Krhko premirje med aktivistično organizacijo Survival International (SI), ki zagovarja interese bocvanskih plemenskih skupnosti, in bocvansko vlado, je namreč ponovno splavalo po vodi, poroča Telegraph.

SI zdaj zaradi "pregona prvotnega prebivalstva države, Bušmanov", zahteva popoln bojkot turizma v tej afriški državi. Organizacija trdi, da je gonja proti Bušmanom zdaj "večja kot kadar koli prej", celo po prelomni odločitvi višjega sodišča leta 2006, ki je razsodilo, da je vlada ravnala "nezakonito in neustavno", ko je skušala preseliti prebivalce Divjačinskega rezervata osrednjega Kalaharija (CKGR).
Vlada se po drugi strani brani, da je obnovila vse pravice omenjenih Bušmanov in jim podelila "neomejen dostop in stalno bivališče v rezervatu".

Začetki spora segajo v 80. leta, ko je bila večina 5.000 kalaharijskih Bušmanov "prostovoljno" preseljena v naselbine zunaj rezervata, kjer so imeli boljši dostop do zdravstvenih in izobraževalnih ustanov. SI je vlado obtožil, da je Bušmane s fizičnim nasiljem in prekinitvijo dostopa do pitne vode prisilila, da so zapustili svoje domove. Številni tudi menijo, da je deložacija privedla do alkoholizma in kulturnega razpada, ki sta sicer zelo pogosta pri staroselcih, ko stopijo v stik s sodobnim svetom.
Nova Bocvana
Telegraph piše, da so bila dejanja bocvanske vlade v preteklosti res tiranska, da pa aktualna okoljevarstvena politika uspešno ščiti edinstvene in krhke ekosisteme Bocvane, kot sta puščava Kalahari in delta Okavango. Poleg tega si močno prizadeva, da bi Bušmane in druga avtohtona ljudstva vklopila v turizem - in da bi imeli pri tem koristi tudi oni.

A napredek je po pozivu k bojkotu zdaj ogrožen in trenuten patpoložaj se vrti okoli tega, ali bi smeli Bušmani loviti v CKGR-ju - enem izmed svojih tradicionalnih lovišč - ali ne. Je pa res, da se je življenjski slog velike večine Bušmanov v zadnjih desetletjih že močno spremenil. Čeprav ima javnost po zaslugi stereotipnih medijskih prikazov še vedno klišejsko podobo o bušmanskih lovcih, jih je večina danes poljedelcev, ki za lov uporabljajo džipe in puške, ne pa loka in puščice kot v filmu Bogovi so padli na glavo.

Na SI-jevo trditev, da Bušmani "brez lova preprosto ne morejo preživeti", vlada odgovarja, da "ne obstaja v Bocvani nobena skupnost več, katere obstoj bi bil odvisen izključno od lova in nabiralništva".

Tradicionalno življenje ali več pašnikov?
Neeltjie Bower je vse življenje delala z Bušmani, zdaj pa stoji za projektom Grassland Bushman Lodge v osrednjem Kalahariju, kjer lahko obiskovalci dobijo dober vtis o bušmanski kulturi.

Njene besede na to temo povzemajo misli številnih v bocvanski turistični industriji: "Bušmani so dobili sodno bitko za CKGR in sem vesela za njih. A oni so že izgubili svoje lokostrelske lovske veščine. Zdaj imajo vozila, pse, puške, konje in osle. Če se jim pusti, da lovijo, kot je njihova volja, lahko to vodi samo v katastrofo. Kar vlado skrbi, je ohranjanje flore in favne. Tujci se ne zavedajo, da je večina Bušmanov kmetov z živino in da so si CKGR želeli ne zato, da bi tam živeli na svoj tradicionalni način, ampak da bi dobili več pašnih površin za svojo živino. Vsi bocvanski Bušmani so deležni brezplačnega šolanja, brezplačne zdravstvene oskrbe, celo brezplačne hrane, če se registrirajo. Ampak brezmejen lov?"

In kot v številnih sporih je tudi tu izjemno težko doseči kompromis. Ena izmed rešitev bi bila, da se Bušmanom podeli pravica lova v CKGR-ju, a pod strogim pogojem, da tam uporabljajo le tradicionalne lovske tehnike. To bi pomagalo Bušmanom ohraniti svojo tisočletno kulturo, Kalahariju pa njegov krhek ekosistem.