Dragiću je bilo za naziv najboljšega vseeno, njegov cilj je bila medalja. Na takšen način je delovala nekdanja jugoslovanska reprezentanca. Naj pojasnim z enim primerom: Dragan Kićanović in Dražen Dalipagić, najboljša jugoslovanska košarkarja tiste generacije, se nista pogovarjala deset let, a med igro sta delovala fenomenalno. Ko sem kot mlad igralec vprašal Kićanovića, kako lahko sploh igrata, če se ne marata, mi je odgovoril: Peter, želim biti najboljši, želim zmagati, ne morem sam in, "jebi ga", najbolj mi lahko pomaga Dalipagić.

Goran je naredil enako. Ni mogel sam, zato je odprl vrata za Luko Dončića. Vzel ga je v svojo sobo, bila sta cimra od prvega dneva priprav. Ta poteza je bila genialna, bil je njegov mentor, imel ga je pod nadzorom, hkrati pa je bil mladi Dončić navdušen, da ga je Dragić tako lepo sprejel.

Peter Vilfan, nekdanji košarkar, v intervjuju za Mladino.