Številke

Poudarki

  • Leta 2006 prejel zlati cepin
  • Zaposlen na Statističnem uradu RS
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 5.0 od 23 glasov Ocenite to novico!
Gregor Kresal in Pavle Kozjek
Gregor Kresal in Pavle Kozjek sta prijateljske vezi stkala leta 1993, ko sta se skupaj odpravila v Ande. Foto: Marjan Kovač
       Ugotovil sem, da se z njim ne morem skregati, lahko se imaš samo fino, hkrati pa si varno in dobro plezal. To se je z leti samo potenciralo, kadarkoli sva kamorkoli šla, ni bilo povzdignjenega glasu. V 15 letih sva preplezala približno 20 smeri, kar je v bistvu malo. A te smeri so nama zelo veliko pomenile. Splezala sva jih na zanimiv, hiter način. Vsakič sem našel en drobec, en košček in ga dodal v svoj mozaik z znanjem, vedenjem, trikom, ki ga je Pavle potegnil iz žepa.       
 Gregor Kresal se spominja Pavleta Kozjeka.
Pavle Kozjek
Pavle Kozjek je eden od velikanov slovenskega alpinizma. Foto: Planinska zveza Slovenije
Nada Rotovnik Kozjek in njena hči Ana Karin
Žena Nada Rotovnik Kozjek je zdravnica. Ustanovila je in vodi enoto za klinično prehrano na Onkološkem inštitutu. Hči Ana Karin je študentka medicine. Pred dnevi sta takole skupaj pretekli Ljubljanski maraton, še mesec prej pa prvič skupaj tudi triatlon v Italiji. Foto: BoBo

Dodaj v

Pavle Kozjek je v vsakem človeku skušal najti najboljše

Mikša: Imel je odlične psihofizične sposobnosti
15. november 2017 ob 09:06
Ljubljana - MMC RTV SLO

Avgusta 2008 se je odprava treh slovenskih alpinistov želela povzpeti na Muztagh Tower, Gregor Kresal in Dejan Miškovič sta se vrnila, na gori pa je ostal Pavle Kozjek.

Na portalu Številke smo v novembrski oddaji govorili o eni najbolj odmevnih slovenskih alpinističnih zgodb - osvajanju Muztagh Towra in njenih posledicah. V tem članku pa se podrobneje spominjamo Kozjeka.

Mikša: Odlične psihofizične sposobnosti
Rodil se je 15. januarja 1959. Odraščal je na Setnici pri Polhovem Gradcu. Velja za enega največjih slovenskih alpinistov. Peter Mikša ga je tako opisal v Zgodovini slovenskega alpinizma: "Poosebljal je vse, zaradi česar je neponovljiva generacija osemdesetih let tako izstopala. Imel je odlične psihofizične sposobnosti, sledil je naprednim trendom v alpinizmu, obvladal je prosto in tehnično plezanje in bil v vrhu pri solo plezanju."

Hujše ozebline na Šiša Pangmi
Alpinistično srenjo je nase prvič opozoril leta 1981, ko je opravil zimski vzpon po Čihulovi smeri v Široki peči. Kmalu zatem je začel plezati na največje gore sveta. Leta 1986 je v razmiku petih dni osvojil prva osemtisočaka - najprej Broad Peak, nato še Gašebrum II. Pogosto je dolgo znal zdržati na izjemno visokih višinah. Decembra 1987 je tako na Daulaghiriju preživel bivak na 8000 metrih. Dve leti pozneje je z Andrejem Štremfljem opravil drzen prvenstveni vzpon na alpski način čez južno steno Šiša Pangme. A podvig je terjal svoj davek, saj je dobil hujše ozebline po nogah.

