Društvo Sinapsa ta teden organizira Teden možganov, v katerem ponuja številne delavnice in zanimiva predavanja. O enem od teh ‒ skrbi za potomce ‒ smo govorili v prejšnji epizodi Številk, tokrat pa se ukvarjamo z dehumanizacijo. Na pogovor smo povabili asistentko sociokulturne psihologije z univerze Neuchatel Hano Hawlina. Vabljeni k branju povzetka in poslušanju pogovora.

Na univerzi v Neuchatelu ste asistentka sociokulturne psihologije. Kaj natanko pokriva to področje?
Sociokulturna psihologija je integrativna veja psihologije. Rodila se je na preseku psihologije in sociologije. Problem in omejitev psihologije je v tem, da preučuje posameznika v vakuumu, ločeno od konteksta drugih ljudi, socialnega, ekonomskega in političnega delovanja. Lahko bi rekli tako, kot je Margaret Thatcher: "Družba ne obstaja, obstajajo zgolj posamezniki." Na drugi strani pa je sociologija, kjer delujejo makropristopi. Gre bolj za institucije, družbe, ideologije, v katerih se posamezniki izgubijo. Socialna kultura skuša delati most med posameznikom in družbo. Gre za poskus prečenja posameznika, družbe in kulture, na kakšen način se naše mišljenje, možgani in način vstopanja v svet oblikujejo skozi kulturo. Posameznik ne more postati človek brez prisotnosti drugih ljudi in kulture.

Na Tednu možganov ste predstavili temo licenca za zlo, ki se sliši zelo filmsko.
Letos je okvirna tema Tedna možganov bolečina, v predavanju pred menoj je Zvezdan Pirtošek predstavil empatijo, na kakšen način čutimo bolečino drugega. Sama pa sem se spraševala, kako lahko sami drugim povzročimo bolečino. To sploh ni enostavno ali zdravorazumsko. Ljudje smo po naravi zelo empatična bitja, zelo prosocialna, dobri smo v sodelovanju. Možgani nas nagrajujejo pri vzpostavljanju stikov z drugimi. Na nezavedni ravni čutimo drugega, jih zrcalimo, z drobnimi gibi jih oponašamo. Če vidimo koga pasti iz kolesa, se bomo takoj zdrznili, še preden bomo padec racionalno interpretirali. Bolečino drugega čutimo na svoji koži. Kako smo potem sposobni drugega mučiti, biti okrutni, drugega ubiti ali ločiti mamo od otroka? Tu pride do dehumanizacije, ki je proces, s katerim določenim posameznikom ali skupini ljudem odvzamemo kvaliteto človeškosti, vidimo jih manj od sebe, kot nezaslužne naše empatije in moralnosti. Ne vidimo jih kot soljudi, ampak imamo različne oblike ‒ od diskriminacij, kot so rasizem, antisemitizem, seksizem, objektivizacija ... Za skupine, ki jih dehumaniziramo, se zelo pogosto pojavi podobna uporaba jezika: primerja se jih z živalmi, insekti, ličinkami ... Dehumanizacija je tista psihološka povezava, ki je skupna različnim pojavom nasilja.

Empatičen odziv je torej naraven?
Dehumanizacija se ne zgodi naenkrat. Vzemimo primer vojske, ljudi je težko prepričati, da naj ubijajo druge ljudi, četudi so druge rase ali veroizpovedi. Pogosto slišimo katastrofalne zgodbe, kako se lotevajo demonizacije drugih, kako kot celotna skupina razvijajo grozno, zaničujočo podobo drugega, na kakšen način se nad drugimi izživljajo. Kljub vsem skupinskim in ideološkim poskusom narediti drugega za nekaj manj človeškega, se ogromno vojakov vrne s posttravmatskimi stresnimi motnjami in si težko osmislijo svoja dejanja. Ne bi rekla, da je dehumanizacija naravnejša od empatije. Glede na zbrano množico raziskav ‒ od eksperimentalnih raziskav iz socialne nevroznanosti, hitrosti, nenadzorljivosti empatičnega odziva do vseh možnih gledanj, kako smo se razvili kot najbolj prosocialna vrsta ‒ res kaže na to, da dehumanizacija zahteva neki kognitivni premik, kako gledamo druge, pri tem je zelo vplivna propaganda.

