna oseba, optimalno stanje. Res je sicer, da marsikdaj družina ne uspeva biti takšna, kot si ljudje sami želijo. V slovenskem javnem mnenju je družina še vedno na prvem, glavnem mestu. Realnost pa je seveda včasih drugačna. Sam sem izgubil očeta pri 20 letih, a sem si tudi po tem želel, da bi ga še imel in mi je manjkal. Kljub temu pa je v moji zavesti to, da sem očeta imel in ga še imam. Ne vem pa, kako bi doživljal pomanjkljivost, če očeta ne bi imel. Menim, da je to zelo tvegan in neodgovoren eksperiment, v katerega se podaja ob nekaterih drugih evropskih državah tudi Slovenija. Naša odgovornost, zgodovinska izkušnja in sestavni del krščanstva nam narekujejo, da se mu bomo uprli in se pridružili tistim, ki se mu bodo uprli. Uporabili bomo vsa demokratična, legitimna sredstva, da to zaustavimo.

Boste kot nadškof odprli svoj profil na Facebooku, pisali blog?
Edini pomislek, ki ga imam, je pomanjkanje časa. Drugače pa do novih tehnologij nimam absolutno nobenih pomislekov, skušam uporabljati vse tehnološke pripomočke. Sveti Pavel je širil evangelij na način, ki je bil takrat edini mogoč, s pismi, mi smo danes dolžni, da uporabimo tisto, kar nam človeška iznajdljivost nudi za nekaj dobrega. In širjenje evangelija je dobro. Prijavi napako