Britanski dnevnik Guardian se je dan pred uradno izdajo spominov 43. predsednika ZDA dokopal do knjige s 497 stranmi, pod katero se je podpisal George W. Bush.

Nepresenetljivo presenečenje? Bush je Pentagonu ukazal načrtovanje napadov na jedrske objekte v Iranu in skrivno operacijo s podobnim ciljem v Sirijo, za katero je zaprosil Izrael. "Pentagonu sem naročil, naj preuči, kaj je potrebno za napade. To bi ustavilo tiktakanje (jedrske) bombe, vsaj začasno," je v knjigi o svojem osemletnem predsednikovanju zapisal Bush mlajši.

ZDA ne morejo dopustiti iranske bombe
Takšen napad bi zagotovo prinesel zaostritev razmer na Bližnjem vzhodu, med predvidenimi posledicami so bile naštete iranska zapora Perzijskega zaliva, napadi proiranskih milic v Libanonu, Iraku in Afganistanu. V spominih Bush razkrije dve nasprotni stališči svetovalcev v svetu za nacionalno varnost, nekateri so menili, da bi uničenje iranskih jedrskih objektov okrepilo vpliv sekularne opozicije, medtem ko je druga stran opozarjala pred vzponom iranskega nacionalizma.

"Vojaška akcija je bila na mizi, toda to je bil moj zadnji izhod," je Bush odkrit o tem, kako resna možnost je bil vojaški napad na Iran in nato razkrije svoj motiv za ostro stališče do Irana: "Nekaj je gotovo: ZDA nikoli ne morejo dovoliti, da bi Iran grozil svetu z jedrsko bombo!"

Vdor v Sirijo preveč tvegan za ZDA
Svet za nacionalno varnost in Bush sta se poglobljeno ukvarjala tudi s prošnjo Izraela, ki je ZDA naprosil, da naj izvede skrivno akcijo, s katero bi uničili osrednji jedrski objekt v Siriji. Damask so Izraelci obtožili in pri temu predložili tudi verodostojne obveščevalne podatke, da se pripravlja na pospešen razvoj jedrskega orožja, pri čemer naj bi si pomagali z omrežjem pakistanskega "očeta jedrske bombe" Abdula Kadra Kana, material in tehnično znanje naj bi povečinoma kupili od Severne Koreje.

ZDA se na koncu zaradi prevelike tveganosti niso odločile za operacijo, ki pa so jo nato izvedli kar Izraelci sami. Septembra 2007 so z letali uničili podzemno tovarno, ki je bila središče sirskega jedrskega programa.

Blair najbližji Bushov zaveznik
V spominih Bush opiše Tonyja Blaira kot najbližjega tujega zaveznika in tudi kot osebnega prijatelja, s katerim se je posvetoval o vseh odločitvah v tujini. Blair je bil tudi prvi državnik, ki ga je poklical po napadih 11. septembra 2001.

Pri vojni v Iraku Bush priznava napake ameriške strani, a hkrati trdno stoji na stališču, da je bil napad pravilna odločitev. V knjigi Bush potrdi, da se je začel načrt za invazijo na Irak pripravljati že dva meseca po 11. septembru. "Obžalujem, da nismo odgovorili hitreje in agresivnejše, ko se je po padcu Sadama začel varnostni položaj slabšati."

"Gauntanamo reševal ameriška življenja"
Taborišča v Guantanamu Bush ne obžaluje, prav tako ne mučenja zajetih, saj je prepričan, da so z informacijami na tak način rešili na stotine, če ne tisoče ameriških življenj. "Brez dvoma so bili postopki hudi, toda medicinski strokovnjaki so zagotovili, da CIA ne povzroča trajne škode," brani nekdanji ameriški predsednik mučilne metode, kot je "waterboarding".

Najbolj prizadet ob Katrini
Za najtežje obdobje predsednikovanja je Bush označil katastrofo, ki je prizadela New Orleans ob orkanu Katrini. Ob tem je priznal, da je "predolgo" odlašal s prvimi odločitvami, a je pri tem začetno krivdo pripisal drugim, ker niso v celoti prikazali obsega naravne nesreče, v kateri je umrlo več kot 1.800 ljudi.

V knjigi, kjer je zelo malo osebnih Bushevih vtisov ali občutkov, izstopa odlomek, v katerem opisuje svojo prizadetost, zaradi obtožb, da je pri Katrini okleval, ker je bila večina prizadetih temnopoltih. "Namigovanje, da sem rasist, je bil najnižji udarec vseh časov. Tedaj sem ženi Lauri dejal, da je to najhujši trenutek mojega predsednikovanja. Enako čutim še danes," je zapisal Bush.

Sodbo prepušča zgodovini
Ko je zapuščal Belo hišo, ga je podpiralo le še 34 odstotkov Američanov, kar je bila posledica najhujše gospodarske krize po 30. letih 20. stoletja. "Nepripravljene nas je doletela finančna kriza, ki se je pripravljala vso desetletje," priznava Bush.
Glavno sporočilo spominov povzemajo uvodne Bushove misli: "Kakršna koli bo že sodba o mojem predsednikovanju, sem zadovoljen s tem, da me ne bo več tukaj, da bi jo slišal. To je točka odločitve, ki jo lahko da samo zgodovina."