Ko je izza Lune kukalo le še nekaj več kot 20-odstotkov Sonca, je Nemčija prestajala kozmični stresni test. In ga – domnevno – prestala in tako še odločneje stopila proti dobi brez jedrske energije in termoelektrarn, ki naj bi v zgodovino potisnila situacije, kot je naslednja …

"Uf, ta nutrija ima pa oranžne zobe," je nekdo pripomnil. Ja, dejansko jih je imela; pa saj je bilo v reki in ob njej vse oranžno-oker-rdeče. Malo mesto Spremberg je ena zadnjih utrdb, ki preprečujejo – vedno manj uspešno -, da bi se po ceveh berlinskega vodovoda pretakala rjavo-rdeča voda. Tako imenovani rjavi Spree je vidni simbol degradacije okolja zaradi ogromnih premogovnikov v regiji Lausitz na skrajnem vzhodu dežele Brandenburg. Smo pravzaprav v tisti zgodovinsko zanimivi pokrajini Lužiška Srbija, o kateri smo se učili že v osnovni šoli in tudi Spremberg se v resnici imenuje Grodk.
Rdeča reka skupaj s podatki o preseženih dovoljenih vrednostih sulfatov, ki se prav tako stekajo naprej proti Berlinu in razjedajo vodovodno napeljavo, pa ne gane mnogo prebivalcev. Starejša gospa nas ob vprašanju, ali se zavzema za čim hitrejši prehod na pridobivanje električne energije iz obnovljivih energetskih virov in za zaprtje rudnikov, ki povzročajo erozijo pokrajine in izpiranje železovih oksidantov v podtalnico, reke in jezera, ki nastajajo na območjih opuščenih dnevnih kopov, skoraj nadere. Češ, kaj je narobe z nami, da nočemo jedrske energije, nočemo premoga … Kaj sploh hočemo? Veter, sončna energija? No, njen mož dela v premogovniku.
Ekspanzija švedskega Vattenfalla
Ne gre le za "zahojenost", ki bi jo morda prehitro želeli pripisati tistim prebivalcem Lužiške Srbije, ki niso del te ali one iniciative za zaprtje premogovnikov lignita in termoelektrarn. Tudi raziskave jasno kažejo, da bo celotna zvezna dežela Brandenburg do leta 2020 iz obnovljivih energetskih virov pridobila več električne energije, kot jo v enem letu porabi; velik problem ostajajo načini za shranjevanje elektrike oziroma rešitve za dneve, ko se proizvodnja elektrike iz vetra in sonca približa ničli. Velik del razlogov za takšno javno mnenje v Lužiški Srbiji je dejstvo, da tam obstajajo skoraj fevdalne razmere. Kot pove Thomas Burchardt, predstavnik iniciative Klinger Runde, švedski energetski gigant Vattenfall, lastnik vseh premogovnikov in dveh termoelektrarn v Brandenburgu, finančno izsiljuje krajevno prebivalstvo.
Vattenfall, ki je podjetje Lausitzer Kohle AG kupil že v prvem delu svoje ekspanzije, namreč finančno podpira le tista lokalna podjetja, društva in kulturne ustanove, ki so njegovi dejavnosti naklonjeni. Pri tem je zanimivo tudi to, da Vattenfall izredno malo vlaga v obnovljive energetske vire. V poslovnem poročilu iz leta 2013 je tako navedenih le 14 MW električne energije, proizvedene iz vetra. V primerjavi z 8.000 MW, pridobljenimi iz premoga, je to delež, ki se meri v promilih.
Vattenfall proti Nemčiji
Fevdalna miselnost in popolna brezobzirnost Vattenfalla se je razkrila že leta 2009, ko je Vattenfall prvič tožil nemško državo zaradi novih okoljevarstvenih predpisov, ki naj bi škodovali njegovi poslovni dejavnosti. Podobno se je zgodilo po noveli zakona o jedrski energiji, s katero je Nemčija po nesreči v Fukušimi odredila takojšnje zaprtje starejših in potencialno nevarnejših jedrskih elektrarn in napovedala izstop iz jedrske energije do leta 2022. Po sprejetju novele so nemudoma zaprli tudi Vattenfallovi jedrski elektrarni Brunsbüttel in Krümmel. Vattenfall je zato ponovno tožil Nemčijo. Decembra 2012 je bil imenovan tribunal, ki mu predseduje ameriški pravnik Charles N. Brower (imenoval ga je Vattenfall), sodbo pa nemška zvezna vlada pričakuje poleti 2016.
