Izbor Svet
Južni Korejci so mojstri odkrivanja tehnoloških meja razvoja. Foto: EPA
       Morda nisem tipičen Korejec, ampak meni je Slovenija resnično zelo, zelo všeč. Pa ne gre le zame; tudi moji hčerki, ki hodi v slovensko osnovno šolo, je tu strašansko lepo. Nekega dne mi je, na primer, rekla, da ima sicer zelo rada Korejo in da z velikim veseljem hodi na obisk k dedku, babici in drugim sorodnikom, vendar pa, je hitro dodala, tja rada hodi kot turistka.       
Profesor Kang je z življenjem v Sloveniji zelo zadovoljen. Foto: Osebni arhiv
       Dandanes Korejce morda najlažje razumete s pomočjo tretje besede, ki bi jo rad poudaril. Mimogrede, to je tudi beseda oziroma besedna zveza, ki je najbrž najbolj priljubljena med tujci, ki živijo v Južni Koreji. To je izraz pali-pali in pomeni hitro-hitro. Veste, česarkoli se sodobni Korejec že loti, vselej si prizadeva, da bi svoje opravil skladno s konceptom pali-pali, se pravi: zelo hitro, brez najmanjšega odlašanja ali zavlačevanja.       
 O prevladujočem konceptu, ki vlada družbi
Korejci so obsedeni s pametnimi telefoni. Foto: EPA
Hiter tempo življenja Korejcem omogoča le malo užitkov v naravi v prostem času. Foto: Pixabay
       Hunsul pomeni, kakor ste najbrž že uganili, piti sam. Ljudje gredo sami v bar in potem tam pijejo. Čisto sami. Je pa to zelo nov pojav; ko sem pred desetimi leti obiskal Korejo, je bilo kaj takega še nepredstavljivo. Obiskati bar v družbi prijateljev, sorodnikov ali vrstnikov - to je bilo vendar nekaj najbolj naravnega. Toda mlada generacija je danes čisto drugačna. Prepričani so, da je najpomembnejša stvar na svetu - posameznik.       
Samsung zahodnjaki enačimo s tehnologijo, a podjetje se ukvarja še z marsičim drugim: od gradbeništva do bolnišnic. Foto: Reuters
Korejci skoraj vsak dan jedo kimči. Na fotografiji je utrinek z lanskega festivala kimčija v Seulu. Tam je 5.000 ljudi v treh dneh pripravilo kar 120 ton te tradicionalne korejske jedi. Foto: EPA
       Večina Korejcev je po koncu japonske kolonialne nadoblasti postala zelo nezaupljiva do budizma, taoizma, šamanizma in konfucianizma, do vseh tradicionalnih verskih oziroma filozofskih prepričanj.       
Dobra polovica Korejcev je ateistov, medtem ko 46 odstotkov ljudi precej redno hodi v templje ali cerkve. Foto: EPA
Navijači na olimpijskih igrah
Navijači na olimpijskih igrah v Pjongčangu. Foto: EPA

"Korejci žal delamo kot roboti"

O protislovjih sodobne južnokorejske družbe z dr. Byoungom Yoongom Kangom
25. februar 2018 ob 07:46
Ljubljana - MMC RTV SLO

Južna Koreja se je v zadnjih desetletjih spremenila v eno najuspešnejših držav na svetu. 51 milijonov njenih državljanov je ustvarilo četrto najuspešnejše gospodarstvo v Aziji oziroma enajsto na svetu.

S pričakovano življenjsko dobo slabih 83 let se Južna Koreja umešča na tretje mesto na svetovni lestvici. Med vsemi državami članicami Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki tako ali tako združuje samo najbolj razvite države, ima prav Južna Koreja največ inženirjev in matematikov na 1000 prebivalcev, njen izobraževalni sistem pa velja za najboljšega na planetu. Samsung, Hyundai in LG so svetovno prepoznavne znamke, nič drugače ni s korejsko popglasbo in filmom.

Vse te številke so očitno impresivne, a še zdaleč ne povedo vsega o državi na jugu polotoka jutranje tišine. Kaj torej ti statistični podatki prikrivajo oziroma o čem molčijo? Kaj porivajo v slepo pego? Kakšna je resnična izkušnja življenja v Južni Koreji? S temi vprašanji smo se napotili do dr. Byounga Yoonga Kanga, ki na Oddelku za azijske študije ljubljanske filozofske fakultete predava korejsko književnost.

Začniva, če se strinjate, pri predstavah, ki jih Korejci gojite o sebi. Kako bi po vašem mnenju mogli opredeliti tipične poteze korejskega narodnega značaja?
Če bi nas radi razumeli, mislim, da morate poznati nekaj značilnih in nadvse pomenljivih besed. Prva med njimi je bržčas čong. To je beseda, ki jo je zelo težko prevesti v angleščino, a recimo, da v grobem označuje značilno korejsko naklonjenost oziroma srčno toplino, ki jo čutimo do drugega ali drugih. Pomeni torej nekaj podobnega kot prijaznost. Čong Korejci izkazujemo do tujcev. Če vas, na primer, pesti kakšna težava, tedaj vam rade volje priskočimo na pomoč. Če pa imamo košček zelo slastne sladice, vam ga z veseljem ponudimo. Te vrste občutju oziroma odnosu do drugih po korejsko rečemo čong.

Druga beseda, ki jo v tem kontekstu velja izpostaviti, je han. Han označuje neke vrste zamero, ki je pomešana z globokim obžalovanjem ali žalostjo. Kakor najbrž veste, je korejska zgodovina od najzgodnejših začetkov polna strašljivih in tragičnih epizod. Pomislite samo na grozo korejske vojne v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Prav zato ne tako redko čutimo globoko žalost. Če torej hočete razumeti Korejce, morate vedeti, da se v nas nenehno prepletata čong, ki je zelo pozitivno čustvo, in han.

No, dandanes pa Korejce morda najlažje razumete s pomočjo tretje besede, ki bi jo rad poudaril. Mimogrede, to je tudi beseda oziroma besedna zveza, ki je najbrž najbolj priljubljena med tujci, ki živijo v Južni Koreji. Gre za izraz pali-pali in pomeni hitro-hitro. Veste, česarkoli se sodobni Korejec že loti, vselej si prizadeva, da bi svoje opravil skladno s konceptom pali-pali, se pravi: zelo hitro, brez najmanjšega odlašanja ali zavlačevanja. Na delovnem mestu – na primer v pisarni – se tudi vsi pogovarjamo tako: pali-pali. Vsem se vselej mudi, nihče nima časa za pogovor ali dolg odmor za kosilo. Vsakdo ima namreč vedno še kaj nujnega za postoriti. V Koreji morate, skratka, skoraj vse narediti hitro-hitro. Domnevam, da je tako zaradi skrajno ostre, pravzaprav že kar grozljive tekmovalnosti, ki preveva korejsko družbo. Kakor gotovo veste, je Južna Koreja sicer majhna dežela, le malo je večja od Madžarske, vendar pa v njej živi res veliko ljudi.

Več kot 50 milijonov nas je. Da bi torej preživeli v korejski družbi, morate vselej zmagovati. Sestavni del te miselnosti pa je, da morate prehiteti vse druge, vse potencialne in dejanske konkurente. To je torej še ena značilnost, s pomočjo katere nas boste lahko bolje razumeli.

Nazadnje je po mojem mnenju treba omeniti še diskriminiranje na podlagi videza. Veste, Koreja je danes nekakšna meka za plastično kirurgijo, in to v svetovnem merilu. Veliko tujcev, predvsem iz Kitajske in Rusije, prihaja k nam na lepotne operacije. Zdaj se najbrž sprašujete, kako to, da je plastična kirurgija pri nas postala prava pravcata industrijska panoga. Gre za to, da pri nas ni dovolj – če želite dobiti dobro službo – potencialnemu delodajalcu predložiti le bleščečega življenjepisa, ampak morate nujno priložiti tudi svoj
"kolikor je le mogoče" laskav fotografski portret. Delodajalci namreč zelo pogosto ocenjujejo kandidate za delovna mesta tudi na podlagi njihovega videza. Zato Korejci na splošno radi zahajamo v kozmetične salone, številni pa storijo korak dlje in se odločijo za obisk klinike, kjer izvajajo lepotne operacije. No, pa tudi naša kozmetična industrija je na dobrem glasu. Kolikor vem, korejske kozmetične izdelke lahko dobite tudi v Sloveniji.

