Kako drugače je bilo vse leta 2007, ko je Kek prevzel slovensko izbrano vrsto. Javnost mu ni bila naklonjena, vsi bi raje videli na klopi Srečka Katanca. Toda 48-letni Kek je vztrajal, iz tekme v tekmo gradil prepoznavno igro in slovensko nogometno reprezentanco po nepozabni predstavi proti Rusiji popeljal na svetovno prvenstvo 2010.

Neverjetno, kako ste taktično nadigrali ruskega selektorja. Bi lahko govorili tudi o nekakšni osebni zmagi nad Guusom Hiddinkom?
Gotovo, da če premagaš ekipo, ki jo vodi tako sloviti trener, je nekaj tudi v tem selektorskem dvoboju. Ni bilo težko, kajti volja fantov je fenomenalna, skoraj že fanatična in potem je mnogo lažje narediti kakšno stvar, ki si jo zamisliš.

Malo še podoživimo sredino tekmo. Do 44. minute ste imeli veliko priložnosti, toda gola ni bilo. Ste bili pred Dedičevim zadetkom že malo nervozni, češ, malce se že mudi? Ne, ni bilo nervoze. Pred tekmo sem bil nenavadno miren. Če sem bil v Moskvi nervozen, ker sem začutil, da nismo povsem pravi, je ves ta čas v pripravi na drugo tekmo minil v izredni energiji in izrednem naboju, ki mi je govoril, da smo pravi in da bomo odigrali tekmo v visokem ritmu. V takem, kot sem si želel, da zlomimo samozavestne Ruse. Številne priložnosti v prvem polčasu so mi povzročale skrbi, saj nepisano nogometno pravilo pravi, da če gola ne daš, ga dobiš. Tudi to so fantje opravili z odliko in na koncu mislim, da je uspeh zaslužen. Ne samo, da smo jih premagali, igrali smo boljši nogomet kot Rusi. Govorim seveda o tekmi v Ljudskem vrtu.

Kako ste ob koncu tekme videli njihov pritisk in nekaj resnih priložnosti?
Videl sem, da je začela delovati psiha, da so nas začele voditi emocije in da v zadnjih 10, 15 minutah nismo več nadzirali igre. In potem tista priložnost Žirkova in fenomenalna obramba Handanoviča ... Velikokrat smo govorili o poljubu sreče in morda se je to zgodilo v tisti 81. ali 82. minuti. Ta poljub sreče smo potrebovali, da smo končali zgodbo, kot smo jo.

Neradi poudarjate posameznike, a ko ste tik pred koncem zamenjali Zlatka Dediča, ste mu nekako dali priznanje, da je igralec tekme, kajne?
Ne, Dediča sem menjal, ker več enostavno ni mogel, ker je pretekel toliko, kot redkokdaj kdo preteče. Kogar koli bi tukaj izpostavljal, od najmlajšega do najstarejšega, od medijsko najbolj do medijsko najmanj izpostavljenega, bi bilo nekorektno do drugih. Zgodba se je od začetka do konca pisala v vseh nas. Mislim, da smo vsi enako zaslužni, da je Slovenijo zajela nogometna evforija, ki je združila nogometno Slovenijo in ljudem vrnila upanje v zgodbo, ki se je že nekoč zgodila. Kaže, da se sanje in pravljice dajo ponoviti!

Ste si pred dvema letoma, ko ste postali selektor in se je za vašim hrbtom govorilo, da naj bi kmalu Srečko Katanec prevzel reprezentanco, mislili, da boste tako uspešni, oziroma ali pomislite zdaj na tiste čase, ko nekako nihče ni prav zaupal v vas?
Rezultati so bili takšni, da je bilo vse kar logično. Normalno, da ljudje iščejo nekaj, kar bi jih spet pripeljalo do takšnega uspeha, kot so ga takrat naredili tisti fantje. V eni izjavi sem nekoč rekel, da bi bil rad kadar koli v koži Srečka Katanca. Zdaj morda malce sem. Ne, nisem se dosti obremenjeval. Nekatere stvari pa res ostanejo, ampak to je moja osebna zadeva. Vesel in ponosen sem, da sem selektor slovenske nogometne reprezentance oziroma da sem zbral okrog sebe sodelavce in igralce, ki so iz pravega testa in so Sloveniji dali toliko veselja.

Vam je Srečko Katanec poslal čestitko?
Je, zelo zgodaj in to na način, kot zna le on.

Danes je bilo veliko rajanja, veliko prepevanja. Vam kakšna še odmeva v glavi?
Morda ... Samo en majhen poljub mi daj. Kakor koli - vsi ti trenutki so takšni, da bo veliko teh spominov ostalo zapisanih v vsakem od nas. Tudi slovenska zgodovina bo zdaj pisala novo zgodbo - zgodbo, ki so jih spisali ti fantje. So stvari, ki so nepozabne in zaradi katerih je treba tudi samega sebe nagraditi. Zaradi katerih je treba garati in včasih tudi kaj potrpeti.