Opozorili so me vnaprej. Ves čas bo kadil. In ne bo odprl okna. Ampak to ni bila zadeva, ki bi me v zvezi s srečanjem z Egonom Bahrom (1922-2015), dolgoletnim tesnim sodelavcem in prijateljem Willyja Brandta ter očetom nemške nove vzhodne politike (neue Ostpolitik) najbolj skrbela. Vse drugo me je skrbelo bolj … Čeprav je seveda zadeva s cigaretami in verižnim kajenjem zanimiva. Sploh če jo povežemo še z drugim razvpitim kadilcem med dolgoživimi politiki, prav tako prvakom socialnih demokratov v času socialdemokratskih vlad (1969-1982) Helmutom Schmidtom (1918-). Ja, tudi on kadi že nekih osemdeset let. In za oba velja (oziroma je veljalo), da v njuni neposredni okolici velja suspenz protikadilskega zakona.
Naslednja anekdota, ki mi jo je povedal Bahr med nekaj več kot eno uro dolgim pogovorom, je zgovorna: "Spominjam se dneva, ko sem prvič obiskal kanclerko Angelo Merkel. Pogledal sem naokoli in ugotovil, da ni nikjer nobenega pepelnika. Ampak še preden sem povprašal po njem, je rekla: 'Helmut Schmidt in vi smete kaditi.' In ni minilo niti pol minute in pepelnik je stal pred mano." Potem sta govorila o Rusiji. Ampak o tem in pa sploh o Egonu Bahru kot tistem, ki je dolga leta vzdrževal 'drugi' oziroma tajni kanal komunikacije z Moskvo, nekoliko pozneje.

Sprejem kot iz časov politikov s konjakom in zatemnjenimi očali
Prvič sem Egona Bahra videla nekaj dni prej. V prestižnem hotelu Adlon; ja, Egon Bahr je menda vedno imel predavanja in pogovore v tej imenitni klasicistični stavbi. In sredi maja je tam sprejel zgodovinarja Wilfrieda Scharnagla, bavarskega konservativca, privrženca stranke CSU, s katerim se torej Bahr politično nikoli ni zares mogel strinjati. No, ampak ko je le-ta napisal knjigo, pravzaprav esej o nujnosti drugačne politike do Rusije Am Abgrund: Streitschrift für einen anderen Umgang mit Russland, sta se nekako ujela.
Dogodek je bil sicer vsaj rahlo bizaren. Stari socialdemokrat, ki je pri 93-ih še vedno čilo hodil in se vsak dan (menda) vozil z lastnim avtomobilom v pisarno, se je ob vsaj na videz neomejenih količinah penine in ruskih specialitet, ki so jih natakarji radodarni delili med vsaj 200-glavim občinstvom, na odru torej znašel s CSU-jevcem in pa s predsednikom nemškega združenja malih podjetnikov, ki si je prav tako prizadeval za boljši odnos s Putinom, češ da bo ob nadaljnjem vztrajanju pri gospodarskih sankcijah do Rusije malo nemško gospodarstvo pogubljeno.

Ob koncu se je vse skupaj zdelo kot vrnitev v stare čase, v sedemdeseta, ko so politiki kot zadnjo modo tudi v zaprtih prostorih nosili zatemnjena očala, ves čas kadili in pili konjak; obenem pa oblikovali boljšo politiko kot sedanji tehnokrati in birokrati. Torej Bahr ob penini, na zofi, s svojo zadnjo soprogo. Četrto dolgoletno spremljevalko. Poročila sta leta 2011. Dovolj 'tračev' …
(Ne)formalni diplomat
Kdo je bil torej Egon Bahr in zakaj se je torej znašel v pisarni Angele Merkel, čeprav tedaj vsaj uradno že kar nekaj let ni bil več dejaven politik? Čeprav nikoli ni bil veleposlanik v kakšni tuji državi, je bil Bahr pravzaprav eden največjih diplomatov povojne Nemčije. V času razdeljene Nemčije je bilo celotno njegovo delovanje usmerjeno k boljšim razmeram za življenje Nemcev v obeh državah in k ustvarjanju razmer za združitev obeh nemških držav; nekoč v prihodnosti seveda. Ker so bile tedaj za skupna nemška vprašanja pravzaprav še vedno odgovorne štiri zmagovite velesile, je bilo sleherno stvar mogoče doseči le s spretnim 'zakulisnim vplivanjem' nanje; od tod tudi Bahrov moto: "Prilagajanje interesom le toliko, kot je to nujno, vplivanje nanje, kolikor je to le mogoče."

