Portugalski parlament je zakon soglasno potrdil že pred dvema letoma, v tem času pa je vlada pripravila postopke za pridobitev državljanstva. Do državljanstva bodo upravičeni tisti potomci Judov, ki bodo lahko svoje korenine dokazali s priimkom, jezikom ali rodovnikom, poleg tega pa ne bodo smeli imeti kriminalne kartoteke.

V času inkvizicije konec 15. stoletja je bilo na tisoče sefardskih Judov usmrčenih, prisiljenih spreobrniti se v krščanstvo ali pa izgnanih, najprej iz Španije in nato še iz Portugalske. Portugalska vlada je priznala, da so Judje v tem delu Pirenejskega polotoka živeli veliko pred oblikovanjem portugalskega kraljestva v 12. stoletju.

Spreobrnjenci so bili kljub sprejetju krščanske vere preganjani in v nemilosti družbe. Leta 1506 se je v Lizboni zgodil t. i. "velikonočni" pokol, v katerem naj bi bilo ubitih več kot dva tisoč Judov. V naslednjih desetletjih je bilo na tisoče Judov žrtev mučenja in zažigov, potem ko se je inkvizicija iz Španije razširila še na Portugalsko.

Opravičilo vlade in Cerkve
Leta 1988 se je takratni portugalski predsednik Mario Soares na srečanju s predstavniki portugalskih Judov uradno opravičil za grozodejstva in zatiranje v času inkvizicije. Leta 2000 se je za trpljenje javno opravičila tudi Katoliška cerkev na Portugalskem, čez osem let pa je bil postavljen spomenik žrtvam velikonočnega pokola.

Podobno zakonodajo kot na Portugalskem pripravljajo tudi v Španiji za potomce Judov, ki so bili pregnani pred petimi stoletji. Oblasti v Madridu želijo s tem popraviti zgodovinsko krivico.

Izgnani sefardski Judje so se razselili po vsem svetu in danes naj bi jih kar tri milijone in pol imelo korenine na Pirenejskem polotoku. V novih skupnostih v Evropi in Ameriki so ohranili svoje narečje portugalskega jezika.