Kar ste povedali o kulturi pali-pali, me je nekoliko presenetilo. Ta življenjski slog se mi namreč zdi v precejšnjem nasprotju z vrednotami, ki jih poudarjajo stari filozofsko-religiozni oziroma miselni sistemi, kakršni so budizem, konfucianizem in taoizem, sistemi torej, ki so položili temelje civilizacij vzhodne Azije. Koliko so te ideje sploh učinkovale na korejsko družbo v preteklosti in koliko vplivajo nanjo danes?
To je nadvse zanimivo vprašanje. Pravzaprav sem prav včeraj na Fakulteti za družbene vede tu, v Ljubljani, predaval o korejskem odnosu do religije in mi je nekdo postavil enako vprašanje. Sicer pa je z religijo v Koreji nekoliko drugače kot v drugih deželah Azije (mislim predvsem na Japonsko, Kitajsko in Tajvan). Dobra polovica Korejcev je namreč ateistov, medtem ko 46 odstotkov ljudi precej redno hodi v templje ali cerkve. Med temi je bržčas največ protestantov. Kar vsak peti Korejec je namreč član katere izmed protestantskih cerkva.

Malo manj, kakšnih 16 odstotkov, je budistov, okoli osem odstotkov pa katoličanov. Vprašanje, ki se vam zdaj poraja, je najbrž, zakaj je prav protestantizem tako priljubljen? Mislim, da gre odgovor iskati pri misijonarjih. Veste, v Koreji tako rekoč na vsakem koraku - na ulicah, v parkih, celo na podzemni železnici - srečujete zagnane misijonarje. Svoje sporočilo širijo tudi prek spleta, zgradili pa so, kakor si najbrž lahko predstavljate, številne velike cerkve, okrog katerih se nato v pomembni meri vrti družabno življenje. Ena največjih cerkva je, denimo, ustanovila še svojo univerzo. Protestanti imajo tudi svoj medijski imperij, imajo televizijsko postajo in časopise. Ker jim ne manjka ne kapitala ne široko razvejane institucionalne infrastrukture, so pri svojem misijonarskem delovanju navsezadnje zelo uspešni. Prav tako ne gre spregledati dejstva, da je bil prvi predsednik Južne Koreje, Ri Sing Man, ki je v začetku 20. stoletja študiral v Združenih državah Amerike na Harvardu in Princetonu, protestant. Ko je leta 1948 postal predsednik, je izkoristil svoj položaj in začel implementirati politiko, ki je šla izrazito na roko protestantskemu misijonarskemu delovanju.

No, nazadnje je treba še povedati, da je večina Korejcev po koncu japonske kolonialne nadoblasti postala zelo nezaupljiva do budizma, taoizma, šamanizma in konfucianizma, do vseh tradicionalnih verskih oziroma filozofskih prepričanj torej. Ti miselni sistemi so sicer dolga stoletja pomembno oblikovali tako rekoč vse vidike korejske družbe, a nam navsezadnje niso prav nič pomagali, ko je japonska vojska zavzela našo deželo. Zato se je po koncu japonske okupacije uveljavilo prepričanje, da moramo sveže osvobojeni Korejci, če želimo zavarovati svojo neodvisnost, svojo prihodnost, temeljito spremeniti svoje stare nazore, svojo staro filozofijo. Tako so v današnji Južni Koreji religije oziroma, natančneje rečeno, verske predstave med seboj močno pomešane. Lahko rečemo, da je toliko in toliko odstotkov protestantov, vendar imamo opraviti s protestantizmom, ki je bil "koreaniziran". Pravzaprav je to protestantizem, dopolnjen s tradicionalnim korejskim šamanizmom in nekakšnim konfucijanizmom.

Če so se, kakor ugotavljate, ljudje v Južni Koreji pod vtisom vojne v petdesetih letih prejšnjega stoletja v pomembni meri odvrnili od tradicionalnih družbenih vrednot, tedaj se sprašujem, ali je korejska družba danes že povsem individualistična, kakor so, denimo, družbe na Zahodu, ali pa določene tradicije, ki se navezujejo na družino in skupnostno življenje, vendarle še naprej določajo korejski vsakdan.
Prav kakor družbe na Zahodu se tudi korejska spreminja zelo hitro in vase sprejema elemente evropskega življenjskega sloga. Vendar pa v zadnjem času lahko spremljamo tudi vznik pojavov, ki jih v Evropi ne poznate. Pri tem merim na širitev tako imenovane kulture hunbap-hunsul. Hun pomeni sam, bap pa pomeni riž oziroma, v prenesenem pomenu, hrano na splošno. V zadnjih letih so se odprli številni gostinski lokali, kamor greste, da bi nekaj pojedli čisto sami, brez prijateljev ali družinskih članov. V takšne restavracije zahajajo predvsem ljudje, ki si želijo vzeti nekaj minut miru zase, brez sogovornikov, ki se jim zdijo dolgočasni ali nadležni.

Nekaj podobnega se je pravzaprav razvilo tudi v barih s tako imenovano kulturo pitja hunsul. Hunsul pomeni, kakor ste najbrž že uganili, piti sam. Ljudje gredo sami v bar in potem tam pijejo. Čisto sami. To je zelo nov pojav; ko sem pred desetimi leti obiskal Korejo, je bilo kaj takega še nepredstavljivo. Obiskati bar v družbi prijateljev, sorodnikov ali vrstnikov – to je bilo vendar nekaj najbolj naravnega. Toda mlada generacija je danes čisto drugačna. Prepričani so, da je najpomembnejša stvar na svetu – posameznik. Prepričani so, da je najbolje, če kar vsakdo jé, pije ali se igra sam zase. Res, veliko se je spremenilo od časov, ko sem bil sam mlad. Ko sem na primer v svojih mladih letih hotel med počitnicami kam odpotovati, sem med svojimi prijatelji vedno najprej poiskal sopotnike, zdaj pa mladi tudi v najbolj oddaljene in eksotične dežele potujejo čisto sami in se šele tam morda za kratek čas družijo s kakimi Korejci, če jih že slučajno srečajo na poti.

Zdi se mi, da vse to veliko pove o tem, kako se spreminja korejska družba. Starejši Korejci, pa tudi pripadniki srednje generacije, v katero spadam sam, še vedno verjamemo, da je družina najpomembnejša vrednota v naši družbi, vendar pa mlada generacija vse to zelo hitro spreminja.

Ko že govoriva o pomenu družine v korejski družbi, se sprašujem, kako bi v tem kontekstu opredelili vlogo očeta in kako vlogo matere. Bi rekli, da sta si dandanes enakovredni ali je dinamika odnosov še naprej izrazito patriarhalna?
Za začetek bom skušal osvetliti pomen družine, nato pa bom odgovoril še na vaše vprašanje o vlogi očeta in o vlogi matere. Torej, najprej se morate zavedati, da v Koreji obstaja nekakšen enačaj med zaimkom za prvo osebo ednine in prvo osebo množine. Drugače rečeno: ko rečemo "mi", pogosto mislimo "jaz". Celo danes, ko mladi tako vehementno poudarjajo pomen individualizma, omenjeni enačaj še vedno obstaja. Naj vam postrežem z zgovornim primerom. V slovenščini ali angleščini je popolnoma običajno reči: "To je moja mama." V korejščini pa praviloma rečemo: "To je naša mama." Zdi se, skratka, da smo o samih sebi navajeni razmišljati v kontekstu širših skupin, predvsem najbrž v kontekstu družine. In če se zdaj dotaknem vloge očeta in vloge matere v družinskem življenju ... Najbrž moram najprej reči, da so v zadnjih dveh letih feministične ideje močno razburkale korejsko družbo. Knjige, ki govorijo o feminizmu, gredo zadnje čase pri nas za med. Vendar pa se, po pravici povedano, vlogi, ki ju v družinskem življenju igrata oče in mati, še vedno precej razlikujeta. Ko na primer oče pospravlja po stanovanju, bomo Korejci praviloma navdušeno vzkliknili: "Poglej, no, poglej, saj oče pa pomaga!" Ko pa po stanovanju pospravlja mama, bomo kvečjemu suho ugotovili: "Mama pospravlja." Hočem reči, da v korejski družbi velja, da moški, ki opravlja gospodinjska dela, pravzaprav opravlja dodatno delo. Kakor da je nekakšen prostovoljec. Za ženske to ne velja; da bodo skrbele za dom, se zdi večini popolnoma samoumevno in njihovega dela ljudje v glavnem še vedno ne prepoznavajo kot delo. Poleg tega je treba tudi reči, da je skrb za vzgojo otrok izrazito na plečih žensk. Kakor vidite, so med Korejci v polju delitve dela po spolu tradicionalni koncepti še vedno pri močeh. Seveda si mladi želijo te stvari spremeniti, vendar obenem te tradicionalne vloge očetov in mater zelo dobro razumejo.

Zdi se mi, da v pogovoru nenehno zadevava ob to, kako močno se mladi Korejci razlikujejo od starejših generacij. Na podlagi tega, kar ste povedali, bi rekel, da s svojimi stališči, pogledi in vrednotami pišejo povsem novo poglavje v korejski zgodovini. Se pa ob tem sprašujem, ali tega preloma, te spremembe, nemara ne pospešuje in krepi vsesplošna uporaba novih, pametnih tehnologij. Pravijo namreč, da takih navdušencev nad digitalno tehnologijo, kakor jih najdemo v Južni Koreji, zlepa ne najdemo nikjer drugje na svetu ...

