Prebivalci Škotske si vedno bolj želijo na samostojno pot. Foto: EPA
Prebivalci Škotske si vedno bolj želijo na samostojno pot. Foto: EPA
Tony Blair
Tudi britanski premier Blair je Škot. Foto: EPA
Škotski grad
Bo Škotska kdaj samostojna? Foto: NN

16. januarja leta 1707 je škotski parlament s podpisom Listine o združitvi privolil v "poroko" z Anglijo. Škotski parlament je bil tako ukinjen, Škotska pa je vseeno ohranila velik del svoje narodne identitete, svoje zakone, izobraževalni sistem in svojo prezbiterijansko vero. Velika Britanija je bila dokončno ustanovljena 1. maja istega leta.

Zveza Škotske in Anglije je že od svojega začetka razburjala množice tako v Angliji kot na Škotskem. Že leta 1707 so po podpisu listine ulice Londona in Glasgowa preplavili protestniki, ki so nasprotovali združitvi. Najbolj znan škotski pesnik Robert Burns je tiste, ki so glasovali za "poroko" z Londonom, označeval za tolpo goljufov in ničvrednežev.

Škotska počasi stopa na pot neodvisnosti
Zagovorniki neodvisne Škotske, ki vedno glasneje zahtevajo razpis referenduma o izstopu iz zveze, ta dan še danes močno obžalujejo. Vendar pa sta visoka obletnica in vodstvo Škotske nacionalne stranke (SNP) v javnomnenjskih raziskavah pred volitvami v škotski parlament maja letos dale razpravam o neodvisni Škotski nov zagon.

Škotska nacionalna stranka si prizadeva za neodvisnost severnega dela Velike Britanije in obljublja razpis referenduma o tem vprašanju. Zadnje javnomnenjske raziskave kažejo, da si neodvisnosti od Anglije želi 51 odstotkov Škotov in 48 odstotkov Angležev.

Škoti vladajo Veliki Britaniji
Veliko Angležev se pogosto pritožuje, da Škoti, ki jih je približno pet milijonov, dejansko vladajo Veliki Britaniji. Na najvišjih položajih v državi je veliko Škotov, škotska volilna okrožja pa imajo pomembno vlogo pri določanju izida državnih volitev. Britanski premier Tony Blair je bil rojen v Edinburghu, njegov najverjetnejši naslednik, finančni minister Gordon Brown, je Škot, enako pa velja tudi za edinega morebitnega tekmeca, zdajšnjega notranjega ministra Johna Reida.

Mnogi se pritožujejo tudi nad dejstvom, da škotski poslanci v Westminstru lahko glasujejo tudi o povsem notranjih zadevah Anglije, medtem ko angleški poslanci v parlamentu v Edinburghu nimajo nobene besede.