Če se vrnemo v Brandenburg in Lužiško Srbijo. Ko si z Burchardtom ogledujemo ogromen dnevni kop Welzow Süd, pove, da je tudi direktor Vattenfalla odkrito dejal, da cilj njegovega podjetja nikakor ni dolgoročni razvoj regij, v katerih Vattenfall deluje, ampak zgolj povečevanje dobička. Zato ne preseneča oholost, s katero Vattenfall govori o načrtih za preselitev in uničenje še ene vasi v regiji. Le zaradi dnevnega kopa Welzow Süd so namreč do zdaj z zemljo zravnali že 17 vasi, razselitev prej strnjeno poseljene skupnosti Lužiških Srbov pa je še pospešila tudi propad te lokalne kulture in jezika.
Vattenfallu je malo mar za stiske prebivalcev vasi Proschim, katerim so že trikrat napovedali preselitev zaradi širitve rudnika, pa so jo potem vedno odpovedali; prvič je bilo to še v času Vzhodne Nemčije. Ob tem je treba omeniti, da zakon o rudarstvu dovoljuje prisilno preselitev prebivalstva na območjih, ki so bila tudi uradno razglašena kot rudonosna ali premogovniška. Ampak v času, ko se v Nemčiji vsakodnevno poroča o Energiewende in o načrtih za popolno odpoved jedrski energiji in termoelektrarnam najpozneje do leta 2050, se zdi postopanje Vattenfalla v Brandenburgu (verjetno pa tudi drugod) šolski primer kapitalistične grobosti.
Ljudi v Lausitzu vendar lahko razumemo; v Vattenfallovih termoelektrarnah in rudnikih je v regiji zaposlenih več kot 7.000 ljudi, skupno pa je od Vattenfalla odvisnih kar okrog 24.000 delovnih mest. Vseeno se domačini tudi sami organizirajo in na pobudo župana Spremberga so že postavili nekaj vetrnic za pridobivanje električne energije, ki pripadajo mestu in nobenemu drugemu investitorju. Velike načrte imajo tudi s sončno energijo, ki je bila te dni v Nemčiji tako ali tako tema številka ena …
Ampak saj se sploh ni stemnilo ...
Priznam. Moja skepsa glede rezultatov "kozmičnega testa" je bila neizmerna. Res je, da očal za opazovanje Sončevega mrka nisem imela – ker so v Berlinu vsa pošla in si jih lahko dobil le še na "črnem trgu" za kakšnih 40 evrov -, tako da sem v parku za Humboldtovo univerzo le nekajkrat skozi izposojeni košček folije pokukala proti Soncu, sicer pa sem proti Soncu oprezala skozi zgoščenko, kar je bila ena slabših možnih rešitev za opazovanje mrka. Moja pričakovanja so bila izjemna. Že nekaj dni sem nervozno pričakovala trenutek, ko se bo sredi dopoldneva stemnilo. No, pa se ni. Vsaj meni se je zdelo, da se Sonce ves čas blešči na nebu.
Zato sem tudi nekako sklepala, da dan ni prinesel težko pričakovanega stresnega testa nemškega električnega omrežja v primeru hitrega velikega nihanja električne energije v nemškem omrežju; stresnega testa za dogodke, kakršni naj bi se po letu 2030, ko naj bi Nemčija več kot polovico električne energije pridobivala iz Sonca in vetra, zaradi muhavosti in nepredvidljivosti vremena pogosto pojavljali. Naj le še omenimo, da je bil lani največji prirast električne energije v eni uri 7 GW, največji padec pa 6,6 GW, kar dobro ponazori izjemnost tokratne situacije.
Kot bi izključili in vključili 20 elektrarn
Pa sem se uštela. Ko sem doma pogledala prve izsledke, ki so mi jih posredovali iz nevladne organizacije za promocijo prehoda na obnovljive energetske vire Clean Energy Wire, sem kar nekoliko osupnila. Graf je jasno pokazal, da je proizvodnja elektrike v prvi uri Sončevega mrka padla za več kot 10 GW in nato v eni uri ponovno narasla za okrog 15 GW; pred usodnim petkom so se pojavljale domneve, da naj bi v prvi uri iz omrežja izginilo okrog 12 GW in se v naslednji uri vrnilo 19 GW. Vse skupaj naj bi bilo podobno trenutku, ko bi na hitro izključili in spet vključili okrog 20 termoelektrarn. Po poročanju upraviteljev električnega omrežja je omrežje test prestalo.