Pranje možganov torej. Očitno pa potencial za dehumanizacijo imamo, spomnimo se le Zimbardovega eksperimenta. Torej imamo kapaciteto za zlo?
Zimbardo se je lotil zelo spornega eksperimenta, ki tehnično ni bil eksperiment. Šlo je bolj za opazovanje z udeležbo. Bil je profesor psihologije na univerzi v Stanfordu, odločil se je preučevati, na kakšen način delujejo socialne vloge v neki totalni instituciji, kot je zapor. Zanimale so ga socialne dinamike. V tistem času sta bili zanimivi dve vprašanji. Psihologe je takrat še vedno močno pretresal šok druge svetovne vojne. Kako so se lahko dogajale tako grozovite stvari, medtem ko so številni ljudje to spremljali brez groze in zadržkov. Podiralo je podobo o nas samih kot moralnih bitjih. Eden od povodov so bili zapiski Hannah Arendt o Eichmannovih pričanjih, kjer je govorila o banalnosti zla. To naj nujno ne bi bilo neko pošastno, psihopatsko dejanje, ampak je šlo dostitkrat za birokratski proces. Druga tema, ki je napajala Zimbarda, pa je bilo vprašanje personalizma in situacije. Je za obranašanje posameznika pomembnejša njegova osebnost, notranje inherentne lastnosti ali pa kontekst oziroma okolica?

Zimrado je v eksperimentu zbral 24 prostovoljcev.
To so bili psihološko zdravi moški. V psihologiji sicer ne maramo besede normalni: skušal je zbrati čim bolj normalne, vsakdanje posameznikov. Prostovoljce je naključno razdelil med zapornike in paznike, sam pa je igral vlogo nadzornika zapora. Vse je skušal izvesti čim bolj realistično, zato so zapornike prišli na dom iskat s policijskimi vozili, nato si jih preoblekli v zaporniške uniforme ... Zelo hitro se je zgodilo, da so udeleženci "padli" v vloge paznikov in zapornikov. Pazniki so se izživljali nad zaporniki, kaznovali so jih na različne načine, odtegovali so jim hrano in spanje ter jih pošiljali v samico. Zaporniki so se vedli vse bolj krotko, šlo je za psihološko naučeno nemoč, saj se niso veliko upirali. Eden od zapornikov se je uprl, drugi pa so se (za razliko od filma Das Experiment), še bolj potuhnili in obtoževali njegov upor. Vsi so hitro prevzeli svoje vloge, te so bile pomembnejše od njihove individualnosti. Dehumanizacija pogosto spremlja proces deindividualizacije. Pripadnike drugih skupin dehumaniziraš, mu odvzameš človeške lastnosti, ta proces je lažji, ko samega sebe ne dojemaš kot popolnoma odgovornega posameznika, ampak kot del skupine. Pri tem eksperimentu se je zelo poznalo, da so se pazniki uniformirali in delovali kot skupina, s tem se je razdelila odgovornost in moralnost. Oblikovale so se nove norme, kjer je bilo nasilje celo spodbujano.

Na podlagi tega je razvil teorijo Luciferjevega učinka.
Tako je, zlo po njegovem ni lastnost le nekaj zlobnih ljudi. To ni stvar le nekaj pokvarjenih jabolk, na kar se je sicer izgovarjala ameriška vojska pri zločinih in izživljanjih v zaporih. Američani so se izgovarjali z "nekaj gnilimi jabolki". Zimbardovi eksperimenti pa to obrnejo na glavo. Vsak posameznik se v določenih razmerah lahko vede zlobno in kruto. Naše delovanje ‒ dobro ali zlo ‒ je bolj odvisno od okoliščin kot pa naše osebnosti.

Pri tem najbrž zelo pomagajo zunanji dejavniki ali simboli, kot so uniforme? S tem laže izgubiš lastno osebnost ter odgovornost.
Vsekakor. V skupinah se pogosto zgodi pojav razpršenosti odgovornosti, kjer vsak ne jamči za grozodejstva, ki se dogajajo. Odgovornost se porazdeli v skupini. Soroden pojav je učinek opazovalca. Če več opazovalcev prisostvuje nesreči ali zločinu, ne bo nihče reagiral, ker bo mislil, da bo to naredil kdo drug.