Večina Korejcev - sam pri tem nisem nikakršna izjema - ima vse polno različnih pametnih naprav. Nedavno sem na primer bral izsledke neke raziskave, ki je pokazala, da je kar vsak četrti srednješolec oziroma študent zasvojen s pametnim telefonom. To je resnično visok odstotek, kajne. Sicer pa več kot 90 odstotkov Korejcev uporablja pametni telefon. Tudi moj oče, ki je star 72 let, s precejšnjim navdušenjem in, moram reči, zelo vešče uporablja tak telefon. Nič drugače ni z mojo mamo, tastom ali taščo. Ko se, denimo, odpravljajo v mesto, si prav vsi pomagajo z aplikacijo, ki jim pove, kdaj bo na postajo podzemne železnice pripeljal naslednji vlak.

Zdaj se najbrž sprašujete, kako je mogoče, da so se pametne naprave zažrle v prav vse pore korejske družbe? Mislim, da je tudi temu botrovala tekmovalnost, o kateri sva že govorila. Nihče, preprosto povedano, nima časa in te naprave položaj vsaj malo olajšajo; zakaj neki bi izgubljal dragocene ure in posebej hodil na tržnico ali v supermarket, če pa vendar vse nakupe lahko opraviš s pomočjo pametnega telefona in ustrezne aplikacije, medtem ko z avtobusom ali podzemno železnico hitiš v službo ali se z dela vračaš domov? In ko že govoriva o podzemni železnici - pametne aplikacije uporabnikom tudi že svetujejo, pred katera vrata prihajajočega vlaka se je najbolje postaviti, da boš stopil v vagon, od katerega bo, če moraš na svoji poti prestopiti, najkrajša možna pot do perona, kjer te čaka naslednji vlak. Zdi se mi, skratka, da je vsesplošna priljubljenost pametne tehnologije pogojena s pomanjkanjem časa, ki kronično pesti vse Korejce. Poleg tega pa ti telefoni še zdaleč ne pomagajo samo pri orientaciji ali uporabi javnega prevoznega sistema. Ne, ljudje na njih gledajo tudi filme, korejske nadaljevanke ali poslušajo glasbo, bodisi korejski pop bodisi kakšen drug glasbeni žanr. Videti je torej, da je uporaba pametne tehnologije razmeroma tesno povezana z imperativom kultiviranja in izražanja lastne individualnosti. Ko sem bil sam mlad, smo televizijo gledali vsi skupaj; vsa družina se je zbrala pred televizorjem in vsi smo gledali isto oddajo. Danes pa je drugače; vsakdo ima svoj okus in vsakemu okusu streže drug televizijski program. Če bi si na primer raje kakor kako staromodno korejsko televizijsko nadaljevanko želel ogledati sodobno britansko ali ameriško TV-uspešnico, mi ni treba več sklepati nobenih kompromisov z drugimi družinskimi člani. Pa še en vidik je najbrž treba poudariti, ko govoriva o vseprisotnosti uporabe pametnih tehnologij - ponovno se morava dotakniti diskriminacije na podlagi videza. Vsem naokoli namreč hočemo pokazati, kako imeniten je naš novi iphone ali novi samsung galaxy. To je zelo korejsko; te naprave še zdaleč nimajo samo strogo uporabne vrednosti, ampak so – prav tako kakor avto – tudi statusni simboli.

Kako pa je z uporabo Twitterja in Facebooka? Koliko napora povprečen Korejec in povprečna Korejka pravzaprav vložita v oblikovanje in vzdrževanje svojega profila na družbenih omrežjih? Kako pomembno je, da je na primer njuna spletna identiteta všečna?
Prepričan sem, da ima vsak Korejec vsaj enega – če ne dva – različna profila na različnih družbenih omrežjih. Med mladimi sta strahotno priljubljena predvsem Instagram in Snapchat, medtem ko pripadniki srednje generacije najraje uporabljajo Facebook. Veliko je tudi uporabnikov Twitterja. Ta je prav posebej priljubljen med politiki in tisti delom javnosti, ki zavzeto spremlja politično dogajanje. Posledično na korejskem Twitterju vsak dan potekajo zelo žolčne politične debate. Pomena Twitterja se jasno zaveda tudi vlada, ki to platformo rada izkorišča za komuniciranje z javnostjo. Seveda pa ne gre samo za nekakšno nevtralno obveščanje, ampak pogosto tudi za precej nesramežljive poizkuse propagande. Prejšnja vlada je na primer izzvala resnično velik škandal, ko se je pokazalo, da je skušala - nezakonito, kajpada - nadzirati družbena omrežja. Ko že govoriva o spletnem nadzoru, moram reči, da je korejska družba še posebej ranljiva. Korejci imamo namreč svoj lastni iskalnik. Medtem ko večina Slovencev uporablja Google, mi uporabljamo Naver. To je precej nenavadno; kolikor namreč razumem, imata samo dve državi na svetu svoj lastni internetni iskalnik, ki je resnično priljubljen med najširšim krogom internetnih uporabnikov. To sta Rusija, ki ima svoj Yandex, in Južna Koreja. Kakorkoli že, Korejci navdušeno uporabljamo Naver, to pa pomeni, da korporacija Naver, ki je lastnica istoimenskega iskalnika, lahko tudi nadzira javno mnenje.

Glede na to, da sva se pravkar dotaknila političnih dimenzij, vpisanih v rabo spletnih družbenih omrežij, me zanima, kako bi opisali politične razmere v Južni Koreji. Vemo, da je bila v času hladne vojne država sicer trdno na ameriški strani, vendar ni bila res demokratična. Kako pa je danes? Je Južna Koreja zdaj urejena, transparentna in polno delujoča parlamentarna demokracija?
Po mojem mnenju – in tu gre, odkrito povedano, resnično le za moje mnenje – je nova vlada ta hip na dobri poti. Po protestih, ki so marca lani odnesli predsednico Park Geun Hye, smo dobili čisto drugačno vlado, za katero se zdi, da precej bolje razume, česa si Korejci pravzaprav želimo. Nova administracija se je zelo hitro in učinkovito lotila reform na tako rekoč vseh področjih javnega življenja in ta hip se zdi, da njena prizadevanja uživajo precejšnjo podporo volivk in volivcev. No, v preteklosti se je Južna Koreja dejansko otepala številnih političnih težav. Diktatorski režimi so ostro preganjali aktiviste, ki so se zavzemali za demokracijo, vendar se mi zdi, da se danes korejska družba na splošno, pa tudi korejska vlada in različne demokratične institucije, razvijajo v pravo smer.

Če smo torej lahko kritični do politike južnokorejskih vlad v šestdesetih, sedemdesetih in celo še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ni nobenega dvoma, da se je prav v tem obdobju začel vrtoglav in osupljiv vzpon korejske industrije, ekonomije, tehnologije in znanosti. Ta vzpon se, po vsem tem sodeč, nadaljuje tudi v novem stoletju. Zato se sprašujem, kako se je pod vplivom tega uspeha v Koreji navsezadnje spremenil življenjski slog.
Kakor najbrž veste, v Koreji žal delamo kot kakšni roboti. Čeprav je naše gospodarstvo razvito in imajo ljudje torej več kot dovolj denarja, nikakor nimajo tudi dovolj časa, da bi mogli resnično uživati v sadovih svojega dela. Pred nedavnim sem na primer v nekem članku prebral, da Korejci v povprečju delamo več kot 2000 ur na leto. Za primerjavo: Nemci delajo kakih 1300 ur, Slovenci dobrih 1600, Japonci pa nekaj več kot 1700. Videti je torej, da Korejci delamo več od drugih. Zakaj? Najprej seveda zaradi ostre konkurence na našem trgu dela, o čemer sva že govorila, potem pa najbrž tudi zato, ker pri nas še niso vzpostavljeni mehanizmi socialne varnosti, kakršni so se že pred desetletji razvili v tako imenovanih zahodnih državah blaginje. Prve elemente socialne države smo v korejsko družbo začeli uvajati šele v zadnjem času in zato smo še danes delovno tako močno obremenjeni. Ker torej nimajo nobenega omembe vrednega prostega časa, Korejci večinoma niti ne morejo reči, da imajo kak hobi, da se ukvarjajo s kakim konjičkom.

