Nič drugega kot to, kar je delal Frančišek. Le da je on prosil z iztegnjeno dlanjo, njegovi bratje osem stoletij pozneje pa na internetu. Po denar za projekt restavriranja svetnikove celice so se zatekli na platformo za množično financiranje ustvarjalnih projektov Kickstarter. Zaprosili so za 125 tisoč dolarjev, ki jih morajo zbrati do 11. aprila. Če jim ne uspe, bodo ostali praznih rok, saj Kickstarter deluje po sistemu "vse ali nič".

Menihi so posneli video, v katerem projekt predstavlja najmlajši član kongregacije, brat Federico, podprla pa sta ga tudi italijanska režiserja Franco Zefirelli in Liliana Cavani, ki sta o Asiškem v preteklosti posnela vsak svoj film.

Frančiškova celica se nahaja v cerkvi San Francesco a Ripa v rimski četrti Trastevere tik ob reki Tiberi, kjer je včasih stalo rečno pristanišče. Le malokdo ve zanjo, cerkev je bolj znana po kipu blažene Ludvike Albertoni, ki ga je v sedemnajstem stoletju izdelal baročni mojster Gian Lorenzo Bernini.

Kjer je samostan, je bila včasih bolnišnica
Danes v samostanu živi devet frančiškanov, gvardijan in župnik je 43-letni brat Stefano Tamburo. "Rim je bil v srednjem veku že veliko mesto, romarji so prihajali na grobove svetnikov Petra in Pavla. Ne kot danes za vikend, potovali so več mesecev, peš, na hrbtih živali, s čolni in barkami," pripoveduje brat Stefano. "Kjer je danes naš samostan, so imeli takrat benediktinski menihi bolnišnico. Za bolne romarje, za gobavce. In Frančišek jim je stregel. Vsakič, ko je prišel v Rim in se pripravljal na srečanja s papežem, je skrbel za bolnike. To je sporočilo tega kraja."

Frančišek je bil v Rimu po zgodovinskih virih vsaj štirikrat, prvič leta 1209, zadnjič leta 1223. Rodil se je v Assisiju v Umbriji v osrednji Italiji. Sin bogatega trgovca, ki se je odrekel imetju in lagodnemu življenju, oblekel sivorjavo tuniko s kapuco, ki so jo v tistem času nosili najbolj siromašni ljudje, se opasal z vrvjo in odšel po svetu pridigat. Danes je ena najbolj prepoznavnih svetniških figur rimskokatoliške Cerkve. Njegov nauk temelji na pomenu uboštva v osebnem življenju in v Cerkvi; v svojih pridigah je pozival k miru in medsebojni ljubezni.

Nekdanji argentinski kardinal Bergoglio, ki si je kot prvi papež v zgodovini izbral njegovo ime, nam je novinarjem tri dni po izvolitvi marca 2013 takole pripovedoval o dogajanju v konklavu: "Ob meni je sedel zaslužni nadškof Sao Paola kardinal Hummes, moj veliki prijatelj. In ko so stvari začele postajati nevarne, me je tolažil. Ko je število glasov doseglo dve tretjini, so kardinali zaploskali, Hummes me je objel, poljubil in dejal: ne pozabi na revne. Tako sem pomislil na Frančiška Asiškega."

"Z vsakim koščkom ometa izgubimo del zgodovine"
Svetnikovo celico v srcu Rima želijo menihi restavrirati ne le zato, da bi jo ohranili, saj jo je zob časa temeljito načel, pač pa tudi zato, da bi odkrili, kakšne sledove je čas pustil v njej.

"Z vsakim koščkom ometa, ki pade na tla, izgubimo del zgodovine tega kraja," pravi brat Stefano, "strop je od črvov že popolnoma razžrt, odpada kar po kosih. Ampak z restavriranjem bi radi odkrili tudi, kaj je spodaj. Minilo je osem stoletij in v vsakem stoletju so nekaj dodali, vsako stoletje je pustilo sled. Kakšen je bil ta prostor v času svetega Frančiška, kaj so nam zapustila stoletja za njim? Namen projekta je torej ne le ohraniti zgodovino tega kraja, pač pa tudi odkriti zgodovino, ki je ta kraj spremenila."

