V Sloveniji smo ob praznikih, posebej največjih državnih, navajeni proslav in slavnostnih sej. Ob tem ne manjka govorov politikov, v zadnjih dveh desetletjih so te proslave predvsem razdvajale in netile prepire. Švicarji ob svojem največjem državnem prazniku, prvem avgustu, ne poznajo ne državnih proslav ne govorov zveznih politikov.
Predvsem se zabavajo državljani, ki za to zabavo, večinsko poskrbijo sami. V četrtek, torej letošnjega prvega avgusta, sem bil na cesti. Iz Ljubljane, skozi alpske doline, čez gorske prelaze, počasi proti Zürichu. Proti večeru sem v dolini Venosta dosegel švicarsko mejo. Nekje na 900 metrih nadmorske višine je prvi kraj na švicarski strani; Mustair. Italija je oddaljena vsega 800 metrov. Čeprav je tam le Južna Tirolska, je svet naenkrat povsem drugačen. Mustair je vasica. Če ne bi bilo benediktinskega samostana svetega Janeza iz devetega stoletja, ki je na spisku svetovne dediščine Unesco, bi bila to le še ena švicarska vas. Vaški center je bil zvečer prvega avgusta zaprt za promet, na njem pa klopi in mize, ob zidu oder s kantonalnimi in vaškimi zastavami, na pultu za govor je bila švicarska zastava. Muzikanti, oblečeni v tradicionalne tirolske noše, verjetno so prišli službovat čez mejo, so se pripravljali na svoj nastop. Trg se je polnil, počasi ni bilo več prostega sedeža ... V ozadju je bilo mogoče opaziti moške v belih srajcah, vaške odbornike, ki so pomagali, da so vaščani pripravili zabavo. Ko sem si privoščil višnjevo pito in limonado, sedel med vaščane in malo pokramljal, se je iz zvočnikov ves čas razlegala znana glasba. Polke, valčki, vmes še kak vzklik Alfija Nipiča Slavko, spiel uns ein ... Slovenski Avseniki so bili osrednja glasbena spremljava švicarskega nacionalnega praznika na skrajnem jugozahodu Švice, le dobrih 200 kilometrov zračne črte od slovenske najbolj zahodne točke na Predelu.
Prvi kanton imenujejo kot mi Švico (Švic oziroma Schwyz)
Švicarji so v četrtek praznovali 722 let svoje države, bolje rečeno zametka svoje države. Takrat, leta 1291, so se združili trije majhni kantoni Uri, Schwyz in Unterwalden, mitologizirani ohranjeni dokument Rütlischwur iz prvega avgusta 1291 pa pomeni začetek Švice, v njem pa so prebivalci treh kantonov dosegli dogovor o skupnem varovanju in pomoči. Današnjo moderno Švico poznamo kot zvezno državo od leta 1848, prvi avgust je postal državni praznik leta 1891 ob 600-letnici omenjenega dokumenta, uradno himno Schweizerpsalm pa ima Švica, zanimivo, šele 32 let, od leta 1981. Ime je država dobila po enem izmed prakantonov, kjer njeno ime izgovarjajo skoraj enako kot Slovenci, Švic (Schwyz).
Zastave, zastavice, celo med ogradami pašnikov
Še preden se je zabava razživela, sem nadaljeval pot proti prelazu Ofen (2149 m). Naslednja vas na tej poti je imela drugačno proslavo ... Vaščani in turisti so v mraku hodili z baklami po vasi in prepevali stare ljudske pesmi, pohod pa se je končal ob pijači, jedači in žganju spet nekje sredi vasi. Ko sem se spustil v Engadin, je bilo pred menoj mestece Zernez, le še streljaj oddaljeno od St. Moritza. Tu so na velikem travniku pod cerkvijo prižgali ogromen kres, okrog njega je bilo na stotine radovednežev, v bližnjem šotoru pa so skrbeli za dobro voljo. Sem ter tja je odjeknila bolj ali manj glasna detonacija petarde, vsepovsod so v zrak spuščali manjše ali večje svetlobne rakete. Do tam nisem opazil kakšnega velikega organiziranega ognjemeta. Pravljično je bilo na prelazu Flüela (2383 m), ki Engadin povezuje z Davosom in osrednjo Švico, kjer je mrak že prekril večino skalovja, z zahoda pa je na prelaz prodirala oranžna svetloba, ki je ožarila vrhove za menoj. Tudi tu je bilo veliko ljudi, ki so ob mraku pripravili ognjemet, z baklami so okrasili greben do vrha najbližje gore, vsepovsod pa so bile manjše skupine ljudi z osebnimi avtomobili in bivalniki. Dišalo je po sveže pečenem mesu, prav vsi so vabili, naj se jim pridružim. Na vsakem balkonu, to pa že od meje pri Mustairju, pa je visela švicarska zastava. Na vsaki gorski kmetiji imajo drog ob hiši ali na strehi, prav na vsaki je zastava. Vidno in ponosno je plapolala. Na avtomobilih so bile zastavice, kakršne prodajajo zadnja leta ob velikih nogometnih prvenstvih, v lončnicah pred trgovinami so bile v zemljo zapičene papirnate zastavice ... Celo ograja za živino na pašniku je bila olepšana z rdečimi zastavami in belim križem. Švicarski ponos je predvsem njihova zastava. V Davosu je bilo že temno, nisem opazil zabave, čeprav je nekje zagotovo bila, posebno doživetje pa je bila nočna vožnja s kabrioletom po avtocesti do Züricha. Zadnjih 100 kilometrov mimo poseljenega dela Švice ob Züriškem in Walenskem jezeru. V temi nad menoj je bil to uro vožnje ves čas ob močnem sijaju zvezd na jasnem nebu še ognjemet. A ker je šlo za zasebne ognjemete, so bili različnih velikosti, barv in konceptov, ko je ugasnil eden, se je na drugi strani prižgal drugi in tako vse do Züricha. Ura je bila že skoraj enajst zvečer in pričakoval sem veliko mestno zabavo. Ter se uštel.