Poglejte, v Sloveniji tako rekoč na vsakem koraku srečate ljudi, ki se ukvarjajo z rekreativnim tekom. Slovenci tudi zelo dobro veste, kako uživati, kako biti v tesnem stiku z naravo, kako na kakovosten način preživljati svoj čas. V Koreji vsega tega preprosto ni. Gre tudi za to, da ljudje, ki se upokojijo po 40 ali 50 letih trdega dela, potem preprosto ne vedo, kako bi preživljali svoj prosti čas. Dokler hodijo v službo, tisto prosto urico ali dve praviloma izkoristijo za to, da gredo na pijačo v kak bar. Pogosto tudi bolščijo v zaslon svojega pametnega telefona in gledajo filme ali pa ždijo pred računalnikom in igrajo kako igrico. Zato imamo vsaj močno industrijo računalniških igric.

Pa bi lahko rekli, da sadove tega gospodarskega čudeža, ki so ga ustvarila podjetja, kot so LG, Samsung in Hyundai, zdaj uživajo vsi Korejci? Ali pa bogastvo ostaja v rokah ozke elite, medtem ko se mora večina zadovoljiti z drobtinicami?
Na to vprašanje težko odgovorim. Nekateri namreč menijo, da so tako imenovani čeboli, veliki industrijski konglomerati, kakršna sta Samsung in Hyundai, ključnega pomena za razvoj države, saj se okoli njih vrti celotno gospodarsko in družbeno življenje Južne Koreje, medtem ko drugi, prav nasprotno, mislijo, da čeboli na dolgi rok pravzaprav uničujejo korejsko ekonomijo. Na kaj torej merijo ti kritiki? Gre za to, da je pod streho takega čebola združenih ogromno različnih dejavnosti. Poglejte, Samsung ima pod svojim okriljem bolnišnice, zavarovalnice, zabaviščne parke, cela stanovanjska naselja ... Videti je, da peščica takih podjetij monopolizira celoten gospodarski prostor ter onemogoča svobodno konkurenco in pravo podjetniško iniciativo. Mislim, da je to precej problematično, medtem ko se številni tujci, ki pridejo v Korejo, navdušujejo nad Samsungom, saj podjetje poznajo predvsem po zaslugi njegovih dosežkov na področju elektronike in pametne mobilne telefonije. Toda v Južni Koreji na vsakem koraku srečujete različne veje Samsungovega poslovnega imperija. Pomislite, to podjetje ima v lasti eno najboljših univerz v državi. Na ta način lahko pomembno vpliva na celoten izobraževalni sistem pri nas. Ker pri Samsungu gradijo tudi nova stanovanja, ki so na trgu najbolj zaželena, imajo navsezadnje nesorazmeren vpliv na vladno stanovanjsko politiko. Kakor se morda spomnite, so pred časom hoteli izdelovati še avtomobile, a se jim na koncu ni izšlo – ta epizoda se je končala z bankrotom. Kakorkoli že, podjetniki, ki vodijo čebole, negujejo zelo tesne odnose s politiki.

To je seveda zelo problematično. Eden prejšnjih predsednikov republike, Lee Myung Bak, je bil na primer predsednik Hyundajeve uprave, preden je stopil v politiko. V tej luči vas najbrž ne bo presenetilo, če vam povem, da je vprašanje korupcije danes eden najbolj žgočih in tudi medijsko odmevnih družbenih problemov, s katerimi se spopada Južna Koreja. Seveda ni mogoče zanikati, da so čeboli precej prispevali h gospodarskemu razvoju oziroma uspehu naše države, vendar zaradi tega še ne smemo spregledati slabega vpliva, ki so ga imeli na korejsko družbo. Številni bi zato obstoječi, na čebolih utemeljeni ekonomski model radi spremenili.

Bi lahko, prosim, nekoliko podrobneje razložili, kaj sploh je čebol.
Kolikor vem, čebole poznamo samo v Koreji. Navsezadnje je sama beseda čebol očitno korejska, čeprav je že našla svoje mesto tudi v drugih jezikih. Med drugim jo navaja tudi znameniti angleški slovar, ki ga pripravlja univerza v Oxfordu. Sicer pa čebol označuje konglomerat, znotraj katerega so povezane povsem raznorodne gospodarske dejavnosti. Po navadi je na ta način povezanih vsaj deset različnih panog, lahko tudi dvajset. En sam čebol je tako lahko dejaven na tako različnih področjih, kot sta knjižno založništvo in proizvodnja pametnih telefonov. Poleg tega je za te konglomerate značilno, da se lastništvo v njih deduje z očeta na sina. V tem smislu se čeboli močno razlikujejo od podjetij, kakor jih poznate na Zahodu. Če bi, denimo, Bill Gates hotel zapustiti Microsoft svojemu sinu, bi se vam to bržčas zdelo precej nenavadno. V Koreji pa je to povsem utečena praksa - Samsung, LG in Hyundai so namreč vsi že prešli iz rok očeta v roke sina. Zato lahko rečemo, da so čeboli pravzaprav poslovna kraljestva, ki jih obvladujejo sorodstveno povezane dinastije poslovnežev. Nič čudnega torej, če so lastniki oziroma predsedniki uprav čebolov pogosto močnejši in vplivnejši od izvoljenih politikov. Tega niti ni težko razložiti - predsednika republike ljudstvo lahko zamenja na naslednjih volitvah, predsednika čebola pa ne more.

Saj nič ne rečem, pred tridesetimi leti, ko je bila Južna Koreja še razmeroma revna država, smo najbrž res potrebovali tak ekonomsko-razvojni sistem. Če smo namreč takrat hoteli maloštevilne bogataše spodbuditi, naj vlagajo v nove in nove gospodarske panoge doma, smo jim najbrž res morali omogočiti trden nadzor nad investiranim kapitalom, zdaj pa tega ne potrebujemo več. Rekel bi, da v gospodarstvu potrebujemo predvsem več strokovnjakov in ožje specializiranih podjetij.

Kar nekaj vidikov življenja v Južni Koreji sva pretresla do zdaj, a neke zelo pomembne problematike se menda še nisva dotaknila. Ničesar namreč še nisva rekla o vaši severni sosedi. Severna Koreja je s svojo agresivno, skrajno militaristično zunanjo politiko, ki pomembno temelji, kot se zdi, na grožnjah z vojno, z jedrskim napadom, zakuhala enega najbolj zapletenih in skrb zbujajočih mednarodnih konfliktov našega časa. Kako v senci take grožnje poteka vsakdanje življenje v Južni Koreji?
Pravzaprav smo se o tem pogovarjali prejšnji teden na fakulteti. Diskusije so se udeležili tako slovenski kakor korejski študenti in močno me je presenetilo, ko sem ugotovil, da številni korejski študentje nasprotujejo ponovni združitvi obeh Korej. Zagovarjali so namreč stališče, da sta Severna in Južna Koreja že popolnoma različni državi. Tudi vi ste v vprašanju, ki ste mi ga postavili, o Severni Koreji govorili kot o sosedi. Mislim, da Severna Koreja ni nikakršna soseda. Prav vsi Korejci smo vendarle člani ene same družine! Imam občutek, da je moje stališče do položaja na Korejskem polotoku tesno povezano z dejstvom, da pripadam srednji generaciji. Mladi očitno mislijo drugače kot jaz. No, spet drugače pa o stvari razmišlja generacija mojih staršev – v njihovih očeh je Severna Koreja preprosto sovražnik. Tega ni težko razumeti, saj so izkusili grozo vojne. Vsaka generacija ima torej svoje stališče. Glede severnokorejskih groženj z jedrskim orožjem je pa tako - vsakokrat ko režim v Pjongjangu sporoči, da je detoniral novo atomsko bombo, je to na BBC-ju in CNN-u pa tudi na slovenski televiziji vroča novica, ki pritegne pozornost najširše javnosti. Jasno je, da o tovrstnih grožnjah in izsiljevanju izčrpno poročajo tudi južnokorejski mediji, vendar pa večina ljudi te novice - na žalost – v glavnem ignorira. Večina misli, da se Pjongjang le postavlja. Prepričani so, da si nas nikoli ne bodo drznili napasti in da hočejo kvečjemu izsiliti denar ali hrano od nas na jugu oziroma od Američanov ali drugih zahodnih držav. Zato se tudi v dneh po jedrskih preizkusih večina ljudi v Južni Koreji obnaša, kakor da se ni zgodilo nič.