Svojo politično filozofijo, ki je kulminirala v njegovi politiki novega definiranja politike Zahodne Nemčije do držav Vzhodnega bloka, je Bahr oblikoval v času, ko je na magistratu v Schönebergu v Zahodnem Berlinu vodil oddelek za stike z javnostjo pri tedanjem županu Willyju Brandtu. Po drugi svetovni vojni je bil sicer najprej novinar, nekaj časa pa tudi tiskovni ataše na zahodnonemškem veleposlaništvu v Gani. Pravzaprav bi se lahko zanj življenje končalo že veliko prej. Že med drugo svetovno vojno. Kot Poljud se sicer ni znašel na 'seznamu za odstrel', ni pa smel študirati (hotel je postati glasbenik), ko pa so še odkrili, da se je kot nearijec 'vtihotapil' v vrste Wehrmachta, so ga poslali na neke vrste prisilno delo v tovarno orožja Rheinmetall-Borsig.
Berlinski zid je imel tudi pozitivno plat
Prav berlinsko obdobje z Brandtom pa je bilo odločilno za največji Bahrov podvig. Pravzaprav sta bila odločilna dva dogodka: gradnja Berlinskega zidu in pa obisk JFK-ja. Prav glede na razvoj nove vzhodne politike, s katero je po Bahru ZRN odrasla, se odcepila od prejšnjega dogmatičnega zavračanja vsega, kar je prihajalo z Vzhoda, in pa od vztrajanja pri doktrini Alleinvertretungsanspruch (po njej je bila le Zahodna Nemčija legitimna naslednica tretjega rajha, saj naj Nemška demokratična republika sploh ne bi bila država, ki je nastala s suvereno voljo svojega ljudstva, ampak le sovjetski protektorat) je Bahr prav na začetku najinega pogovora gradnjo Berlinskega zidu označil kot tudi neke vrste pozitiven dogodek.

"Po začetku gradnje zidu nam je v schöneberški mestni hiši postalo jasno, da nam nihče ne bo pomagal odstraniti tega zida. Še dolgo bo obstajal," se je spominjal Bahr in dodal, da so zaradi nemirov v vzhodnem sektorju – od tam je vendar vsak dan okoli 40.000 ljudi hodilo na delo v Zahodni Berlin – "štiri velesile berlinskemu senatu prvič dale dovoljenje za pogajanje z oblastmi v Vzhodnem Berlinu, in sicer glede dovolilnic za prečkanje meje. In to je bil začetek nekega procesa, ki je Nemcem postopoma omogočil, da so kljub vrhovni odgovornosti štirih velesil za skupno nemško ozemlje vendarle lahko začeli definirati svoje interese in se o njih pogovarjali. Tako se je začel proces spremembe prek približevanja (Wandel durch Annäherung)."
Drugi ključni dogodek pa je bil po Bahru Kennedyjev obisk; ja, seveda tisti, na katerem se je zgodila legendarna izjava o 'biti krof'… "Po kosilu na magistratu se je odpeljal na univerzo (Freie Universität, op. P. B.), kjer je imel govor, katerega ključno sporočilo je bilo: Osnova za varnost in stabilnost v Evropi je sodelovanje z Moskvo. In to velja še danes." Ob zadnjem stavku se je Bahru v oči prikradel skoraj nagajiv žar.
Mirna vojna 21. stoletja
Več desetletij je posvetil sodelovanju z Moskvo in o zmotnih predstavah Evrope oziroma Zahoda do Rusije ter o hudo napačnem in zato nevarnem ravnanju s Putinom je zadnja leta vedno rad govoril. "To imenujem mirna vojna (Friedlicher Krieg)," je sicer razmere v svetu in nenehno zaostrovanje, potem pa vedno znova tudi blaženje (ker gre sčasoma spor, glede katerega nihče nič ne stori, pač v pozabo) napetosti ter odnose med Moskvo in Zahodom (Washingtonom) označil Bahr.
