Sem so se prebivalci delavskih berlinskih sosesk zatekli med letalskimi napadi leta 1945. Tla so posejana z zarjavelim strelivom, pištolami, starimi škornji, čeladami, vojaškimi posteljami - predmeti, ki ponujejo živo pričanje vojnega Berlina. Tu si ni težko predstavljati, kako nad vami bučijo bombe, kako mesto zajemajo plameni in kako so se družine tu stiskale skupaj, združene v molitvi za rešitev.
"Da odkrijete pravi Berlin, morate iti pod zemljo," pravi Dietmar Arnold, "pod elegantne in moderne mestne ulice, v nezavedno mesta, kot je nekoč bilo, skrito počivališče zgodovine." Arnold je svobodni arhitekt in član zveze Berliner Unterwelten (Berlinsko podzemlje), ki se posveča kartografiranju in raziskovanju mestne podzemne topografije. 12 let že vodi odprave v bunkerje, predore in podzemne rove nemške prestolnice. Arnold verjame, da ima berlinsko podzemlje možnost, da postane ena od tistih čudaških turističnih znamenitosti, kakršne so pariške katakombe, dunajska kanalizacija ali carigrajske cisterne.
Sveti kraj?
Berlinski skriti svet naj bi ponujal celo paleto znamenitosti: podzemna jezera, sisteme kanalov s stropi, preraščenimi s stalaktiti, čudne nacistične freske v bunkerju pod osrednjim Berlinom, ostanke tovarne Messerschmidt pod starim letališčem Tempelhof, predore, ki jih je zgradil Hitlerjev arhitekt ...

"Podzemlje je sveti kraj," trdi Arnold. "Z akustiko kot v cerkvi." Po Arnoldovih besedah je osrednji Berlin prepreden z bunkerji, še posebej na območju nekdanje vladne četrti okoli Brandenburških vrat. Največje komplekse bunkerjev so zavezniške sile uničile med in po vojni. Eden izmed zadnjih izvrtanih je bil t. i. Führerbunker na Wilhelmstrasse, kjer je Hitler preživel svoje zadnje dni. Večji del je bil uničen in zaprt za javnost. Še vedno pa naj bi obstajalo okoli 600 drugih bunkerjev, čeprav jih je večina poplavljenih in nedostopnih.
"Berlin nima veliko zgodovinskih ostankov iz nacističnega obdobja," pove Arnold. "Še do nedavnega se je govorilo celo o uničenju preostalih velikih zgradb iz časa nacistov, kot je, denimo, olimpijski stadium. Le letališče Tempelhof in nekaj drugih stavb nam dajejo vpogled v nacistični um. Podzemlje je zadnje zatočišče zgodovine, ki ponuja znamenja o temni zgodovini Berlina."

Reševanje Goebbelsovega bunkerja
Pred leti, sredi 90. let, so gradbeni delavci južno od Brandenburških vrat naleteli na zasebno zaklonišče Josepha Goebbelsa. Bunker so nameravali zrušiti, a je Arnold in Berliner Unterwelten začel lobirati za rešitev strukture in drugih njej podobnih.
Z dovoljenjem mestnih oblasti je Arnold začel organizirati pohode po bunkerjih, da bi tako vzbudil javno zavest o njihovi zgodovinski vrednosti. 700 ljudi se je prijavilo na prvi pohod. "To je berlinska zgodovina: Zid, bunkerji, to je tisto, kar hočejo tujci videti, ko pridejo v Berlin," pravi Arnold. "Pa ne le to, to je dragocen kraj za Nemce, da razmišljajo o preteklosti in se spoprimejo z njo. Navsezadnje se je le zadnja bitka odvijala tu. Tu so umrli ljudje, ki so začeli drugo svetovno vojno. To smo morali ohraniti za naslednjo generacijo."

Berlinski mediji so Arnoldova prizadevanja opisali kot bitko med Davidom in Goljatom. "Oblasti so nas imenovale za nekrofile in betonske fanatike," se spominja Arnold. "Dejali so, da hočemo spremeniti Berlin v muzej. Politiki so hoteli vstopiti v novo stoletje brez okostnjakov v omari. In zato so podirali bunkerje."

Časovna kapsula
A Arnold in kolegi se niso dali tako zlahka - kljub opozorilom so kopali, odkrivali kose medicinskih instrumentov, staro električno opremo, uniforme, škornje, nerazstreljena eksploziva in orožje.
Navdušeno razkazuje prostorno podzemno sobo s starimi, počrnelimi pajčevinami, ki jih le redko najdeš. "Eksponati so," dahne Arnold. "Potrebovali so 60 let, da so postali takšni." "V krajih, kot je ta," razlaga, "lahko občutiš preteklost. Dobiš občutek olajšanja. Lahko govoriš o preteklosti."
Je neka logika v tem. Ko stojiš v bunkerju, se zdi, da dobivaš redek vpogled v mesto, nedotaknejno od let - časovno kapsulo Berlina za časa druge svetovne vojne.