Čez nekaj dni se bodo v Pjongčangu začele zimske olimpijske igre (intervju je bil opravljen pred začetkom OI). Severna Koreja je na presenečenje mnogih napovedala, da se bo tega športnega spektakla udeležila. Govori se celo, da naj bi na slovesnosti ob odprtju južno- in severnokorejski športniki na stadion prišli skupaj, pod skupno zastavo. Glede na to, kar ste nam pravkar povedali, domnevam, da so vas te novice razveselile.
Na osebni ravni lahko priznam, da me je ta novica osrečila. Prepričan sem, da večina Korejcev deli moje občutke, čeprav nekateri na napovedani skupni prihod obeh reprezentanc na olimpijski stadion gledajo tudi povsem drugače. Gre predvsem za konservativce, ki se ne morejo sprijazniti z dejstvom, da na slovesnosti ne bomo korakali pod uradno državno zastavo Južne Koreje, ampak pod tako imenovano zastavo združitve, na kateri je v modri barvi na belem polju izrisan le obris združenega Korejskega polotoka. Precej ljudi tudi jezi, da bodo v ženski hokejski reprezentanci nastopile tako športnice z juga kakor športnice s severa. Opozarjajo namreč, da to preprosto ni pošteno do nekaterih južnokorejskih reprezentantk, ki so se dolgo časa požrtvovalno pripravljale na olimpijski nastop, zdaj pa bodo hočeš nočeš morale svoje mesto prepustiti hokejistkam s severa. Ne glede na te pomisleke, ki so v javnosti sprožili precej žolčno debato, se večina južnih Korejcev vendarle strinja, da moramo severnokorejskim športnikom in navijačem pripraviti prisrčno dobrodošlico. Posebej glede skupnega prihoda na stadion je konsenz zelo močen. S skupno žensko hokejsko ekipo, ki se je je prijelo tudi porogljivo ime reprezentanca nenadne in prenagljene združitve, pa se številni dejansko ne morejo sprijazniti.

Ker se že pogovarjava o športu ... Tekvondo velja za korejski nacionalni šport, kajne. V Sloveniji pravimo, da je naš nacionalni šport alpsko smučanje in da tisti, ki ne smuča, nekako ni čisto pravi Slovenec. Po tej analogiji se sprašujem, ali mora tudi vsak pravi Korejec obvladati to borilno veščino.
Čisto tako le ni. Nekako velja, da naj bi vsak moški treniral tekvondo, in če ne prej, se fantje s tem športom srečajo v vojski, kjer je tekvondo sestavni oziroma obvezni del urjenja. Tudi sam sem ga na primer moral trenirati dve leti. Ko pa odslužijo vojaški rok, se številni skušajo nekako distancirati od tekvondoja. Tako bi lahko rekli, da je danes to predvsem šport za otroke. Ne morete si misliti, koliko telovadnic in klubov, kjer osnovnošolske otroke učijo tekvondo, je v Koreji. Ko pa ti otroci malo odrastejo in pridejo v srednješolska leta, njihovo veselje do tega športa drastično upade. Sicer pa je najbolj priljubljeni šport v Južni Koreji baseball. Številne Evropejce to preseneti, vendar ni nobenega dvoma, da je baseball pri nas prvi šport. Obstaja ogromno ljubiteljskih ekip, še več pa je gledalcev, ki se lahko tako rekoč vsak dan odpravijo na kak stadion na tekmo. Obisk baseballskega stadiona pa ni priljubljen le zato, ker si tam lahko v živo ogledaš sámo tekmo, ampak tudi zato, ker lahko uživaš v plesnih nastopih poklicnih navijaških ekip, ki so zelo priljubljene. Kultura navijaštva je v Koreji zelo dobro razvita. No, poleg vsega naštetega pa na stadione radi hodimo še zato, ker tam postrežejo tudi korejsko hrano. In pivo!

Ker sva se takole dotaknila še kulinarike, vas moram vprašati tudi po tipičnih jedeh. Na Zahodu, se mi zdi, korejsko kuhinjo povezujemo predvsem s kimčijem, fermentiranim in s čilijem začinjenim zeljem ...
Tako je. Korejci skoraj vsak dan jemo kimči. Vendar pa se mi zdi, da tujci, ki danes obiščejo Korejo, najraje poizkusijo čimek. Gre za skovanko iz besed či, ki označuje piščanca, in mekdžu, ki označuje pivo. Ko torej v restavraciji naročite čimek, lahko pričakujete ocvrtega piščanca - seveda ne gre za tisto meso brez okusa, ki ga dobite v ameriških verigah s hitro prehrano - v pekoči, sladki ali kaki drugi okusni omaki. Zraven vam, kajpada, postrežejo korejsko pivo. Čimek je ta hip najbolj priljubljen predvsem med turisti mlajše generacije, zato o tej jedi lahko na spletnem portalu Youtube najdete celo kopico zanimivih posnetkov.

Upati je, da bomo čimek v bližnji prihodnosti lahko poizkusili tudi v Sloveniji. No, že zdaj pa je tudi pri nas – posebej med mladimi – kar precej ljudi, ki obožujejo tako imenovani k-pop, to je korejsko popularno glasbo. Morda je k njeni popularnosti prispevalo dejstvo, da je bila pesem Gangnam Style več let najbolj poslušana pesem na planetu – navsezadnje je samo na spletnem portalu Youtube doslej imela več kot trimilijarde klikov. Toda k-pop je svetovni fenomen, ki daleč presega samo eno pesem ali celo samo enega izvajalca. Zato se sprašujem, kako bi mogli opredeliti mik tega glasbenega žanra.
Po pravici povedano, preden sem pred petimi leti prišel v Slovenijo, sem popolnoma ignoriral k-pop. Vedno se mi je namreč zdelo, da gre za nekakšno obliko prikrite propagande, ki jo izvajata vlada in industrija zabave. Ko sem prišel v Evropo, pa sem v svojem odklanjanju te zvrsti postal bolj previden, saj se mi je že večkrat primerilo, da sem vprašal svoje študente, zakaj so se pravzaprav odločili za študij koreanistike, in so mi z vso resnostjo odgovorili, da natanko zaradi k-popa. Uvidel sem tudi, da je na Zahodu ogromno ljudi, ki sicer sploh ne znajo korejsko, a so se vseeno na pamet naučili besedila priljubljenih korejskih popevk. To se mi zdi prav neverjetno. Poleg tega nekateri izmed mojih letošnjih študentov vneto vadijo značilne plesne točke, brez katerih k-pop preprosto ne bi bil k-pop. Pripravili so tudi videoposnetke svoje plesne vadbe, ki si jih zdaj lahko ogledate na spletu. Pa še nekaj se mi zdi zelo pomembno: izvajalci k-popa so, čeprav pojejo v korejščini, v zadnjih letih komercialno vse uspešnejši tudi na ameriškem glasbenem tržišču. To pomeni, da mladi iz Združenih držav in Evrope, ki ne znajo korejskega jezika, vendarle lahko uživajo ob korejski popularni kulturi.

Moram pa reči, da izvajalcem k-popa ta uspeh še zdaleč ni kar padel z neba; oblikovati uspešno k-pop skupino je namreč vse prej kot enostavno. G-Dragon, ki danes velja za enega najbolj priljubljenih idolov korejske popularne kulture, je moral šest ali celo sedem let trdo trenirati, preden je lahko prvič stopil na oder oziroma pred kamere. Ko je začel program vadbe, je hodil še v osnovno šolo. Če bi namreč radi postali član k-pop zasedbe, se morate naučiti peti, plesati in skladati, za kaj takega pa se je menda treba uriti več let.

Ker se zlagoma bližava koncu najinega pogovora, samo še eno vprašanje. Rekli ste, da ste v Slovenijo prišli pred petimi leti. Sprašujem se, kako vam je všeč življenje tukaj. Se je bilo težko navaditi na novo okolje? Vas kaj muči domotožje?
Morda nisem tipičen Korejec, ampak meni je Slovenija resnično zelo, zelo všeč. Pa ne gre le zame; tudi moji hčerki, ki hodi v slovensko osnovno šolo, je tu strašansko lepo. Nekega dne mi je na primer rekla, da ima sicer zelo rada Korejo in da z velikim veseljem hodi na obisk k dedku, babici in drugim sorodnikom, vendar pa, je hitro dodala, tja rada hodi kot turistka.

Ali razumete, kaj hočem reči? Da živimo tukaj, da ostajamo v Sloveniji, je za mojo hčerko očitno veliko bolje. Zame pa tudi. V Koreji, v Seulu sem namreč živel več kot 30 let, zato seveda zelo dobro vem, kako težko, kako naporno je pravzaprav življenje, ki mu osnovni ritem daje kultura pali-pali. V nasprotju s tem je Slovenija, kot rad rečem v šali, dežela, v katere imenu se skriva angleška beseda slow, torej počasen. In Slovenija je dejansko taka: nikomur se ne mudi, vse poteka postopoma, premišljeno, korak za korakom. To mi je zelo všeč. Poleg tega ima Slovenija še enega močnega aduta – naravo! Slovenci namreč živite tesno povezani z naravo, radi se gibljete in tečete, povsod je vse polno zelenja, zrak pa je čist.