Prvič je Egon Bahr idejo Wandel durch Annäherung (Sprememba prek približevanja) jasno formuliral leta 1963, v govoru na evangeličanski akademiji Tutzing ob jezeru Starnberg v bližini Münchna. To je potem postalo tudi eno izmed ključnih gesel zunanje politike obeh vlad Willyja Brandta (1969-1974), otipljiv rezultat pa so bile štiri pogodbe, ki so na novo uredile odnose med ZRN na eni ter Sovjetsko zvezo, Poljsko, NDR in ČSSR na drugi strani. Že v vladni izjavi leta 1969 je Willy Brandt za ključen motiv nove Ostpolitik imenoval ureditev odnosov med obema nemškima državama, kot cilj politike socialnoliberalne koalicije pa je postavil: "Ohranitev enotnosti naroda prek osvoboditve odnosov med obema deloma Nemčije iz sedanjega krča."
Težavna ura z ministrskim predsednikom Kosiginom
Ključna in prelomna je bila uvodna pogodba z Moskvo, pri katere oblikovanju je kot Brandtov državni sekretar najbolj sodeloval prav on sam. Tudi tedaj je bil prvi in zadnji razlog izboljševanje odnosov med državama – poleg seveda poskusa ZRN uveljaviti kot vsaj približno suveren subjekt mednarodnih odnosov – poskus pomoči ljudem, ki so jim bile kršene človekove pravice ali vsaj poskus izboljšati življenjske razmere tudi če le peščici posameznikov.
To dobro ponazori ena od po njegovih besedah najljubših anekdot: tista o njegovem prvem srečanju s tedanjim sovjetskim ministrskim predsednikom Kosiginom. Ki je bilo na srečo – tako Bahr – tudi njuno edino srečanje na štiri oči: "Kako grozna ura je bila to! Na koncu me je potem vprašal: 'Imate še kako željo?' Odgovoril sem, da ja, da želim, da odhod iz Sovjetske zveze dovolijo nekaj državljanom, ki so sicer nemške narodnosti. Koliko jih je? Rekel sem, da 126. Preprosto mi je ta številka padla na pamet. Ko sem se vrnil na naše veleposlaništvo, sem naročil, naj sestavijo seznam 126 nemških Sovjetov in ga predajo Falinu. (Valentin Falin, poznejši sovjetski veleposlanik v Bonnu, je bil tedaj vodja tretjega evropskega oddelka na sovjetskem zunanjem ministrstvu, ki je bilo pristojno za ZRN, op. P. B.). In so sestavili seznam, kar najbolj raznolik: ženske, moški, stari, mladi … In ko sem se v Moskvo vrnil dva ali tri tedne pozneje, so v dvorani našega veleposlaništva že stali. Vseh 126."
Drugi kanal do Moskve
V tem času je Bahr tudi vzpostavljal znameniti 'drugi' kanal pogovorov z Moskvo, po katerem je ZRN prek Bahra in Brandta tudi po odhodu socialnih demokratov z oblasti ohranjala stike s Sovjetsko zvezo. Tudi tega, kako je bila zagotovljena kontinuiteta 'drugega kanala', se je Bahr rad spominjal: "Ko je kancler postal Helmut Kohl, sem šel k njemu in mu rekel: 'Gospod Kohl, obstaja tajna povezava s Kremljem.' Potem sem mu razložil način dela in mu zagotovil, da sporočanje po tem kanalu temelji na popolnem medsebojnem zaupanju in da nikoli nič ne pride v javnost, noben podatek, o katerem se tukaj govori. Skoraj isti govor sem sicer imel tudi ob prehodu od Brandta k Schmidtu; tudi Helmut ni vedel za obstoj tega kanala (čeprav je bil član iste stranke in minister v obeh Brandtovih vladah, op. P. B.). Kohl je odgovoril: »Razmislil bom čez noč. Pokličite me zgodaj zjutraj."
