V grški Trakiji so morali muslimani družinske zadeve obvezno urejati v skladu s šeriatskim pravom, zdaj pa bo vlada predlagala zakonodajo, po kateri bo to zgolj možnost, ne pa tudi dolžnost. Foto: EPA
V grški Trakiji so morali muslimani družinske zadeve obvezno urejati v skladu s šeriatskim pravom, zdaj pa bo vlada predlagala zakonodajo, po kateri bo to zgolj možnost, ne pa tudi dolžnost. Foto: EPA
Razlog za določilo, da morajo muslimani v grški Trakiji spoštovati odločitve muftija, ki ga imenuje grška država, naj bi bila želja po omejevanju turškega vpliva med turško govorečimi muslimani v Grčiji. Foto: EPA

Tam živeči muslimani, ki jih je nekaj več kot 100.000, so namreč do zdaj v družinskih zadevah, še posebej na področju dedovanja, morali upoštevati šeriatsko pravo. Po poročanju Economista pa bo premier Aleksis Cipras predlagal zakonodajo, ki bo spremenila obstoječe stanje.

Leta 1923, ko sta se Grčija in Turčija dogovarjali o množični in prisilni izmenjavi verskih manjšin, je bilo dvema skupnostma izjemoma omogočeno, da ostaneta na svojih domovih. Šlo je za grško skupnost v Carigradu in muslimane v grški Trakiji, od katerih je bila večina turško govorečih. Obe skupnosti sta šteli okoli 110.000 pripadnikov, vendar se je v vmesnem času grška skupnost skrčila na samo nekaj tisoč ljudi. Na drugi strani je muslimanov v Trakiji še vedno približno toliko kot pred sto leti. Če ne bi bilo razširjenega izseljevanja, bi jih bilo sicer še veliko več.

Sporazum med državama je obema skupnostma zagotavljal določeno kulturno, izobraževalno in versko avtonomijo. A v novoustanovljeni turški sekularni republiki so že leta 1926 šeriatsko pravo odpravili kot neželen ostanek otomanske teokracije in namesto tega uvedli zakonodajo po evropskem zgledu. V Grčiji pa je muslimanom družinske zadeve še naprej urejal verski poglavar, mufti, ki ga je imenovala država.

Politična igra med Grčijo in Turčijo?
Razlog za takšno odločitev Grčije, takrat pod vodstvom konservativne in močno pravoslavne vlade, je bil poskus omejevanja vpliva sekularne in progresivne Turčije pod Kemalom Ataturkom, je po poročanju Guardiana pred leti dejal Janis Ktistakis, odvetnik vdove Hatidže Mola Sali, ki se je zaradi prisilnega šeriatskega prava pritožila na Evropsko sodišče za človekove pravice.

Konstantinos Cicelikis z Univerze v Makedoniji in avtor knjige na temo islama v Grčiji, je dejal, da gre za politično igro. "Šeriatsko pravo v Trakiji je le način za zoperstavljanje turškemu vplivu," je dejal po pisanju Guardiana.

Šeriatsko pravo le ob konsenzu
Vlada bo zdaj predlagala zakonodajo, po kateri bo izvajanje šeriatskega prava za to skupnost prostovoljna, in ne več obvezna. Družine bodo tako še naprej stvari lahko urejale v skladu s šeriatskim pravom, a le pod pogojem prostovoljnega pristanka vseh vpletenih strani. Če takšnega soglasja ne bo, bo veljalo grško civilno pravo.

Zaradi dedovanja do Strasbourga
Cipras hoče namreč prehiteti sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, ki bo predvidoma sprejeta naslednji mesec. Gre za dolg pravni postopek, ki ga je sprožila Hatidža Mola Sali iz mesta Komotini v Zahodni Trakiji. Po smrti moža pred skoraj desetletjem je podedovala njegovo premoženje. Mož se je namreč, čeprav je bil musliman, odločil, da bo zaobšel šeriatsko pravo, in je naredil sekularno oporoko ter vse premoženje zapustil ženi. Kot poroča Economist, naj bi se ogromno tam živečih muslimanov raje odločalo za sekularni pravni sistem.

Sestre pokojnega moža pa so se pritožile. Kot menijo, bi moral v skladu z islamskimi normami pokojni na neki način poskrbeti tudi zanje. Grška sodišča so zato morala odločiti, ali ima musliman v Trakiji sploh pravico narediti sekularno oporoko. Nižje sodišče je najprej ugodilo vdovi, vrhovno pa je nato odločilo drugače. Musliman v grški Trakiji tako nima zgolj pravice urejati svojih zadev po islamskem pravu, ampak je to tudi dolžan storiti. Vdova se je zato odločila pravico iskati na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu.

Kot je dejala leta 2015, se je za tožbo zoper Grčijo odločila, ker je grška državljanka, zaradi česar je država dolžna zagotavljati spoštovanje njenih pravic.