Vse te vtise sem - saj nisem le univerzitetni profesor, ampak tudi pisatelj - nato strnil v knjigi, ki sem jo v korejščini napisal o Ljubljani. V tej knjigi razvijam primerjavo, da je Ljubljana prav kakor moja žena - majhna, a prelepa. Prijazna in čista. Lastnosti, ki krasijo Ljubljano in Slovenijo, so zelo blizu mojemu srcu. To sicer še ne pomeni, da me vsaj občasno ne pesti domotožje; včasih bi rad povabil slovenske prijatelje in si skupaj z njimi privoščil kozarček sodžuja, tradicionalne korejske pijače, a žal moraš v Sloveniji zanj odšteti pravo malo premoženje. Vsaj petkrat dražji je kot v Koreji. Sicer pa domotožje ni prehudo in tako lahko rečem, da tukaj živimo, jaz in moja družina, v miru in sreči.



Goran Dekleva, Radio Slovenija
Prijavi napako
Komentarji
Ramus
# 25.02.2018 ob 07:58
"Korejci žal delamo kot roboti"

Takšna družba me ne zanima, ni vredno dati svoje zdravje in svoje družine zato, da bi nekdo pač imel debelo denarnico - ne hvala!
Druga Švica
# 25.02.2018 ob 08:11
Kaj ti nuca standard, če delaš cel dan kot suženj ...
bagat
# 25.02.2018 ob 07:58
Najuspešnejša po številu samomorov.
Ramus
# 25.02.2018 ob 08:11
Pa bi lahko rekli, da sadove tega gospodarskega čudeža, ki so ga ustvarila podjetja, kot so LG, Samsung in Hyundai, zdaj uživajo vsi Korejci? Ali pa bogastvo ostaja v rokah ozke elite, medtem ko se mora večina zadovoljiti z drobtinicami?

Kontrolirajo te v službi, stanuješ v njihovem stanovanju in če si priden v službi, lahko gre otrok na njihovo fakulteto. To je suženjstvo. Sicer so za potrebe dela gospodarji ugotovili, da potrebujejo izobražene sužnje, ki pa so še vedno zgolj sužnji,...
severnik
# 25.02.2018 ob 08:24
Vsaj 40 držav bi jo prehitelo, če bi imeli enak delovnik kot oni. Ne, hvala.

Zadnjič v oddaji prikaže, kako srednješolec pride domov ob 1h zjutraj! Mama mu pripravi večerjo, očeta pa še ni iz službe.

Ob 5h zjutraj se urnik ponovi.
Ramus
# 25.02.2018 ob 08:00
Veste, česarkoli se sodobni Korejec že poloti, vselej si prizadeva,da bi svoje opravil skladno s konceptom pali-pali, se pravi: zelo hitro, brez najmanjšega odlašanja ali zavlačevanja.

Za terapijo priporočam poslušanje pesmi Adija Smolarja - delam bolj počas,....
za_vse_sem_sam
# 25.02.2018 ob 08:31
Nočemo takšnega napredka. Mi hočemo življenje.
seven7
# 25.02.2018 ob 08:50
Bolana družba kjer šteje hitro hitro in lepo lepo...

Enkrat se bo ta koncept sesul. Človek ima meje.
SamoRes
# 25.02.2018 ob 08:24
Francija je že leta 2000 uvedla 35-urni delovni teden.
V Sloveniji idejo o krajšem delovniku zastopa predvsem sociologinja dr. Valerija Korošec, ki je leta 2011 recimo izračunala, da če bi okoli 800.000 zaposlenim v Sloveniji, ki delajo 40 ur na teden, delovni čas skrajšali na 36 ur, bi dobili na voljo dodatnih 3.200.000 delovnih ur, kar je novih 88.888 zaposlitev. Po tej plati se zdi, da tudi za polno zaposlenost težava ni dejansko pomanjkanje dela, temveč njegova pravična delitev. A čeprav se zdi, da bi morale biti prav v Sloveniji ideje o krajšem delovniku, zaradi toliko višje brezposelnost in toliko višje urne obremenitve delavcev, še toliko bolj umestne kot v Avstriji ali Nemčiji, o tem nihče ne upa na glas spregovoriti. »Po moji oceni, v primerjavi z drugimi državami, v Sloveniji zelo malo razpravljamo o spremembah, ki jih prinašajo nove tehnologije v organizacijo naših delovnih okolij,« pravi Koroščeva, ki predvideva, da je razlog za to pragmatičen: sistema ne bodo pripravljeni spremeniti tisti, ki so ga ustvarili in ki na njegov račun dobro živijo.
generacija56
# 25.02.2018 ob 09:23
Sem delal z njimi.
Samsung Construction. Noro. Živeti takšno življenje ni vredno imenovati življenje.
Zato, da si lahko kupiš neko tehniko?
Zjutraj ob 6.00 telovadba. Obvezna. Vsi, od glavnega navzdol.
Ob 12.00 se po pisarnah ugasnejo luči, organizirano spanje eno uro.
Zvečer vsi, ki kaj dajo na kariero, do 22.00 v službi...
Potem se hitro napiti kot opica in zjutraj na novo...
Podrejeni, pa čeprav visoko izobražen strokovnjak, stoji mirno pred šefom.
Šef ravna z njim kot z bebcem.
Ko pride ta žrtev pred svoje podrejene, ravna z njimi isto...
Z nami, kot tujci, popolnoma drug odnos. Spoštovanje, zavidanje naši lahkotnosti...
Improvizaciji.
Kar pa je še bolj zanimivo, ujeti so v neke predsodke, modele, ki niso logični.
Projektni strokovnjak mora namreč projekt izdelati na načrtu. Ne sme na teren, ogledati situacijo v naravi... Nema šetanja tamo-vamo... Ko torej prideš k njemu z predlogi in ni nikogar zraven, toliko, da ti ne poljublja roke...
V glavnem, vsi gledajo uspeh države, ljudje pa se ubijajo, ker v takšnem tempu nimajo svojega življenja, identitete. Ko je mera polna, je konec...
stewie
# 25.02.2018 ob 08:47
Ubogi Korejci po celotnem polotoku. Na obeh straneh sta šla dva gospodarska sistema v svoje najhujše skrajnosti, kjer se ljudi povsem razčloveči. Se človek že vpraša, kaj je huje. Dobro, na jugu ni koncentracijskih taborišč, ljudje lahko svobodno potujejo, ampak če to iz intervjuja drži, se človek res vpraša, zakaj in za kaj sploh živeti. Še najbolje je pobegniti kam ven.
mali_piscek
# 25.02.2018 ob 09:41
Kam hiti ta nori svet?

Je ribič počival v senci pod drevesom. Mimo je prišel turist iz razvite družbe na zasluženem (verjetno prekratkem) dopustu.
Turist: Kaj počneš?
Ribič: Počivam.
Turist: A ne bi rajši lovil ribe?
Ribič: Zakaj?
Turist: Bi jih veliko nalovil, prodal in bi lahko z denarjem kupil čoln.
Ribič: No in?
Turist: S čolnom bi lahko nalovil še več rib.
Ribič: In kaj bi z njimi?
Turist: Zaslužil bi še več denarja in bi lahko kupil ladjo.
Ribič: In kaj bi z ladjo?
Turist: Z ladjo bi lahko odplul na odprto morje in nalovil še veliko več rib.
Ribič: Čemu?
Turist: Ko bi prodal vse te ribe, bi zaslužil toliko, da bi si ustvaril celo floto ribiških ladij.
Ribič: Kaj pa bi imel od tega?
Turist: Dosegel bi, da bi drugi delali za tebe, ti pa bi lahko počival in užival.
Ribič: Pa saj to počnem že sedaj.

Kam hiti ta nori svet?
čik
# 25.02.2018 ob 08:19
bolj razviti kot mi pa več delajo.kar imejte tak način življenja.
vosli ;)
Javorovina
# 25.02.2018 ob 08:33
Ful zanimiv intervju!
Ramus
# 25.02.2018 ob 08:16
V Koreji, v Seulu sem namreč živel več kot 30 let, zato seveda zelo dobro vem, kako težko, kako naporno je pravzaprav življenje, ki mu osnovni ritem daje pali-pali kultura. V nasprotju s tem je Slovenija, kot rad rečem v šali, dežela, v katere imenu se skriva angleška beseda slow, torej počasen.

In ponosni smo na svojo počasnost,...
GoodFella
# 25.02.2018 ob 09:13
Groza, norenje skozi življenje, dokler ne krepneš sam v stanovanju, pozabljen od vseh, tudi najbližjih, ki se raje ukvarjajo s pametnim telefonom kot drug z drugim. Neke vrste sodoben pekel.
Orionstar
# 25.02.2018 ob 09:04
Čaščenje materialnega, življenje pa mimo s polno hitrostjo...to ni napredek, ampak nazadovanje!

