Izhodišče zanj je bil Londonski memorandum iz leta 1954, ki je veljal za območje od Trbiža do Novigrada. Obmejnemu prebivalstvu je s prepustnicami bistveno olajšal prehajanje meje ter uvedel kopenske in pomorske prometne povezave.

Videmski sporazum je pomenil izjemno velik korak pri urejanju obmejnega prometa med Italijo in Jugoslavijo. Poleg prepustnic je predvideval tudi številne olajšave za delavce, uradnike, za dvolastniške kmete, zdravnike ter tudi za uvoz in izvoz zdravil. Obenem je predvideval uvedbo rednih kopenskih in pomorskih zvez. Za njegovo spremljanje in tolmačenje je bila ustanovljena mešana komisija, katere član je bil vrsto let tudi Jože Šušmelj, ki meni, da je z Videmskim sporazumom leta 1955 pravzaprav padla železna zavesa.

"Na tej meji je bilo odprtih 54 maloobmejnih prehodov, šest mednarodnih prehodov, nekaj pomorskih prehodov, na obeh straneh meje je bilo izdanih okoli 250.000 prepustnic, s katerimi so imeli ljudje možnost prehajanja čez državno mejo. Ob skoraj vsaki vasi ob meji je bil maloobmejni prehod. S tem se je spreminjala tudi klima. Tisto sovražno razpoloženje, ki je bilo po vojni, ne samo na italijanski strani do Slovencev in do Jugoslavije, ampak tudi na drugi strani do Italijanov, se je mehčalo in ogrelo, kar je pripomoglo, da je postalo vzdušje ob državni meji normalno," je povedal Šušmelj.

Videmski sporazum se je z leti dograjeval in prinašal vse več ugodnosti. Bil je tudi temelj Osimskim sporazumom, ki so bili ob osamosvojitvi Slovenije ključnega pomena glede meje s sosednjo Italijo.

Ingrid Kašca Bucik, Radio Slovenija