To sem storil, njegov odgovor pa je bil: "'Ne moremo vedeti, kaj se še lahko zgodi. Moj odgovor je ja.' Potem sem se odpeljal k Brandtu in mu rekel, da je Ostpolitik v dobrih rokah." Glede na to, da je bil Bahr zaželen komentator ruskih razmer in politike Zahoda do Rusije vse do konca, me je zanimalo, ali drugi kanal obstaja še naprej. "Gledala me je (kanclerka Angela Merkel, op. P. B.) z velikimi očmi," je Bahr začel odgovor, "ni vedela za naše komunikacijske kanale. In bila je presenečena, ko je ugotovila, da vem vse o Rusiji in da vsi moji podatki držijo. Več o tem ne morem povedati. Lahko le dodam, da imamo zdaj tu dva človeka, ki se lahko neposredno pogovarjata nemško-rusko ali rusko-nemško; ne potrebujeta prevajalca in tudi ne kanalov. Vsekakor pa smo že videli boljše čase."
Jovanka je vedela, kaj hoče
Ker je bil prav Willy Brandt glavni motor ponovne vzpostavitve diplomatskih odnosov z Jugoslavijo (po prekinitvi zaradi uporabe Hallsteinove doktrine leta 1957 in tudi zato, ker je bil nekaj časa minister za gospodarsko sodelovanje (1974-1976), ki se je pogosto ukvarjalo tudi s sodelovanjem z Jugoslavijo in s podporo njenemu gospodarstvu), so me zanimali njegovi spomini na jugoslovanske politike. Odgovor je bil skop: "Spoznal sem Tita in sem ga občudoval zaradi obrambe samostojnosti Jugoslavije pred Stalinom; je bil ja edini. In občudoval sem njegovo ženo, ki je vedno vedela, kaj hoče. (Smeh.) Ampak podrobno pa z Jugoslavijo nisem imel opraviti."
Back Channel do Washingtona
Bahr sicer ni imel opravka le z eno od obeh hladnovojnih velesil. Podobno kot z Moskvo je vzdrževal neposredno tajno zvezo, tako imenovani 'Back Channel', tudi z Belo hišo. Čeprav sta bila Nixon in njegov svetovalec za nacionalno varnost in pozneje tudi zunanji minister Henry Kissinger nezaupljiva do Brandt-Bahrove politike do Vzhoda (Nixonov predsedniški mandat je skoraj natančno sovpadel z mandatom Brandta kot kanclerja – 1969-1974), pa je ravno Kissinger spodbudil oblikovanje tajne in neposredne zveze z Bonnom. Kako je Kissinger to sporočil Bahru, je ta pozneje povzel tako: "Pri meni naj bi se oglasil neki kontakt, ki bo za moja sporočila vedno dosegljiv." (Citat iz članka Der Mann der geheime Kanäle (Mož tajnih kanalov), objavljen v Der Spieglu.)

ZDA bodo napadle čez šest mesecev, ne verjemite drugim sporočilom
Vse to pojasni, zakaj je bil prav Bahr tisti, ki je Gerhardu Schröderju sporočil, da ZDA pripravljajo 'obračun' z Irakom in kdaj se bo ta zgodil. Ko je bil leta 2002 v Washingtonu na neformalnem sestanku s predstavniki Pentagona, CIE, NSA, varnostnega sveta in še nekaterimi pomembnimi posamezniki. Tam je izvedel, da bodo, "če le predsednik da ukaz za umor ali ugrabitev Sadama Huseina, to tudi naredili. Čeprav je tvegano. Novembra so bile potem še midtime elections. In potem so Američani sklenili, da se bodo spustili v vojno z Irakom. Računali so, da potrebujejo 500.000 mož in šest mesecev za priprave. Moji partnerji so mi še položili na vest, da naj nikakor ne verjamem ničemur, kar bom v medijih slišal v vmesnem času; torej predvsem to, da si bodo prizadevali in da bodo naredili vse, da bi zadevo rešili na miren način in v OZN-u. Po vrnitvi v Berlin sem tako rekel Schröderju: šest mesecev in februarja se bo začelo, Američanom ne verjemi ničesar. Februarja bodo vkorakali. Zgodilo se je sicer drugače. Niso računali s tem, da je februarja ramazan in potem so bili toliko obzirni, da so to upoštevali in so napadli šele marca."
V vsakem primeru pa je tudi Bahrovo poročanje o pripravah na napad verjetno prispevalo k odločenosti tedanje socialnodemokratsko-zelene vlade, da je zavrnila sodelovanje v ofenzivi oziroma je prispevala k znameniti izjavi ministra za obrambo Joschke Fischerja: "Excuse me Mr. Rumsfeld, I am not convinced. (Oprostite, gospod Rumsfeld, niste me prepričali.)"