Ne, hvala.
generacija56
# 25.02.2018 ob 10:00
ElTorro
Včasih je zelo na mestu komentar, kot ga je napisal mali_psiček.
Tudi v Nemčiji sem delal nekaj časa.
Točno tako živijo naši gastarbajterji.
Jedo konzerve, živijo v luknjah, šparajo, da lahko pripeljejo na dopust Mercedesa in se hvalijo, kako uspešni so...
Ko se zgarajo, pridejo na stara leta domov v hišo, ki so si jo zgradili in čakajo na smrt.
Čakanje je sicer lepo okranclano, imajo najmodernejši TV, nov avto, a hernijo, en kup bolezni pogojenih s presnovo in visok krvni tlak...
Večinoma pa niso nikoli živeli...
Da, tudi pri nas se dogajajo zadeve, ki peljejo v robotizacijo človeka...
Tisti 1% uspešnih, ki kasira milijone, milijarde, pa tako ne živi nič bolje..
Edino tehniko imajo še boljšo v svojih vilah in priležnice so lepše...
Pogrešajo pa osnovne človeške vrednote, iskrenost, resnična čustva.....
kolkrkaplc
# 25.02.2018 ob 09:08
Ljudje si meje po svetu postavljajo različno. Odvisno od okolja, kjer živijo.
Pogled preko medijev in globalizacija nas silijo v globalno tekmovanje, kjer mora nekdo, ki živi na severu in ima stroške z ogrevanjem, zimskimi gumami in kratko rastno sezono, tekmovati v ceni z nekom, ki živi v ugodnejši klimi.

Koreji sta dva ekstremna primera dveh svetov, kjer imajo eni socialo in malo denarja, drugi pa obratno.
So pa tudi taki, ki imajo eno in drugo, vendar jim to omogoča to, da živijo na račun nekoga tretjega.

Tudi Slovenci smo robotki, vendar se tega ne opazi, ker so Korejci še bolj.
S tem, ko imamo računalnike, telefone in avtoceste delamo več, kot smo pred tem, čeprav bi nam morale te dobrine olajšati življenje.
Robiland
# 25.02.2018 ob 08:58
Pardon, v zahodni Evropi zagovarjajo vse krajsi delavnik. V Sloveniji pa hocejo daljsega za manj denarja. Cas bo za ponovno selitev.
SamoRes
# 25.02.2018 ob 10:23
he law1
# 25.02.2018 ob 09:39
Ja, Korejski stil seveda ni najboljši toda oni so dokaz, da je za uspeh potrebno trdo delat. Oni se celo žrtvujejo.

Ne,za uspeh je potrebno znati tudi uživat. Po oddelanih osmih urah, v uspešnih državah še kakšno manj, pokažeš sredinec delovnemu mestu za 16 ur.
malikaliber
# 25.02.2018 ob 09:09
Tisti, ki vidi smisel življenja kot ga imajo v J. Koreji, predlagam, da se preseli tja. Namreč to spominja na eno veliko taborišče ali pa na farmo. Kakor hočete... in temu se niti več ne more rečt življenje. Ne hvala, nočem takšnega Sranja od življenja. Vsak dan imajo po 40 samomorov mladih.... in še bi se dali naštevat...
utegurovic
# 25.02.2018 ob 10:40
več imaš sužnjev, bolj si uspešna država. to je že dolfe vedel.
Geres*
# 25.02.2018 ob 09:40
Tezko zivljenje. Ampak ce tam zivis neke izbire verjetno nimas.

Je pa to raj za multinacionalke, ki, vsaj po mojih izkusnjah v Sloveniji, cloveku nalagajo toliko dela, da se ven ne vidi. Za njih je to, da ljudje delajo po cele dneve in jim ni treba zaposliti dodatnih ljudi vec kot sanjsko. Zato kar se mene tice, moja naslednja sluzba absolutno ne bo v multinacionalki. Slovenski sef nima karakterja reci ne tujemu direktorju in potem nasrkajo zaposleni, ki garajo preko vseh meja.

Mi je pa res zal za ljudi. Nic od zivljenja.
Krimsky
# 25.02.2018 ob 08:32
Ko so v Egiptu z bičem priganjali delavce k gradnji piramid ...
~
... to ni imelo učinka na druge delavce po svetu.

Samopriganjanje Južnih Korejcev k delu ...
~
... pa v času globalizacije cel svet priganja v posnemanje, če ne želiš 'ostati zadaj'.

Kam se tem pali-pali robotkom tako mudi? Jim bo kaj ušlo?

Svet, ki je sicer globalna gospodarska in finančna vas, pa žal še ni filozofska, logična, etična vas ... in samo od daleč opazuje, kako eni deloholiki spravljajo v obup tiste, ki pa ne vidijo ravno smisla v robotskem delu ...
Bivši uporabnik
# 25.02.2018 ob 09:15
Poleg tehnologije vodilni še na področju plastične kirurgije in samomorov. Na svoj način bolana družba.
Druga Švica
# 25.02.2018 ob 08:55
7up
# 25.02.2018 ob 08:45

"Nekater hočete 'polno življenje', nato se pa pritožujte, da minimalna plača ni dovol velika!
He he ali vodite paradox?"

Kje s pa ti to zasledil? Ne vodim nobenega paradoxa ...
generacija56
# 25.02.2018 ob 12:17
Ne trdim, da nam je kdo zavidal življenje v Jugoslaviji.
Kako bi?
Saj nismo imeli Mercedesov...
V Jugoslaviji, ki je trošila toliko deviz, koliko jih je zaslužila, so nekateri izdelki manjkali, ker ni bila povsod samozadostna.
Danes smo zadolženo preko 80%, a imamo vse, kar se materijalnega tiče.
A nismo samozadostni nikjer več...
Ne morem na dopust z otroki, ker jih ne vidim... So prezaposleni, ne morejo dobiti dopusta.
Nekoč sem s svojimi starši preživel po tri tedne na morju...
Vsak vikend piknik, igrali nogomet, če je bilo slabo vreme, smo doma igrali tarok.
Se družili, imeli prijateljske odnose... Se šalili, uživali v življenju.
Danes niti na samoumeven pameten telefon ne moreš priklicati otroka, ker je prezaposlen, lahko pa pošlješ SMS, MMS itd...
Kot sem omenil, lahko pa gledam svoj ogromen TV, uporabljam Samsung 8, hahahaha...
Cool! A ne? Hahaha. Narod je zbluzil...
SamoRes
# 25.02.2018 ob 09:17
Mi, ki smo živeli v Jugoslaviji in se spominjamo človeka vrednega življenja lahko samo pomilujemo mlajše rodove, ki so padli v kolesje kapitalizma. Na eni strani imamo reveže, ki garajo za drobiž in si ne morejo nič privoščit, na drugi strani tiste z visokimi plačami ki delajo po 12 ur in še od doma so na voljo delodajalcu.
V spomin na čase, ko so nas vsi občudovali in nam zavidali
copcop
# 25.02.2018 ob 08:28
Dobra polovica Korejcev je namreč ateistov,

Očitno pameten narod. Čestitam!
zapravico
# 25.02.2018 ob 11:10
Južna koreja je živ primer kaj nas čaka v bližnji prihodnosti.Delo do onemoglosti na račun bebaste tehnologije,in adijo človečnost.
Radoveden
# 25.02.2018 ob 10:44
Zdaj razumem zakaj so Korejci zadnjič popadali v blejsko jezero. So hoteli pali-pali na otok in sta dva potisnila pletno da bi bili prej tam. In so potem pali-pali tudi plavali v jezeru pol leta pred ostalimi turisti.
kazam123
# 25.02.2018 ob 09:14
Se mi zdi da vse to prihaja tudi k nam. Na delu smo imeli v obdobju par let preko 10 študentov in lahko rečem, da so se izkazali mogoče trije, za katere se je videlo da se trudijo biti marljivi. Od teh treh sta bila vsaj dva vsako prosto minuto na telefonu. Od ostalih sedem pa najmanj dva na drogah, vsi skupaj pa so samo gledali kako bi se najbolj izogibali delu in imeli čas za telefon. Komunikacija te generacije pa je tudi porazna, saj znajo komunicirat samo še preko telefona. Saj so se še vedno vsi pritoževali nad generacijo za njimi, vendar se mi zdi da je tokrat vseeno drugače glede na dejstvo, da je internet postal "prenosen". Glede na to, da so pa danes že vsi računalniki VR ready, pa v roku 10 let pričakujem da bodo ljudje že hodili (ali pa sedeli doma) s temi očali na faci eden mimo drugega.
Bobr
# 25.02.2018 ob 13:17
Law nas je 2miliona J. Korejcev pa 51 milionov...ce kdo misli da bodo v 2 milionski drzavi kdaj mogoci taki gospodarski dosezki kot v 50 milionski Koreji ali celo miliardni Kitajski pac zivi v iluziji pa naj za to dela 24/7 ce zeli...dejstvo je da je produktivnost Koreje blizje nasi kot Avstrijski, standard zivljenja pa marsikje se pod nasim, zacensi s tem v kakih luknjah zivijo. Neka razvita 50 milionska drzava pa normalno da ima vecje gospodarstvo kot razvita 2 milionska drzava...da to ugotovis res ne rabis biti nek ekonomski genij.
alcatraz
# 25.02.2018 ob 10:46
sistema ne bodo pripravljeni spremeniti tisti, ki so ga ustvarili in ki na njegov račun dobro živijo.

