Slovenski olimpijci so v treh dneh dopolnili komplet medalj. Po zlatu Tine Trstenjak in srebru Petra Kauzerja je vse osupnila judoistka Ana Velenšek, ki je v kategoriji do 78 kg osvojila bronasto medaljo. In to kljub hudi poškodbi kolena, ki jo je staknila 6. julija, ko se je zdelo, da je realnost operacija, ne pa olimpijski nastop. Toda s trenerjem Marjanom Fabjanom sta vztrajala in bila bogato poplačana.

Pogovor z Ano Velenšek za TV Slovenija

Kako ste se prebili čez vse in osvojili medaljo?
Vsega tega ne bi bilo brez mojega trenerja Marjana Fabjana. Bil je eden redkih, ki je po poškodbi verjel vame in je vztrajal, da ni nič izgubljeno. Res sem mu hvaležna. Pomagal mi je tudi nastop v Londonu, kjer sem pred štirimi leti podlegla olimpijskemu pritisku, a dobila dragoceno izkušnjo, in zdaj sem vedela, kaj me čaka.

Zadnja borba je bila nepozabna, ta prijem v borbi za bron ... Kaj se je dogajalo?
Najprej sem poskusila z vzvodom, a mi ni uspelo. Prehajala sem iz tehnike v tehniko in na koncu prišla do davljenja. Ni se mogla braniti, na koncu je že zaspala, kar pomeni ipon.

Ko ste prijeli Nemko - ste vedeli, da je to to?
Ja. Ko imaš enkrat stoodstoten prijem, veš, da tega ne boš spustil, ne glede na vse. Do konca sem vlekla. To je to.

Kako je s kolenom?
Imam odtrgan sprednji križni ligament in notranji stranski. Ampak vseeno sem trenirala naprej. Zdaj sploh ne vem, kaj se dogaja s kolenom. To bo treba zdaj sanirati.

Ste menili, da bo poškodba pretežka za olimpijski nastop?
Najprej je bil seveda velik šok. S takšno poškodbo tekmovati, to je majhna možnost za uspeh v tako kratkem obdobju. A trener je rekel: šlo bo. Zadnjih pet tednov sem trenirala po prilagojenem programu.

Je bila taktika v borbah tudi prilagojena poškodbi?
Vsekakor. Povsem sem morala spremeniti slog borbe. Večinoma se borim v stiku. S tem kolenom to ni bilo mogoče, tekmice bi me napadle na kontratehniko in se ne bi mogla braniti tako, kot se po navadi. Vse sem morala delati z razdalje.

Tudi tekmice so vedele, kje je vaša šibka točka ...
To je bilo najbolj očitno v boju s Kubanko, ki me je grdo 'nabrcala'. A to smo pričakovali in tudi v klubu smo to vadili. Napadali so me na treningih, da sem pripravila koleno na te šoke.

Kako vam je odleglo, ko ste izpolnili veliki cilj?
Zelo. Dvajset let sem delala za to. Tega se ne da opisati.

Pogovor z Marjanom Fabjanom za Radio Slovenija

Kako si razlagate, da je Ana Velenšek kljub poškodbi prišla do bronaste medalje?
Večina mi je odsvetovala Anin nastop. Le prijatelji so me podpirali. Še v klubu so bili bolj tiho. Trdili so, da je operacija neizogibna in da je konec. Prepričeval sem jih, da bo Ana nared, da se bo čez en teden že borila. Samo spogledovali so se. Ne vem, ali so mislili, da sem nor. Spet se je pokazalo, da se da z voljo, energijo in odrekanjem narediti rezultat. Vse se da na tem svetu, res!

Ampak, saj ste že vajeni, da mislijo, da ste nori ...
Ja, naj kar mislijo še naprej. Saj se vedno zmotijo.

Je tudi Ana zelo jasno izrazila željo, da tekmuje?
Oba sva bila odločna. Vedela je, da bo trpela. Vse bo naredila, na vse je pripravljena. Treba pa je verjeti in meni je stoodstotno verjela. Moja dolžnost je bila, da koleno ozdravim, da naredim tako, da bo funkcioniralo in da bo lahko tekmovala.

Ampak - ni bilo treba le verjeti, ampak tudi spremeniti taktiko, njen slog borbe ...
Ne bi se rad hvalil, ampak nihče na svetu tega ni sposoben. Da bi en mesec po strganih vezeh dobila olimpijsko medaljo. Saj to se sliši kot smešnica. Še zdaj se vprašam, kako sem to naredil. Treba bo analizirati. Ampak nenehno sem verjel. Tudi Urška Žolnir, ki je bila blizu, je vedela in rekla: medaljo bo vzela, ti to veš.

Je v polfinalu Ana naredila kakšno napako, ali pa je bila Američanka enostavno premočna?
To borbo, ki jo je izgubila ... dvakrat se ji je obrnilo koleno in zgodila se je še neka dodatna poškodba. Tako čvrste pa noge tudi ne moreš narediti, da se bo normalno borila. Ko me je pogledala, sem ji rahlo odkimal, jo pogledal v oči, tako da je vedela, da mora nehati. Izigrala je to borbo, kot da je Američanka slučajno naredila tisti vzvod. Bolje je, da se 'šparaš' za drugo borbo. Koncentriraj se samo na tisto, kar boš naredila na tleh, da jo boš zadavila, naredila vzvod. To sta edini priložnosti, ki ju imaš in ti dve izkoristi.

Je bilo vseeno preveč gladiatorstva, da je šla Ana s takšno poškodbo na tatami?
Poglejte, brez tega ne gre. To je borilni šport. Tu se ne pogovarjamo ali podajamo žogice. To je borba človek na človeka. Pripravljala se je štiri leta. En mesec pred olimpijskimi igrami se je poškodovala in zdaj naj bo vsega konec? Tega si ne znam predstavljati. Če je toliko vložila, če sem jo toliko maltretiral, toliko zahteval od nje - zdaj pa naj rečem: Ana, končala si ... Takšnega srca nimam.

Kakšna je končna ocena judoističnega turnirja s slovenskega vidika?
Super. Imamo 1. in 3. mesto, pozabili ne bomo niti petega mesta. To je zelo lepo. Včasih smo bili zelo veseli že 5. mesta. Spomnite se Filipa Leščaka. To je bila veselica, 'pleh muzika'.

Tudi tokrat bo kakšen sprejem s 'pleh muziko' ...
Nekaj bodo naredili, jaz bom moral pa gotovo v ozadju dati kakšno komando.

Boste ostali v slovenskem judu do naslednjih olimpijskih iger?
To bom še dobro razmislil.