Pred konferenčnim centrom Elizabete II., kjer bo pričal Blair, so se zbrali protivojni protestniki. Foto: Reuters
Pred konferenčnim centrom Elizabete II., kjer bo pričal Blair, so se zbrali protivojni protestniki. Foto: Reuters
Tony Blair
Blairovo pričanje pred komisijo naj bi trajalo približno štiri ure. Foto: Reuters

Nekdanji britanski premier Blair znova priča pred komisijo, ki preiskuje britansko udeležbo v invaziji na Irak, ki so jo leta 2003 sprožile ZDA. Nihče mi ni rekel: "Naredi to drugače", je o svojih akcijah, ki so vodila do invazije, dejal Blair. Dodal je, da je kabinet njegovih ministrov vedel, da potekajo vojaške priprave na invazijo. V "nasprotju z zdravo pametjo in logiko" je to, da nekateri ministri tega niso vedeli, je odvrnil na pripombo enega od članov komisije.

Cilj invazije na Irak ni bila sprememba režima Sadama Huseina, temveč reševanje vprašanja orožja za množično uničenje, ki ga je po trditvah ZDA posedoval Irak. "Narava režima morda ni bila opravičilo za vojno, a je bila razlog za zadovoljstvo, ko so Huseina vrgli z obasti," je pripomnil.

Številni v ameriški administraciji niso želeli, da bi tedanji ameriški predsednik George Bush zadevo predal Združenim narodom, Blair pa ga je po lastnih navedbah želel prepičati v nasprotno, vseskozi pa je Bushu zagotavljal, da bo stal ob strani ZDA.

Goldsmithu "nelagodno" ob Blairovih izjavah
Blair naj bi pojasnil domnevna neskladja med njegovim prvim pričanjem in nekaterimi izjavami nekdanjega državnega tožilca lorda Goldsmitha. Ta je komisiji povedal, da se počuti "nelagodno" ob nekaterih izjavah Blaira pred invazijo.

Goldsmith, ki je kot državni tožilec britanski vladi 14. januarja 2003 svetoval, da resolucija Varnostnega sveta Združenih narodov 1441 sama po sebi ni dovolj, da upraviči uporabo sile proti Iraku. Naslednji dan je Blair britanskim poslancem zatrdil, da bi bila druga resolucija ZN-a "zaželena", a "ne nujno potrebna" - v primeru uporabe "nerazumljivega veta" kakšne članice Varnostnega sveta.

Blair zagovarja sodelovanje v invaziji
Blair, britanski premier med majem 1997 in junijem 2007, je v pismu komisiji pred zaslišanjem pojasnil, da opozoril lorda Goldsmitha ni upošteval, ker so bila "začasna" oziroma ker je bil prepričan, da bo lord spremenil mnenje o tem, ali je potrebna še druga resolucija ZN-a, ko bo poznal vse podrobnosti.

"V pogovoru s predsednikom Bushem 31. januarja 2003 se nisem imel namena spuščati v to pravno razpravo, ki je potekala v britanski vladi," je Blair zapisal v izjavi. "Ponovil sem svojo močno zavezo, ki se jo dal javno in zasebno, da bo naredil, kar je potrebno za razorožitev Sadama," je dejal.

Blaira naj bi zaslišali tudi o vsebini zasebnih pogovorov, ki jih je imel s tedanjim predsednikom ZDA Bushem o Iraku in o obveščevalnih podatkih o grožnji, ki naj bi jo predstavljal Irak. Zagovarjal je svojo odločitev, da zavrne objavo skrivnih sporočil, ki jih je pisal Bushu. "Moja sporočila predsedniku Bushu so bila zelo zasebna. Napisal sem jih, ko sem si želel spremembe ali prilagoditve politike. Morajo biti zaupna," je poudaril. "Oseben odnos je bil ključen del strateškega odnosa države," je dodal Blair.

Januarja lani, ko je Blair prvič pričal pred komisijo, je odločno zagovarjal odločitev za sodelovanje v invaziji.