To je bistvo vseh problemov, ki jih imamo!
nihče se svojim privilegijem ne bo odrekel.
in nihče ne bo nič spreminjal, če mu ni treba.
Ramus
# 25.02.2018 ob 10:16
"Evo ti mit o "pridnih" Slovencih"

Pridn Slovenc dela 10h na dan,.... bodo morali kapitalisteki biti s tem zadovoljni ali pa naj sami delajo.
boro007
# 25.02.2018 ob 09:34
Živijo v visoko-tehnološki družbi, ki jim malenkost lajša ta hiter tempo, ne more pa to nadomestiti vseh človeških/družbenih potreb. Njihove uspeke žanjemo mi in preostali svet, ker uporabljamo to tehnologijo in kupijemo poceni avtomobile...

Oni sami pa od tega nimajo kaj dosti, in prav zanima me kakšna je kvaliteta življenja zgaranih posameznikov od 60-tega do 83-ega leta...

To ni prihodnost, zalaganje potrošniške kulture, doseganje neskončne rasti (ki je nerealna na omejenem planetu)... In vse to na hrbtih ljudi ki so jim vcepili v glavo geslo pali-pali. To je zgolj tehnološko/ekonomska utopija...

Človeštvo je očitno nagnjeno k temu da vsako idejo nadgrajujemo toliko časa, da doseže kontraefekt. Je bilo enako s socializmom, je enako z demokracijo in enako bo s temle modelom, kakorkoli ga že poimenujemo...
boro007
# 25.02.2018 ob 09:24
@simon-rupsi

Ta počasnost se kaže vsepovsod. S takšnim načinom ne moreš biti uspešen.

Dvema čevlarjema daj čevlje narest, eden dela zelo hitro ala pali-pali, ta drug pa bolj pošas... Katere čevlje boš raje nosil?
yoda
# 25.02.2018 ob 09:07
sem vprašal svoje študente, zakaj so se pravzaprav odločili za študij koreanistike, in so mi z vso resnostjo odgovorili, da natanko zaradi k-popa.
***
adio pamet... Skrajni čas, da ukinemo brezplačne fakultete.
7up
# 25.02.2018 ob 08:45
Nekater hočete 'polno življenje', nato se pa pritožujte, da minimalna plača ni dovol velika!

He he ali vodite paradox?
zeuss-zeng
# 25.02.2018 ob 13:49
mile952
Pa res, spraševanje tujcev kako jim je všeč pri nas je pa zares moteče. Kdo bo pa rekel, zanič? Če bi bili ponosen narod, tega ne bi spraševali.
------------------
se strinjam - s tem dokazujemo svojo lastno nesuverenost in že kar prislovično hlapčevanje tujim mnenjem . Vemo pa katera politična opcija vse to vzpodbuja - torej tisti , ki zanikajo našo junaško zgodovino in zagovarjajo ,,kvizlinge,, vseh oblik in vsebin ...
drg
# 25.02.2018 ob 12:20
Dve Koreji, dve skrajnosti. Meni ni nobena všeč. ;)
mali_piscek
# 25.02.2018 ob 11:35
Pa ne mi zdaj o lenuhih, prosim. Nikoli nisem zagovarjal lenobe. Seveda je potrebno delat, da lahko živiš. Vendar v okvirih zdravega razuma. Ko se vse izrodi do te mere, kjer je J. Koreja že zelo blizu (članek in dokumentarec na TV pred kratkim), pa se resno lahko vprašaš, če morda ni bolje biti mrtev, ker to tako in tako ni življenje.

Pa še to. Če bodo vsi tako garali brez trenutka sprostitve, čemu potem imeti turizem, šport in kulturo. Saj ne bo časa. Za koga pa se bodo oni trudili, če ne bo turistov in publike, ker pač ni časa.

Vse naj bo zmerno, po pameti, pa bomo vsi imeli nekaj od življenja.
zeuss-zeng
# 25.02.2018 ob 13:35
the law 1
Poleg tega a si slučajno pozabil koliko teh, ki so navajeni posedat je šlo in še hodi v nemčijo na socialo?
-------------
tu se midva ne razumeva . Ne gre za neaktivnost ali posedanje kar je bedno , ampak govorim o aktivnem življenju, ki ni določeno na način npr. ko veverica v kolo - kletki ves čas teka, da se kolo vrti - to pač nekateri zagovarjajo kot edino opcijo ker ne poznajo boljšega . Je pa bplano da se rodiš zdravo bitje , potem te posedejo za 20 let v polnjenje možgan z bedarijami , nato pa delaš za druge in za ravno toliko denarja, da si glavni car ob razprodajah ...
temu se pravi rojen za hlapca - vzgojen za hlapca pa izgovori gor ali dol ...
tupamaross
# 25.02.2018 ob 10:54
"...delam, delam, delam...,
delam kot zamorc...!"
Bivši uporabnik
# 25.02.2018 ob 09:37
Sem delal z njimi.
Samsung Construction. Noro. Živeti takšno življenje ni vredno imenovati življenje.
Zato, da si lahko kupiš neko tehniko?
Zjutraj ob 6.00 telovadba. Obvezna. Vsi, od glavnega navzdol.
Ob 12.00 se po pisarnah ugasnejo luči, organizirano spanje eno uro.
Zvečer vsi, ki kaj dajo na kariero, do 22.00 v službi...
Potem se hitro napiti kot opica in zjutraj na novo...
Podrejeni, pa čeprav visoko izobražen strokovnjak, stoji mirno pred šefom.
Šef ravna z njim kot z bebcem.
Ko pride ta žrtev pred svoje podrejene, ravna z njimi isto...
Z nami, kot tujci, popolnoma drug odnos. Spoštovanje, zavidanje naši lahkotnosti...
Improvizaciji.
Kar pa je še bolj zanimivo, ujeti so v neke predsodke, modele, ki niso logični.
Projektni strokovnjak mora namreč projekt izdelati na načrtu. Ne sme na teren, ogledati situacijo v naravi... Nema šetanja tamo-vamo... Ko torej prideš k njemu z predlogi in ni nikogar zraven, toliko, da ti ne poljublja roke...
V glavnem, vsi gledajo uspeh države, ljudje pa se ubijajo, ker v takšnem tempu nimajo svojega življenja, identitete. Ko je mera polna, je konec...


oz to vse komplet potrjujem, tudi ostali aziati niso kaj dosti drugače. ampak gelde ostalih zadev pa kto sem pej napisal, niti nismo toliko različni.
aerodynamic
# 25.02.2018 ob 09:23
J Koreja so pač sužnji v rokah ZDA. To je demokracija po ameriško. Kim Jung Il že ve zakaj se ne prikloni, pa čeprav ima tak sistem sam kot ga ima, je vsaj v svojih roah, in ne v drugih...
SamoRes
# 25.02.2018 ob 14:28
mile952
# 25.02.2018 ob 13:30
V socializmu je bilo pod pragom revščine vsaj polovica prebivalstva

Z le 10.000 brezposelnimi, gradnjo hiš s katerimi smo v vrhu EU po lastništvu in letovanjem v okviru firm ter podobnimi ugodnostmi? lepa revšćina proti današnji hiper revščini.
zeuss-zeng
# 25.02.2018 ob 13:40
Mile952
V socializmu je bilo pod pragom revščine vsaj polovica prebivalstva, kupna moč je danes per capita nekajkrat višja kot v socializmu
-------------
Kupna moč je sedaj manjša kot je bila v socializmu , saj so bile vse komunalne storitve nejkrat manjše kot zdaj , če pa upoštevamo še možnosti zelo ugodnih kreditov za gradnje ipd.. potem pa se sedanji človek lahko skrije v mišjo luknjo . Tvoj ,,goli otok ,, je nesramno zavajanje tako recimo kot če bi v tvoji ameriki rekel da vsak prestopnik gre v Guantanamo ... Plače so bile primerljive saj je preračunano v sedanjo valuto znašala v letu 1990 cca 800 dm kar znaša sedaj cca 800 eur , za ta denar pa si dobil veliko več ... tisto stanje v vrsti , itd pa so bla, bla , bla ,...
tedy123
# 25.02.2018 ob 12:59
...ko malo pomisliš, ne moreš verjeti, kako imajo nekateri že oprano glavo in zagovarjajo kapitalistični slo sistem, ki služi le za bogatenje peščice, večina so le tlačani, ki naj bi po mnenju nekaterih, tudi tukaj, delali še bolj oz. delamo premalo... ej, delamo več kot nemci, vsaj večina, a smo drugorazredna država in seveda nekonkurenčni s 4. euri na uro, švabi pa seveda nasprotno z nekajkrat več... !!???
Kazalo