27-letni Ljubljančan je dvignil veliko prahu, ko se je odločil, da sprejme državljanstvo Velike Britanije. Zanjo je želel igrati tudi v Davisovem pokalu, a je mednarodna teniška zveza njegove prošnje vztrajno zavračala, ker je bil nekoč že del slovenske reprezentance. Ko je bil dokončno zavrnjen, so se spet pojavile govorice, da bo zaigral za Slovenijo.
Kakšni so njegovi načrti, si preberite v spodnjem intervjuju, ki ga je opravil Anže Bašelj.

V nedeljo se bo začel drugi turnir za grand slam v sezoni. Kako dobro ste pripravljeni, kakšni so cilji, potem ko ste v Avstraliji, na prvem letošnjem velikem turnirju, izpadli v prvem kolu?
Letošnja sezona poteka po zastavljenih načrtih. Pripravljalna sezona je bila dobra. Po analizi lanske sem imel nekaj počitka in skupaj s trenerjem sva sestavila načrt, po katerem sem opravil tudi določene korekcije v igri. Ukvarjam se s stvarmi, s katerimi se prej nisem nikoli. Vse to se je obrestovalo. Roland Garros je pred vrati. Čeprav lani pred pariškim turnirjem nisem igral dobro, sem na koncu igral v tretjem kolu, ko sem izgubil proti Novaku Đokoviću. Mislim, da lahko letos odigram zelo dobro.

Omenjate spremembe v vaši igri. Katere so tiste največje?
Prej sem se bolj zanašal na talent. Treniral sem sicer dovolj, a brez sistema dela. Zdaj je ta sistem z novim trenerjem postavljen. Lahko rečem, da delam sistematično, vsak trening je opravljen maksimalno. V sami igri pa bolj uporabljam telo, veliko več poudarka je tudi na fizični pripravljenosti. In to se pozna. Igram sproščeno, bolj uživam v igri, zato lahko premagujem tudi višjeuvrščene igralce.

Trenutno ste na 52. mestu lestvice ATP, kar pa ni vaša najvišja uvrstitev. Leta 2015 ste bili že 45. Se vam zdi, da ste v tem trenutku boljši teniški igralec kot pred dvema letoma?
Takrat nisem igral tako dobrega tenisa. Ne bom rekel, da sem do tega mesta prišel po sreči, ampak nisem igral tako dobrega tenisa, da bi si zaslužil 45. mesto. Takrat sem do tega mesta prišel predvsem z igranjem na turnirjih serije challenger. Tudi letos sem sicer zmagal na treh, in tudi letos sem tako kot takrat igral v finalu na turnirju ATP, ampak letos je vse na višji ravni. Na letni lestvici ATP sem trenutno 27., in res imam občutek, da trenutno spadam med trideset najboljših na svetu. 45. mesto mi veliko pomeni, a se mi zdi, da grem lahko še višje.

Igranje na turnirjih serije challenger je drugačno kot na turnirjih ATP. Zdaj ste znova dovolj visoko na lestvici, da lahko redno igrate z najboljšimi. Kakšna je ta razlika? Se zdaj res čutite sposobnega, da še naprej ostanete del te elite?
S turnirji serije challenger lahko pridobiš veliko točk, a napreduješ predvsem na turnirjih ATP. Na njih igraš z najboljšimi igralci na svetu. V zadnjem obdobju sem igral z Đokovićem, Raonićem in še nekaterimi, in ne bi rekel, da nisem imel možnosti za zmago. Imel sem priložnosti, a jih nisem izkoristil. V takšnih primerih se največ naučiš. Star sem 27 let. Zame je to leto učenja in zdi se mi, da lahko naredim korak naprej.

Omenili ste Novaka Đokovića. Kaj ste naučili v zadnjem dvoboju z njim, Srb je bil v Rimu boljši s 7:6 in 6:2?
To je bil najin tretji dvoboj. V prvih dveh primerih nisem igral slabo, a rezultat je bil tak, kot je bil. V obeh primerih sem na turnirju za grand slam izgubil s 3 : 0. Zdaj pa sem začutil, da lahko igram z njim. V prvem nizu sem imel priložnosti, do podaljšane igre sem bil morda celo boljši. Žal pa priložnosti nisem izkoristil. Spoznal sem, da lahko igram tudi proti najboljšim igralcem sveta, seveda če igram svojo igro. Naučil sem se tudi to, da imaš proti njim malo priložnosti, in tiste, ki se ti ponudijo, enostavno moraš izkoristiti.

Kdo je za vas favorit in skrit favorit Pariza?
Kljub porazu v Rimu je Nadal zame še vedno prvi favorit. V Italiji se mu je poznala utrujenost po številnih dvobojih v preteklih tednih. V Pariz bo prišel spočit, tam je izgubil le dvakrat. Pariški turnir mu je še bolj pisan na kožo kot Monte Carlo. Mislim, da igra blizu svojega vrhunca. Na tri nize, kjer odloča tudi fizična pripravljenost, je Nadal v prednosti pred konkurenco. Skriti favorit? Morda Theim, ampak ob Nadalu in takšnem Đokoviću, kot je bil v Rimu, težko verjamem, da lahko preseneti.