Več pozornosti Andom
To je bil vzrok, da je lep kos nadaljnje kariere preživel v vremensko bolj prijaznih Andih, kjer je pustil sledi s številnimi prvenstvenimi smerni. Med drugim je z Gregorjem Kresalom premagal tudi Chacrara, kar je Kresal podrobno opisal v Številkah. Deset let mlajši alpinist se spominja prvega srečanja v društvu Ljubljana Matica: "V klubu smo imeli vedno poseben spisek z našimi imeni, zraven pa smo plezalci vpisali svoje vzpone. Zaradi najinih priimkov Kozjek, Kresal sva bila zapisana drug zraven drugega. Imel sem ogromno vzponov, leta 1990 sem jih imel okoli 60, Pavle pa je imel vpisano samo 'Šiša Pangma, slovenski steber, 3000 metrov', kar se mi je zdelo vrhunsko. En sam vzpon, vsi drugi pa bi lahko vrgli vse listke stran, ker je veliko boljši od vseh naših vzponov."

Kresal: Vedno me je česa naučil
Ker je Kozjek predstavljal sivo eminenco društva, si ga Kresal nikoli ni upal ogovoriti. Kozjek je občasno prebiral listke, ker je videl številne zapise pri Kresalu, ga je leta 1993 povabil na odpravo v Ande. "Tam sva skupaj preživela skoraj dva meseca. Ugotovil sem, da se z njim ne morem skregati, lahko se imaš samo fino, hkrati pa si varno in dobro plezal. To se je z leti samo potenciralo, kadarkoli sva kamorkoli šla, ni bilo povzdignjenega glasu. V 15 letih sva preplezala približno 20 smeri, kar je v bistvu malo. A te smeri so nama zelo veliko pomenile. Splezala sva jih na zanimiv, hiter način. Vsakič sem našel en drobec, en košček in ga dodal v svoj mozaik z znanjem, vedenjem, trikom, ki ga je Pavle potegnil iz žepa."

Leta 2006 prejel zlati cepin
Še se je vračal v najvišja gorovja na svetu. Leta 1997 je postal prvi Slovenec, ki se je na vrh Mount Everesta povzpel brez pomoči dodatnega kisika. Leta 2006 je javnost osupnil z novo preplezano smerjo na Čo Oju, za katero je prejel zlati cepin. Umrl je leta 2008 pri sestopu z Muztagh Towra. Skupno število vseh njegovih vzponov je okrog 1200, od tega je 110 prvenstvenih smeri v Himalaji, Andih, Patagoniji, Alpah in Dolomitih.

Zaposlen na Statističnem uradu RS
Pavle Kozjek je bil tudi človek številk. Zaposlen je bil na Statističnem uradu Republike Slovenije. Bil je magister informacijskih sistemov, svoje znanje je uporabljal pri prenovi informacijskih sistemov na statističnem uradu. "Takrat smo spoznavali njegov izredni občutek za sodelavce in njegovo predanost delu in pripadnost Statističnemu uradu. Svoje znanje in izkušnje je nesebično razdajal, razumel je probleme sodelavcev in na izjemno miren način pomagal razreševati strokovne in osebne zadržke, težave," je v žalnem govoru povedala Irena Križman, tedanja direktorica Sursa.

V vsakem poiskal najboljše
"Vedno je bil pripravljen svetovati in pomagati. Njegova preudarnost in odločnost sta v njegovih najožjih sodelavcih vzbujali željo in potrebo po višjih ciljih. Znal je ceniti dobro opravljeno delo, predvsem pa je verjel, da timsko delo prinese boljše rezultate na hitrejši način. Pavle je v vsakem sodelavcu skušal poiskati prav najboljše, zato je bilo naše zaupanje vanj zelo veliko. Vse te njegove odlike so spodbujale povezanost tudi med sodelavci. Bil je človek, poln poguma in energije, poštenosti in človečnosti, nezlomljivosti in duhovitosti," ga je še opisala Križmanova.

Vabljeni k poslušanju zgodbe o osvajanju Muztagh Towra.