Zimbardo ni znan le po tem eksperimentu, preučeval je tudi mučenje v Abu Grajbu.
Na sodišče je bil povabljen kot sodni izvedenec pri sojenju vojakov, ki so mučili v tem zaporu. Šlo je za strašanske zlorabe zapornikov, kjer so bile vse možne oblike mučenja. Ni bilo pomembno, kakšne so bile osebnostne lastnosti teh vojakov, preden so jih poslali na Bližnji vzhod. Američani so delovali na demonizaciji in dehumanizaciji drugega. Zapornikom so govorili "sand niggers". Dehumanizacija je velik element vsakega kolonializma in imperializma. Nastopali so v vlogu ideologije, počutili so se, da so pravični, da vse delajo prav. Vojaki, ki so bili na sodišču, so bili šokirani, da so jih tožili, saj so bili tako naučeni. To je najbolj pretresljivo pri dehumanizaciji: popolnoma se spremenijo pravila moralnosti. Lahko se počutiš, da delaš nekaj dobrega, ko drugemu prizadevaš zlo. Pri holokavstu in antisemitizmu so ljudje pogosto poročali, da so delali edino pravilno in za dobro družbe. Strašno je, kako lahko narativi ideologije zameglijo našo moralno presojo.

Kar naju spet pripelje do pranja možganov. To se je v vojski s posameznikom dogajalo omejen čas, še precej dlje pa se dogaja s posameznikom, ki je že kot otrok z vzgojo deležen prepričanj, da je določena skupina ljudi vredna več ali manj.
Prej kot smo izpostavljeni takšnim idejam, teže jih je popraviti ali se jih znebiti. V otroštvu si ustvarjamo temelje, na katerih gradimo svoje predstave o svetu. Svet si moramo aktivno osmisliti, gre za aktivno konstrukcijo. Če je nekdo od otroštva vzgajan v duhu, da so temnopolti vredni manj kot ljudje, so manj sposobni moralnosti, ljubezni ... je to ukoreninjeno. Tudi če uspemo na neki način korigirati te občutke in ideje, gre za zelo čustven proces, nekomu odvzamemo enega od stebrov, ki ga je imel za resnično podobo sveta. Možgani so zelo plastični, lahko se spreminjajo. Pri rasizmu in etnocentrizmih vidimo, da se možgani razvijajo glede na to, s kom imamo stik, kdo je v naši bližini.

Sorodna novica Na odločitve sodišč vpliva tudi razplet nogometnih tekem

Ves čas govoriva, da je dobro, da ima človek razvito sočutje, pri določenih poklicih pa je koristno, da ga lahko pri svojem delu zavre, denimo socialni delavci, s tem se je ne nazadnje srečala tudi ena od prejšnjih gostij Mojca M. Plesničar, ki je prebirala številna poročila o umorih.
Empatijo imamo vedno za pozitivno, včasih pa nam lahko škoduje, če smo preveč empatični. Dehumanizacija je skoraj v vseh primerih slaba, v enem pa je koristna, v mislih imam kirurge. Tu ne gre za animalistično dehumanizacijo, ampak za mehanistično. Na drugega gledamo bolj kot na objekt, ki ga je treba na neki način popraviti. Težko je v drugega človeka zarezati in pri tem misliti, kako bo trpel. Tu je treba vzpostaviti distanco in postaviti meje empatiji. Pri delu psihiatrov, psihoterapevtov ali socialnih delavcev, ki se ukvarjajo s težkimi stiskami, lahko pri preveliki empatični prizadetosti pride do izgorelosti. V določenih položajih se moramo naučiti postaviti mejo lastni empatiji. Pri empatiji gre za to, da čutiš čustva drugega, se čutiš osebno prizadetega. Včasih je pomembno "razumsko razumevanje", na kakšen način se v takih okoliščinah obnašati in pomagati. Če mi prijateljica pove svojo težko zgodbo in se jaz zjokam, ker se čutim prizadeto, ji to ne bo kaj dosti pomagalo. Pomembno je, da se zavedamo svojih čustev in znamo regulirati lastna čustva in odzive, tedaj moramo videti, kako lahko drugemu najbolj pomagamo, da bo dobro za njih in ne za nas.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora s Hano Hawlina (kliknite na spodnjo sliko), v katerem sogovornica govori tudi o Josefu Fritzlu, psihopatih, sociopatih, razmišlja o družbi prihodnosti, govori o lastnih sanjah ...