Nostalgija po Brežnjevu
S svojim nasprotovanjem enostranskemu in izrazito protiruskemu poročanju o dogajanju v Ukrajini in pa tudi z nasprotovanjem sankcijam proti Rusiji si je Egon Bahr pridobil marsikaterega kritika, celo sovražnika. Ampak Putin je bil zanj legitimen vladar Rusije in razumel je njegovo priljubljenost. "Prevzel je popolnoma kaotično in razpadlo državo, prepredeno s korupcijo. In Rusiji je povrnil njen stari ponos," je govoril Bahr, ki je bil tudi po razpadu Sovjetske zveze mnogokrat v Rusiji. "V Jelcinovem času sem Moskovčane spraševal: Kaj si želite? In govorili so, da si želijo, da bi jim šlo kdaj spet tako dobro, kot jim je šlo v času Brežnjeva."
Ja, Brežnjev je bil zadnji hladnovojni voditelj Sovjetske zveze in politik približno iste generacije kot Brandt, Schmidt, Wehner, Kissinger, torej vsi tisti, s katerimi je Egon Bahr sodeloval in oblikoval politiko, katere zadnji cilj je bilo popuščanje napetosti v svetu in pa želja, da bi v tej dobi prenasičenosti z jedrskim orožjem vendarle vsi nekako preživeli. Tako si je Bahr tudi po koncu socialdemokratskih vlad na več načinov prizadeval za omejevanje oboroževanja in nekakšen vsaj približno varen ali vsaj predvidljiv status quo.
Tako je bil od leta 1980 član neodvisne komisije za razoroževanje in varnost, ki jo je vodil švedski politik Olof Palme. Ko je pisal poročilo, se je domislil stavka, za katerega je do konca verjel, da je formula preživetja v atomski dobi: "Varnost je mogoča le v sodelovanju s sovražnikom, in ne v delovanju proti njemu. (Sicherheit gibt es nur noch mit dem Gegner und nicht mehr gegen den Gegner.)" Ko je to zapisal, je poročilo poslal fiziku in filozofu Karlu Friedrichu von Weizsäckerju, ki se je pod Hitlerjem ukvarjal z razvojem atomske bombe, pozneje pa je postal velik borec za mir. "Prav hitro mi je odgovoril: 'Besedilo ima eno samo napako, da njegov avtor nisem jaz.'"
Zgodovina resničnih oseb
V pogovoru z Egonom Bahrom se je pred menoj razgrnila še malo drugačna, zakulisna zgodba zgodovinskega poglavja, ki ga vendar precej dobro poznam. A tokrat so osebe zares zaživele. "Brežnjev, Brandt, Schmidt – vsi so bili realpolitiki. Brandt in Brežnjev sta imela zelo podobno kemijo in zelo dobro sta se razumela. Oba sta ljubila ženske, pijačo in petje. Schmidt teh nagnjenj ni imel. Gorbačov in Brandt sta imela tudi fantazijo, Schmidt pa ne." Schmidt je Bahra preživel; dobro sta sodelovala, a prijatelja kot z Brandtom nista bila nikoli. "Schmidt je vedno malo zavidal Brandtu, kajti stranka je Brandta ljubila, Helmuta pa spoštovala," se je dveh kanclerjev, katerih minister je bil, spominjal Bahr. "Šele ko je Brandt umrl, je Schmidt postal zgodovinska osebnost. Danes je zaradi svojih izjav in strateških premislekov zelo spoštovan po vsem svetu."
Tudi Schmidtu sem pisala pismo s prošnjo za intervju; in tudi Genscherju, ki je prav pod Schmidtom začel dolgoletno kariero zunanjega ministra in bil na koncu tudi kriv za padec zadnje vlade s socialdemokratskim kanclerjem do vzpona Gerharda Schröderja. Zelo verjetno je, da se z nobenim od njiju nikoli ne bom srečala; njuna sicer vljudna odgovora jasno vodita k takšnemu sklepu. Ampak vsaj pogovor z Egonom Bahrom, verjetno eden njegovih zadnjih pogovorov z novinarjem/novinarko, je bil zame ne le čast, ampak tudi izkušnja, ki mi je odprla nov pogled na polpreteklo zgodovino in politiko, ki je tako zelo determinirala tudi čas, ki ga živimo.