43-letnega Herva Renarda v domovini Franciji slabo poznajo. V najstniških letih se je za žogo podil skupaj z Marcelom Desaillyjem in Didierom Deschampsom, vendar je kmalu ugotovil, da ne bo nikoli vrhunski nogometaš.

Sledil Le Royu
Pri 15 letih je prišel v Cannes, da bi tam treniral v eni najuglednejših nogometnih akademij tistega časa. "Bil sem eden izmed najboljših, toda takoj ko so mi nasproti stali vrhunski igralci, sem spoznal, da nisem tako dober kot oni. Končal sem kot povprečen tretjeligaški igralec," se danes spominja Renard.

Po koncu kariere je ustanovil čistilni servis, katerega lastnik in direktor je bil skoraj desetletje. "Pogosto se spomnim na tiste čase, ko sem vstajal ob treh zjutraj in odšel na delo. To mi še zdaj pomaga," pravi. Kljub službi se Renard takrat ni poslovil od nogometa in je bil v šesti francoski ligi trener dveh klubov z Azurne obale, Vallaurisa in Draguignana. Počasi je vzbudil pozornost nekdanjega selektorja Kameruna Clauda Le Roya in mu sledil po svetu kot pomočnik pri klubih oziroma reprezentancah na Kitajskem, v Angliji in Gani.

Čarobnost nogometa
"Ni me v knjigi "Kdo je kdo", zdaj pa bom vodil ekipo v finalu Afriškega pokala narodov. Nogomet je čaroben, kajne?" se je vprašal pred nedeljskim sklepnim dejanjem 28. afriškega prvenstva v Gabonu, ko bo Zambija tretjič igrala v finalu. Leta 1974 in 1994 je ostala praznih rok.

"Vedno sem verjel vase. Tu v Afriki spoznavajo moje sposobnosti. Ni pomembno kako, vem samo, da moramo zmagati," pred velikim obračunom s Slonokoščeno obalo (začel se bo ob 20.30) napoveduje Renard, ki se je rodil v kraju Aix-les-Bains v Savojskih Alpah.

Zamenjal je nekdanjega italijanskega reprezentanta Daria Bonettija, ki je izbrano vrsto resda popeljal do prvega mesta v kvalifikacijski skupini pred Libijo, Mozambikom in Komori, vendar v Zambiji z njegovo taktiko niso bili zadovoljni, saj ima država dolgo tradicijo napadalne igre hitrega ritma.

Zvezda je ekipa
"15. novembra, ko smo na prvi tekmi izgubili proti Nigeriji, sem sem vprašal: 'Kaj počnem? ... To je katastrofa'," se svojega drugega, nič kaj spodbudnega začetka na klopi "bakrenih krogel" (Zambija je najbolj bogata država z bakrom na celini) spominja Renard. Tri mesece pozneje je pred največjim izzivom v karieri in upa, da bo Zambija po polfinalni zmagi nad Gano (1:0) pripravila še eno presenečenje.

"Večina naših nogometašev nima takšnih izkušenj, kot jih imajo reprezentanti drugih držav, ki igrajo v najboljših evropskih klubih, kot je denimo Manchester City. Mi nimamo nobenega velikega zvezdnika. Naša zvezda je ekipa," dodaja.

Izkušena reprezentanca
"Ko grem na splet, ne vidim nič o naši reprezentanci. To je zato, ker nas nihče ne pozna. Zambija pred turnirjem ni bila med favoriti. Nismo bili pod pritiskom in morda nas mnogi niso jemali resno," je dejal po uspehu v četrtfinalu, ko je Sudan klonil gladko s 3:0. Že uvodni dan prvenstva je Zambija z dobro taktiko protinapadov šokirala enega izmed favoritov Senegal (2:1) in napovedala, da ni od muh. Do zdaj je na prvenstvu še brez poraza, štirikrat je zmagala in enkrat remizirala.

"Naša ekipa je že dolgo časa ista, igralci so izkušeni. Nekateri med njimi igrajo že na četrtem afriškem prvenstvu (osem jih je nastopilo leta 2006, op. a.), zelo malo je v moštvu novincev," je recept za uspeh pojasnil generalni sekretar zambijske nogometne zveze George Kasengele.

Zambija je redna udeleženka Pokala narodov, izpustila je le enega izmed zadnjih enajstih, čeprav trenutno nima osrednjega nacionalnega stadiona, saj je bil tisti v prestolnici Lusaki zaradi varnostnih razmer zaprt in pred petimi leti delno porušen, zdaj pa gradijo novega za 50.000 gledalcev.