Pobudnik ustavne presoje je bil lastnik nepremičnin, ki mejijo na zemljišče, na katerem pogosto potekajo različne javne prireditve. Zaradi tega se je večkrat pritožil na upravno sodišče.

To je njegove pritožbe zavrnilo, saj je menilo, da pritožnik ni imel več pravnega interesa za sodno varstvo, saj je bila javna prireditev, o kateri je tekel postopek, že končana. Takšnemu stališču je pritrdilo tudi vrhovno sodišče.

Pritožnik se je obrnil še na ustavno sodišče, ki pa je sklenilo, da je zakon o upravnem sporu v neskladju z ustavo. Ugotavlja namreč, da tožniku ne daje na razpolago nobene možnosti, da bi v upravnem sporu dosegel sodno presojo zakonitosti izdanega dovoljenja za javno prireditev.

Napaka v sistemu
To se po mnenju ustavnih sodnikov kaže kot sistemska pomanjkljivost upravnega spora, saj trenutna zakonodaja dejansko odvzema pravico do sodnega varstva v upravnem sporu, ko so bili izpodbijani upravni akti že izvršeni.

Sodišče je DZ-ju zato naložilo, da mora omenjeno neustavnost odpraviti v enem letu, do odprave neskladja pa lahko tožnik zahteva tudi ugotovitev, da so bile njegove pravice prizadete z nezakonitim upravnim aktom. Ustavno sodišče je v tem primeru razveljavilo tudi tri sklepe vrhovnega in upravnega sodišča.