»Želja vsakega, ki želi informacije utišati, je, da teh informacij ni, da niso vidne, da niso dostopne, da ljudje o tem nimajo podatkov in ne morejo delovati v podporo določenim ljudem, dogodkom,« pravi Bašić Hrvatinova, ki dodaja, da manipulacija z informacijami ni nov fenomen, le pojavljati se je začel na svetovni ravni.

Ko ima vsak zakaj svoj zato
Ob takšnih in drugačnih dogodkih se postavlja vprašanje, komu blokada informacij bolj koristi, okupatorju ali okupiranemu, vladajočemu ali vladanemu. Zakaj si tako eni kot drugi prizadevajo, da bi svetovna javnost izvedela resnično resničnost?

»Ena stran zgodbe je, da tisti, ki skušajo preprečiti informacije, to storijo za to, da njihovi državljani ne bi izvedeli, kaj se dogaja. Na drugi strani poskušajo preprečiti, da tuja svetovna javnost ne ve, kaj se dogaja. Za ti dve različni javnosti uporabljajo različne metode. Prepoved poročanja zahodnih novinarjev je zelo kratkoročna, saj današnji svet in način komunikacije, ki se razvija, ne omogočata centraliziranega poročanja informacij. Če na eni strani nekaj prepoveste, se bo to pojavilo na drugi strani. Današnji diktatorji, ki mislijo, da je mogoče imeti stoodstotni nadzor nad vsemi kanali informacij, se zelo motijo,« pojasni MMC-jeva sogovornica, ki je prepričana, da danes vsak medijsko ozaveščen posameznik ve, kje poiskati informacije, ki ga zanimajo, pri čemer ne potrebuje pomoči velikih medijev. »Ne pozabimo, da obstaja tudi dnevna cenzura, kjer se določene informacije ne objavijo, ker niso v interesu lastnika, ker niso v interesu velikih oglaševalcev, ki so navadno povezani z velikimi lastniki.«

Kako je smrt Michaela Jacksona zasenčila število civilnih žrtev v Iraku
Kanalov, po katerih lahko medijsko ozaveščena javnost vsrkava informacije, je vse več, meni Bašić Hrvatinova: »Imate veliko število novinarjev, ki pišejo bloge, ki izstopajo iz tega koruptnega sveta in delajo na drugačne načine. Imate veliko število državljanov, ki so vzeli funkcijo novinarstva zares in začeli poročati o določenih zadevah. Imate majhne lokalne medije, kjer ljudje poročajo o zadevah, za katere menijo, da so pomembne, tudi na ravni lokalne skupnosti. Ne smemo pozabiti, da ljudje ne potrebujejo le informacij o tem, kaj se dogaja v svetu, potrebujejo predvsem in večinoma informacije, ki se nanašajo na njihovo okolje, da se lahko odločajo kot državljani, saj tudi teh informacij primanjkuje.«

Eden takšnih kanalov je tudi »Project Censored«, ki ga je leta 1976 ustanovil Carl Jensen. Projekt spremlja delo številnih neprofitnih medijev ali medijev, ki jih izdajajo različna civilna združenja, in letno objavlja 25 zgodb, ki so bile s strani velikih medijev spregledane ali celo podvržene cenzuri.

»Recimo, da bodo velike korporacije rekle, da so določene zgodbe tako zapletene, da se o njih ne da poročati. Seveda so zapletene. Poročati o tem, kaj se dogaja v Iraku, če preskočimo raven štetja žrtev in dnevnih terorističnih napadov, je zahtevna naloga, za katero je potrebno poglobljeno poročanje, ki zahteva veliko število novinarjev, ki potrebujejo čas. Takšno poročanje pa nima tako velikega ekonomskega učinka, kot ga imajo površne zgodbe, ki prevladujejo danes. Če primerjate zgodbo projekta Censored in trenutno top zgodbe v medijih v ZDA, boste videli, da je smrt pevca Michaela Jacksona prekosila vse ključne težave. Niti ena izmed 25 zgodb, ki jih je projekt Censored izpostavil, ni pridobila niti delčka pozornosti, ki jo je pridobila ta zgodba.«

