Poteza je močno presenetila delavce, ki se jim prej ni niti sanjalo, kaj se bo zgodilo, piše britanski Telegraph. 49-letni Fabrizio Pedroni je v zagovor, saj je njegova odločitev dvignila veliko prahu, dejal, da je bil v tako drastično dejanje prisiljen, ker njegova tovarna blizu Modene že pet let ni imela dobička, hkrati pa se utaplja v visokih stroških plač, davkih in nizki produktivnosti. Premik tovarne v vzhodno Evropo je bil edini način, da reši svoje podjetje, ki ga je pred 50 leti ustvaril njegov ded, je zatrdil Pedroni.

Ko je 40 njegovih delavcev izvedelo, kaj se je zgodilo, so bili, razumljivo, razjarjeni. Na delovna mesta naj bi se vrnili šele prihodnji teden, a so izvedeli, kaj se dogaja, in ko so se odpravili v tovarno Firem v mestu Formigine, so tam našli le še prazne tovarniške prostore. Oprema je bila že skoraj v celoti prepeljana na Poljsko, razočarani in obupani delavci so obkolili še zadnjega od 20 natovorjenih tovornjakov, preostalih 19 pa je medtem že prepeljalo tovor v mesto Olava na jugozahodu Poljske.

Zaprtje, selitev ali strel v glavo?
Pedroni je dejal, da je prejel več groženj s smrtjo, zato se še nekaj časa ne bo vrnil v Italijo. "Če bi povedal sindikatom, da nameravam preseliti proizvodnjo na Poljsko, bi mi zasegli premoženje oz. lastnino, tako kot so skušali preprečiti pot tovornjaku," je poslovnež dejal v pogovoru za tamkajšnji radio. "Moral sem se odločiti. Naši konkurenti v Romuniji in na Poljskem ponujajo izdelke po nižjih cenah. Imel sem tri možnosti: da zaprem tovarno, jo preselim, kot so to storili že številni podjetniki, ali pa se ustrelim v glavo," je pojasnil Pedroni.

Stroški dela so visoki, ker morajo podjetja, kot je njegovo, plačevati visoke zneske za socialno varstvo, zdravstveno zavarovanje in pokojnine, je dejal Pedroni. "Delavec, ki dobi letno 12.000 evrov plače, podjetje dejansko stane 30.000 evrov. To je nesprejemljivo. Dobička nismo ustvarili že od leta 2008," je bil oster.

Delavci niso limone, ki jih lahko iztisneš
Tožilstvo v Modeni je ta teden napovedalo preiskavo zaprtja tovarne. "Delavci niso limone, da jih lahko iztisneš, ali stroji, ki jih lahko premikaš po svoji volji in v imenu dobička," je dejal lokalni politik Giancarlo Muzzarelli. Čeprav se gospodarstvo spopada z velikimi izzivi, se mora z njimi spopasti brez zatekanja k nekim pretvezam in zvijačam.

Medtem ko bo sama selitev zdaj pod drobnogledom pravosodja, pa ostaja nejasno, kaj se bo zgodilo z delavci. "Bojujemo se ne le zase, temveč tudi zato, da usoda našega podjetja ne bi postala precedens za preostala," je dejal eden izmed zaposlenih. Pedroni se medtem pripravlja na odprtje tovarne na Poljskem, ki je predvideno za 2. september, ob tem pa je dejal, da ga podpirajo številni manjši podjetniki v Italiji.

(Ne)konkurenčnost italijanskega gospodarstva
Njegovo dejanje je razvnelo pogovore med Italijani, ki se sprašujejo, koliko italijanskih podjetij premika proizvodnjo v vzhodno Evropo in še dlje na vzhod. Med njimi je tudi eden izmed paradnih konjev italijanskega gospodarstva, avtomobilski gigant Fiat, ki ima tovarno na Poljskem. Polemikam o konkurenčnosti italijanskega gospodarstva ni videti konca. V pred kratkim izdani raziskavi Svetovne banke o pogojih poslovanja je Italija med 185 državami na 73. mestu, pred njo pa so tudi države, kot so Tonga, Kazahstan in Belorusija.

Kot kažejo zadnji gospodarski kazalci, se večina evropskih držav počasi pobira iz najhujše krize po drugi svetovni vojni, italijansko gospodarstvo pa se še kar krči oz. je v recesiji. V drugem letošnjem četrtletju so imeli 0,2-odstotno krčenje BDP-ja (bruto domači proizvod).