Zdaj pa k drugi temi najinega pogovora. Aljaž Bedene in reprezentanca. Trenutno ob vašem imenu še vedno piše Velika Britanija. Kako je zdaj s tem?
Za zdaj se ni še nič spremenilo. Še vedno igram za Veliko Britanijo, a ne za reprezentanco. Davisov pokal pa sem za zdaj odmislil, ampak ob meni še vedno piše VB.

Tam ste spoznali tudi trenutno prvega igralca sveta Andyja Murrayja. Z njim ste veliko trenirali, kaj ste se naučili od njega?
Andy je znan po tem, da je garač, da res veliko trenira. Opravila sva veliko skupnih treningov. Spomnim se, da je po treh zaporednih finalih igral tudi v finalu Rolanda Garrosa, in že takoj naslednji dan sva midva trenirala na pesku. Trening ni bil lahek, trening je bil zelo intenziven. Čeprav je bil zelo utrujen, je veliko tekel, dal je vse od sebe. Res me je pozitivno presenetil. Predvsem to, koliko trenira in kako veliko željo ima. Moram priznati, da sem se res veliko naučil od njega.

Zdaj ste znova doma. Je to dokončna vrnitev? Vaš odhod v tujino je bil presenetljiv, tudi zdaj, ko se govori o vaši vrnitvi, je teniška srenja kar razdvojena. Zakaj ste takrat sploh odšli na Otok?
Naj najprej povem, da tja nisem odšel zaradi denarja. Vsi mislijo, da sem s selitvijo dobil veliko denarja, a to ni res. Vse stroške pokrivam sam. Ne glede na to, ali sem v Sloveniji ali Angliji. Tam pa sem dobil, recimo temu, drugačnost. Tukaj v Sloveniji sem obtičal na mestu. Tam sem se veliko naučil. Zaročenka si je zaželela vrnitve, zato sem v Slovenijo pripeljal tudi trenerja. Ne morem reči, da ne uživam. Peščeni del sezone tam ne obstaja, tu je tudi lepše vreme. Za trenutno obdobje je moja vrnitev v Ljubljano optimalna.

Kakšen pa je vaš odnos z ostalimi fanti iz reprezentance? Tu mislim, da nikoli ni bilo večjih trenj, ni pa skrivnost, da s kapetanom Trupejem nikoli nista našla skupnega jezika.
Mi dejansko nikoli nismo imeli težav drug z drugim. Mene je najbolj motila organizacija Davisovega pokala, kar se zdaj vidi tudi pri ostalih igralcih, ki nočejo več igrati za reprezentanco. Mislim, da so potrebne spremembe. Spremembe za dobro slovenskega tenisa. Če vse to primerjam z Anglijo, je Davisov pokal pri nas na amaterski ravni. Igralci so po tem tekmovanju celo v slabši formi in potrebujejo nato kar nekaj časa, da se vrnejo do želene pripravljenosti. Davisov pokal bi te moral dvigniti, ker igraš za državo. Na žalost pa ni tako, zato mislim, da so potrebne spremembe.

Ali to pomeni, da boste zdaj torej igrali za Slovenijo?
O tem trenutno ne razmišljam. Davisov pokal sem potisnil na stran. Mi je pa igranje za državo vedno veliko pomenilo. Če sem si zaslužil, sem bil vedno rad del reprezentance. A stvari so se zapletle, čeprav sem si želel sprememb, jih ni bilo. Zato sem se takrat odločil, kot sem se. Zato ker je trpel moj osebni razvoj. In selitev je bila prava odločitev. Spoznal sem nove, drugačne, boljše stvari. Zdaj sem več doma in zato lahko pomagam tudi drugim.

Ali zaradi te zavrnitve razmišljate, da boste ob morebitnem nastopu na olimpijskih igrah zastopali Slovenijo?
Prav gotovo si želim nastopiti na olimpijskih igrah. Za koga pa bo pokazal čas. To je želja vsakega športnika. Lani bi lahko nastopil v Riu, saj sem bil uvrščen dovolj visoko. Ampak to je preteklost. Naslednje olimpijske igre so leta 2020. In to je moj cilj. Takrat bom v pravih letih in tam ne mislim samo nastopiti, ampak tudi kaj narediti. Za katero državo bom nastopil, pa zdaj ta trenutek še ne razmišljam.

Za konec, če takrat ne bi odšli v Anglijo, bi midva sedela zdaj tu ali ne?
Po pravici povedano, težko. Nisem užival v tenisu, veliko stvari je bilo narejenih z muko. V Angliji se je delalo drugače, sistematično. Zato se mi zdi, da ne bi bila tu. Pot tja me je vodila z razlogom.