Menihi so dvakrat bežali iz samostana
Ko sem obiskala samostan, nas je brat Stefano peljal po ozkem stopnišču do celice mimo vetrine z relikvijami svetnikov. V Frančiškovem času je bilo poslopje, v katerem je spal, dvonadstropna stavba, v kateri so benediktinski menihi, ki so jo imeli takrat v lasti, hranili poljedelsko orodje. Vse naokrog je bilo namreč polje, nedaleč stran pa pristanišče na reki Tiberi. Stopnice do celice so bile na prostem, na pročelju stavbe. Cerkev in samostan sta skozi stoletja zrasla okoli nje.

Po odloku papeža Gregorja IX. so benediktinci strukturo leta 1229, tri leta po Frančiškovi smrti, prepustili frančiškanom. Menihi so dvakrat bežali iz nje; pod Napoleonom, ko so bili izgnani, samostan pa je takrat postal hlev za konje, in pozneje, ko je papeška država izgubila svoje ozemlje in v zadnji bitki s kraljevino Italijo tudi Rim. V vseh teh letih sta se cerkev in samostan podirala in dograjevala, spreminjala in obnavljala in z njima tudi ozka kamnita celica v njunem osrčju. Končno, baročno podobo je cerkev dobila leta 1698. Iz tistega obdobja je tudi dragoceni leseni oltar v Frančiškovi celici, v katerem so menihi hranili relikvije frančiškanskih svetnikov. Danes ga niti odprejo ne več, ker se bojijo, da se jim kakšni načeti deli lesene skulpture zdrobijo v rokah.

V samostanu sprejemajo brezdomce, priseljence in begunce
Kjer so v bolnici pred osmimi stoletji stale postelje za bolnike, imajo danes jedilnico. Za svojo mizo sprejemajo brezdomce, streho nad glavo, dokler si ne ustvarijo svojega življenja, pri njih dobijo tudi mladi priseljenci, večinoma begunci iz različnih držav. Trenutno jih gostijo 18: iz Pakistana, Peruja, Bangladeša, Libije, Maroka. Simone, Libijec, ki je bil pred leti med prvimi, ki so mu menihi pomagali, ko je živel na cesti, se danes vrača v samostan in pomaga drugim. Včasih je tudi vodič po cerkvi. Ko sem jih obiskala, je po samostanu vodil kanadska turista, starejšega gospoda in njegovo ženo, in jima v francoščini pripovedoval anekdote starodavnega kraja.

Red franščiškanov je pred petimi leti obhajal 800. obletnico nastanka. 16. aprila 1209 je namreč papež Inocenc III. ustno potrdil Frančiškov način življenja in cerkvenega delovanja. Redovi, ki sledijo Frančiškovemu nauku, so se razširili po vsem svetu, danes manjši bratje ali frančiškani, kapucini in minoriti vključno z ženskimi in svetnimi redovi štejejo približno 600 tisoč članov; v Slovenijo so prišli leta 1224, še za časa Frančiškovega življenja.

Bazilika v frančiškovem rojstnem kraju Assisiju, ki jo krasijo znamenite Giottove freske, je ena najbolj obiskanih romarskih poti in eden najpomebnejših kulturnozgodovinskih spomenikov v Italiji. Nekoliko niže stoji bazilika Marije Angelske, danes velika cerkev z belim pročeljem iz 17. stoletja, ki v sebi skriva še eno manjšo. Porciunkulo, najsvetejši kraj frančiškanov.

Starodavno cerkvico sredi gozda zunaj asiškega mestnega obzidja je Frančišek še sam popravljal, nato jo je zase in za svoje prve somišljenike dobil v dar od benediktincev; tu je leta 1226 tudi umrl. Dve leti pozneje ga je papež Gregor IX. razglasil za svetnika.