V Zürichu govorili menih, maturantka in mlad bankir
Mesto je bilo polno, ne nazadnje je bila temperatura še vedno 27 stopinj Celzija, jezero je kljub pozni uri privabljalo kopalce ... Skozi mesto in nad jezerom se je vlekel siv dim z vonjem po zažganem, a to ni bil mestni ognjemet, pač pa ognjemeti številnih posameznikov. O odsotnosti organiziranega praznovanja se sprašuje tudi današnji časopis Neue Zürcher Zeitung. Sredi devetdesetih let so v Rdeči tovarni (züriška Metelkova) v mestnem predelu Wollishofen na odru na jezeru organizirali praznični koncert skupine The Shoulders iz Teksasa v ZDA. Med koncertom je sem ter tja v zrak poletela kakšna svetlobna raketa, ki jo je spuščal neki anonimnež iz svojega gumijastega čolna. Sredi koncerta je pevec, malo za šalo, malo zares, vprašal občinstvo: "Is this your national holiday party?" Časopis še ugotavlja, da se od takrat v Zürichu ni veliko spremenilo. Še prodaja brošk - se še spominjate slovenskih iz poznih osemdesetih Slovenija, moja dežela, ki se tu imenujejo Pro patria, so rdeče z belim križem in datumom praznika - je močno upadla, mestne četrti vse težje najdejo prostovoljce za delo na zabavah. Mesto Zürich je na trgu Bürkliplatz pripravilo skromno osrednjo slovesnost in zabavo, na njej pa so govorili in nastopili mestna maturantka Paula Stocker, ki je tudi plesalka, novopečeni bančni uslužbenec Jan Lobsiger, ki je igral na pozavno, in edini častni meščan Züricha, benediktinski menih Martin Wehrlen iz samostana Einsiedeln. Wehrlen je lani januarja pri badmintonu z glavo priletel v zid, se hudo poškodoval in se moral zaradi močne krvavitve možganov na novo naučiti brati in pisati, zdaj pa znova vodi omenjeni samostan. Zasedba, kakršne si v Sloveniji ob 25. juniju v Ljubljani ne moremo zamisliti. Na Prešernovem trgu je po navadi največ, kar zmoremo, kak pop band, ter Danijela ali Severina. Njihovi govori so bili predstava, neke vrste pogovor, opazno je bilo, da so se tikali, razmišljujoče in duhovito so govorili o medsebojni toleranci in integraciji mladih v švicarsko družbo.
Ko odpove skupnost, so tu zasebniki
Švicarski nacionalni praznik 1. avgusta je predvsem zabava za prebivalce, ki si sami organizirajo ta praznični dan. Tudi ko je mestna oblast ukinila organizacijo večerne zabave - kot letos v Hinwilu, mestecu nedaleč od Züricha, od koder je ekipa formule 1 Sauber - je to tako razjezilo Reta Kunza, lastnika podjetja, ki posoja šotore za zabave, da je zabavo pripravil na lastno pest. Našel je didžeja, prijatelje in znance prosil za pomoč, spekli so pecivo, klobase in priloge za 500 ljudi, nakupili pijačo in zabava je, po pripovedovanju obiskovalcev, lepo uspela. Švica torej ob svojem nacionalnem prazniku ne stavi na politike in elitne proslave, ki jih rada organizira Slovenija, pač pa raje prepušča ta dan svojim prebivalcem, govorci pa so tudi takšni, kot je bila v vasici Buch am Irchel blizu Winterthurja, ki šteje 800 prebivalcev, Eufemia Stadler, svetovna prvakinja v nepretrgani dolžini likanja.