Slavko Jerič
Prijavi napako
Komentarji
don_draper
# 15.11.2017 ob 10:01
Takih je res škoda. Človek, ki lahko veliko da sočloveku. No saj je že takoj jasno ko pogledaš kakšni sta žena in hčerka, da je šlo za dobrega človeka.
elektrupunk
# 15.11.2017 ob 11:00
veliki Pavle ..poglejte si video na youtube ..tri skalaške v enem dnevu ...ko kšn laik to gleda si misle da to mora bit sprehod k si desc vse skup tko na easy vzame..
TripleX
# 15.11.2017 ob 11:29
No pri sliki žene in hčere bi vsekakor bilo potrebno dodati da ni šlo le za za navaden triatlon ampak ironman distanco, kar je precejšna razlika.
Miham
# 15.11.2017 ob 09:34
skoda ga je bilo
kolesar112
# 15.11.2017 ob 13:43
zamudnik

Kaj je smisel cesa, mora poiskati vsak sam! Sem pa siguren, da vrhunski alpinist manj tvega, ko se prebija na goro, kot povprecni mescan, ko se sprehodi po zaledenenlih plocnikih. In glede na to, da (povprecen) sodoben clovek zna komaj hodit, (videl lani na UKC-ju, ko je bla prva poledica) je razumljivo, da si vecina niti ne predstavlja, kaj pomenijo taksni dosezki.
123pepe321
# 15.11.2017 ob 11:34
O mrtvih samo dobro...
Kdor je bil v nabito polnem Cankarjevem domu, ko je predaval o vzponu na Everest, že ve kaj mislim...
kolesar112
# 15.11.2017 ob 15:32
krnekilojz

Na gorah ni pumpanja ega, taki ostanejo v dolinah.
In morda ves koliko je mrtvih vsak dan, pri vsakdanjih opravilah?
SF0100
# 15.11.2017 ob 22:12
Mau preveč jih rikne
kislec
# 15.11.2017 ob 19:16
zamudnik in krneki lojz, dajta prižgat vsak mesec eno svečo Mariji, da se vajini potomci ne bodo lotili zaresnega plezanja!

Ne pomaga nobena starševska pridiga, kadar se ta pravi virus prime.

Vso srečo tistim, ki se bodo še lotili tega, in vsa čast in večen spomin takim, kot sta bila Pavle in Franček.
frozen pingvin 2
# 15.11.2017 ob 15:49
Zamudnik

Zena je vedela kaksnega moza si je izbrala...navsezadnje pa je tudi ona alpinistka in vrhunska sportnica.

Nam navadnim smrtnikom so pa pac vsi odkloni od nasega nacina zivljenja obicajno nenormalni. Nekateri to razumemo, drugi, npr ti, pa samo izrazas frustracije. Obicajno so posledica, da v lajfu nisi veliko dozivel.
Glas_razuma
# 15.11.2017 ob 13:25
Prvotnega članka ni bilo mogoče komentirati, zato pohvala tu - Slavko,odlično delo, čestitke. Zaradi takih prispevkov je precej lažje upravičiti RTV naročnino.
Pa en predlog - bi se dalo mogoče objaviti tudi audio posnetek pogovora, ki ni prišel v podcast? Gotovo je zalo zanimiv.
Slavko Jerič
# 16.11.2017 ob 11:43
@Glas_razuma: To je dobro vprašanje ... namreč z vsakim od alpinistov sem opravil enourni pogovor. Večkrat sem se vprašal, če ju je smiselno objaviti v celoti ... Vprašanje.
SF0100
# 15.11.2017 ob 12:11
Dobra hči
krnekilojz
# 15.11.2017 ob 14:59
(videl lani na UKC-ju, ko je bla prva poledica) je razumljivo, da si vecina niti ne predstavlja, kaj pomenijo taksni dosezki.

te alpinistični, kao dosežki, so samo za pumpanje ega in nič drugega.

da vrhunski alpinist manj tvega, ko se prebija na goro, kot povprecni mescan, ko se sprehodi po zaledenenlih plocnikih.

in zakaj je potem mrtev?
zamudnik
# 15.11.2017 ob 12:49
Te obletnice nesmiselnih alpinističnih smrti ne bi smele služiti za poveličevanje te oblike rekreacije, ampak za odvračanje od nje. Kaj ima družina od občasnega trepljanja po ramenih, češ "vaš sin/brat/ata je bil pa car, ker je šel pri tridesetih past z gore,", če pa tega sinu/brata/očeta nima več pri sebi.
Kazalo