Kot je v sodobni katastrofični družbi že v navadi, je pred kozmičnim stresnim testom zvezni urad za civilno zaščito v javnost poslal cel seznam preventivnih ukrepov za primer, da bi se električno omrežje sesulo. Čeprav je vse skupaj potekalo od pol desete do pol dvanajste ure, je urad med drugim priporočil, da naj ljudje ta dan ne uporabljajo budilk, ki so radijsko vodene, priporočil pa je tudi preventivno oskrbo z zalogami, z radiem, ki deluje na baterije, in z baterijsko svetilko. Za vse preplašene in negotove v lastno sposobnost obvladovanja dvourne krize, pa je urad celo priporočil, da v roke vzamejo njegovo brošuro Kako se pripraviti na izredne razmere …
Nemčija proizvede več elektrike, kot jo porabi
Zakaj je bila vsa pozornost usmerjena v Nemčijo, ko pa je Sončev mrk potoval tudi čez velik del preostale Evrope? Nemčija je s kapaciteto 39 GW država (kar je enako kapaciteti 39 termoelektrarn), ki proizvaja največ elektrike iz sončne energije, zato je njeno omrežje tudi najbolj podvrženo velikim nihanjem v količini električne energije. Ker je Nemčija po nesreči v Fukušimi sprejela že omenjeno novelo zakona o odpovedi jedrski energiji do leta 2022, država trenutno zasleduje cilj, da bi do tedaj izpad energije iz jedrskih elektrarn popolnoma nadomestila elektrika iz obnovljivih energetskih virov. Vetrna in sončna energija sta že zdaj najcenejši v Nemčiji in zato se v zadnjih letih tudi vedno več malih skupnosti in podjetij odloča za postavitev svojih vetrnic in sončnih celic. Ob ugodnih dnevih Nemčija kot celota že zdaj iz obnovljivih energetskih virov proizvede več elektrike, kot pa jo porabi.
Nemčija že nekaj let proizvaja več električne energije, kot pa jo potrebuje. Ob tem je zelo pomembno to, da je Nemčiji uspelo rast BDP-ja ločiti od rasti porabljene energije, kar je bil prej zakon gospodarske rasti. Zanimivi so podatki o tem, da če kot izhodiščno leto z vrednostjo 100 točk vzamemo leto 1990, je vrednost BDP-ja od tedaj zrasla za 40 točk, poraba električne energije pa je po začetni rasti leta 2007 začela padati in je tik nad 100 točkami iz leta 1990; leta 2014 je poraba električne energije že bila pod ravnijo iz leta 2000. Ob tem je proizvodnja energije od leta 1990 narasla na 160 točk. Lani so tako nemške elektrarne proizvedle za 34,1 TWh več, kot se je v Nemčiji električne energije porabilo.
Elektrosistem prihodnosti bo fleksibilen sistem
Glavni izziv torej ni več sama proizvodnja. Električni sistem prihodnosti, ki so ga simulirale včerajšnje razmere, bo tako predvsem fleksibilen energetski sistem. Elektrarne na plin (eventualno pa tudi še na premog) naj bi tako imele vlogo hitrih dobaviteljev začasnih mankov električne energije, ki se bodo zagotovo pojavljali zaradi nestabilnih vremenskih razmer. Ključna naloga v nemški energetiki pa je trenutno predvsem izgradnja novih visokonapetostnih daljnovodov. Trenutno je namreč nemogoče s severa Nemčije, kjer zaradi mnogo vetrnih in sončnih elektrarn pogosto nastajajo viški električne energije, le-to poslati na Bavarsko, kjer so največji industrijski porabniki elektrike.
Omrežje v osrednji Nemčiji tega preprosto ne zdrži in zato mora Nemčija elektriko na Bavarsko pogosto pošiljati prek Češke, kar pa občasno povzroča tudi spore med državama, poleg tega pa so zaradi ovinka na tej poti tudi večje izgube. Trenutni izračuni kažejo, da naj bi izgradnja potrebnih omrežij v naslednjih desetih letih "pogoltnila" več kot 20 milijard evrov. Težava pa ni le denar, ampak tudi interesi posameznih dežel. Tako na primer bavarski ministrski predsednik Horst Seehofer (CSU) kljub obetom, da bo z novimi daljnovodi Bavarska dobivala cenejšo vetrno energijo s severa, projektu nasprotuje; ker bi Bavarska postala predvsem odjemalka električne energije, ne pa proizvajalka. Zato kljub koliziji z zvezno politiko vstopa v ero obnovljivih virov, vztraja pri ohranjanju in celo gradnji novih plinskih elektrarn. Energetska politika je tudi v Nemčiji tako kot pri nas pogosto polje boja neracionalnih interesov.
Pravzaprav bi v tem trenutku potrebovali Nikolo Teslo. Proizvodnja ni več problem, problem je shranjevanje energije. Nemški strateški načrti predvidevajo regulacijo potrošnje, izgradnjo visokozmogljivih omrežij, ki bi presežno elektriko pošiljala po celi Evropi, v skrajnem primeru pa tudi pretvarjanje električne energije v toploto in plin, ampak res edina dolgoročna energija so zmogljivosti za shranjevanje ogromnih količin energije. To je Tesla menda znal. Ampak do takrat, ko ponovno osvojimo to skrivnost, naj za nas velja, da bi se v načrtovanju energetike morda lahko kaj naučili tudi od Nemčije. Ali pa vsaj tako zagreto in odločno zasledovali cilj izstopa iz jedrske energije in termoelektrarn. Ampak pri nas se zdi, da razmislek teče ravno v nasprotno smer …
Polona Balantič