Tako je na prvem mestu lestvice 25 cenzuriranih zgodb v letu 2009 novinarski prispevek z naslovom »Za več kot milijon žrtev med Iračani je odgovorna ameriška okupacija Iraka«. »Njihova zgodba kaže, da je posledica ameriška okupacija Iraka več kot milijon mrtvih in da je glede na število žrtev ta vojaški spopad v zadnjih dveh desetletjih eden izmed najhujših. Ta zgodba ni bila cenzurirana kot taka, le nikoli ni bila predstavljena v tem kontekstu. O posledicah vojne v Iraku se nikoli ni govorilo s perspektive navadnih ljudi, navadnih Iračanov, ki so dejansko plačali najvišjo ceno uvajanja demokracije v Iraku,« pojasni medijska strokovnjakinja, ki je skupaj z Lenartom J. Kučićem o projektu Censored in medijski koncentraciji spregovorila v knjigi Monopoli: Družabna igra trgovanja z mediji (2005).

Umor Politkovske – radikalni ukrep, ki ni nov
"Zakaj tako sovražim Putina? Natančno zato. Sovražim ga, ker je zločinsko stvaren, ker je ciničen, rasističen, lažniv, ker je uporabil plin v primeru Nord-Ost, ker so se ves čas njegovega prvega predsedniškega mandata vrstili poboji nedolžnih otrok … Sovražim ga, ker ne mara ljudi. Prezira nas. Zanj smo sredstvo za povečanje in ohranjanje osebnega vpliva in nič drugega. Prepričan je prepričan, da lahko zato z nami počne, kar želi, da se z nami lahko po mili volji igra, nas uničuje, kot mu ustreza. Nič nismo, on, ki mu je po naključju uspelo zlesti na vrh, pa je danes car in bog," tako je v svoji knjigi Putinova Rusija (2004) Ana Politkovska opisala takratnega ruskega predsednika Vladimira Putina, ki ga je poimenovala celo Akakij Akakijevič Putin II.

A zgodbe malih ljudi, ki jih je Politkovska objavila v knjigi, ki nikoli ni bila izdana v Rusiji, so bile očitno prevelike. 7. oktobra 2006 so jo našli mrtvo pred njenim stanovanjem v Moskvi. In zanimivo, tako kot ljudem, ki so ji zaupali svojo življenjske zgodbe v Rusiji, tudi njen primer tri leta po njeni smrti še vedno ni dobil sodnega epiloga. Če bi bila Politkovska živa, bi verjetno zapisala: »In nazadnje vse potihne.«

A manjši vetrič je vendarle zapihal tudi v Kremlju. Zdajšnji predsednik Dmitrij Medvedjev je priznal, da v Rusiji vendarle obstajajo umori političnega značaja, v katerih so po njegovih besedah žal žrtve pogosto tudi novinarji. »Po mojem mnenju sicer ne gre v vseh primerih za politično utemeljena dejanja. Sem pa prepričan, da bi v nekaterih primerih lahko šlo za politično maščevanje,» je pojasnil Medvedjev.

Truplo Natalije Estemirove so 15. julija letos našli na tleh blizu ingušijske meje. Truplo 50-letne aktivistke in novinarke, ki je tako kot Politkovska kritično pisala o Kremlju, zlorabah v čečenski vojni in kršenju pravic malega človeka, je bilo prestreljeno.

Profesorica, ki poučuje na Fakulteti za humanistične študije Koper, meni, da so umori novinarjev radikalni ukrepi, ki pa niso novi: »Zgodovina novinarstva je tudi zgodovina cenzure, je zgodovina umorov novinarjev.« (Celoten komentar Sandre Bašić Hrvatin o umoru ruskih novinark si oglejte v videoprispevku).

In kaj nas čaka?
Čeprav Sandra Bašić Hrvatin meni, da je vojna z vidika javnosti izgubljena, dodaja, da državljani in državljanke niso več tako naivni, saj so ugotovili, da je določene stvari »treba vzeti v svoje roke«.