Glej ga, Sloven'c!
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 2.4 od 28 glasov Ocenite to novico!
Maja Roy v vinski kleti restavracije Le Planteur v Jangonu. Foto: Osebni arhiv Maje Roy
Na eni od slikovitih pouličnih tržnic v Jangonu. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Stari templji v Baganu, ena večjih atrakcij Mjanmara. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Le Planteur velja za eno najboljših in najbolj prestižnih restavracij v državi. Foto: Osebni arhiv Maje Roy
Mali Mjanmarčan, po obrazu namazan s tanako. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Znamenita zlata Schwedagon pagoda v jangonu. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Maja Roy zaključuje svoje mjanmarsko poglavje. Foto: Osebni arhiv Maje Roy
Kmetijstvo po mjanmarsko. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Žal je večina sadja in zelenjave, ki ga pridelajo v Mjanmaru, krepko oporečna. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Dobrodošli v Le Planteurju. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Za kulinariko v Le Planteurju je zadolžen francoski chef. Foto: Osebni arhiv Maje Roy
Mjanmar je dežela nasprotij. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Infrastruktura je, milo rečeno, slaba. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Pred kratkim je prišel na dan škandal, da živila shranjujejo kar v strupenem formaldehidu. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Obnavljanje pagod v Baganu po potresu. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Mjanmarčani dajo veliko na tradicijo. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Reka Irawadi. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Jangon je očarljivo, a kaotično mesto. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Jangon je bil nekdaj znan kot Rangun. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
false
Le nekaj korakov od Le Planteurja je hiša, v kateri je Aung San Su Či preživljala svoj dolgoletni hišni pripor. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Dodaj v

Maja iz Mjanmara: Elito uči o vinu, domačine pa zasvajajo dobrine z Zahoda

Po skoraj dveh letih vrnitev domov
24. junij 2017 ob 06:27
Jangon - MMC RTV SLO

Po lastnih popotniških izkušnjah Slovenca srečaš praktično na vsakem, še tako eksotičnem koncu sveta. Majo Roy sem po naključju spoznala v Mjanmaru, kjer mlada sommelierka iz Rogaške Slatine dela v eni najelitnejših restavracij v državi, ki se pospešeno odpira turizmu.

Kako je Royeva, poročena z ameriškim poslovnežem, pristala v Jangonu? "To je vprašanje, ki si ga tudi sama pogosto postavim. Če bi mi pred leti nekdo rekel, da bom izvajala vinska izobraževanja in delala kot sommelierka v Mjanmaru, bi se mu pošteno nasmejala. Ampak v življenju nikoli ne veš, kam te bo peljala pot," se nasmeje.

Royeva (rojena Djorčev) se je že med študijem v Kopru zaljubila v vina – natančneje v vina sonaravne pridelave, zato je študij na tem področju nadaljevala v ZDA, kjer je diplomirala iz vinske geografije in pridobila sommelierski naziv. Prva leta se je nato ukvarjala z izvajanjem vinskih izobraževanj in povezovanjem slovenskih vinarjev z uvozniki v ZDA, poleti pa organizirala vinske ture po Sloveniji in tako promovirala slovenska vina na malo drugačen, izkustveni način.

Stvari so se odvijale zelo dobro, a je Royevi v tem času hudo zbolela mama, zato se je začasno preselila nazaj v Slovenijo. Medtem je njen soprog Tyler nepričakovano dobil poslovno priložnost v Mjanmaru in tako sta se odločila, da se za dve leti podata po novo življenjsko izkušnjo v Azijo. "Zame je bila to velika odločitev, predvsem zato, ker si nisem znala najbolje predstavljati, kako bom nadaljevala svojo vinsko kariero v Mjanmaru. Vedela sem, da bo to velik izziv, vendar sem tam dobila veliko priložnosti za delo in sem vesela ter hvaležna za te izkušnje," pripoveduje Royeva, ki je bila zadnji dve leti razpeta med Jangonom, Tennesseejem, od koder prihaja njen mož, in domačo Slovenijo.

Njeno mjanmarsko poglavje in staž v restavraciji Le Planteur, kjer si večerjo lahko privoščijo samo najvišji člani mjanmarske elite in vojaške hunte, sta se ravno te dni iztekla.


Kaj je bilo tisto, kar ti je v Mjanmaru najprej padlo v oči? Kaj državo loči od ostale jugovzhodne Azije? In kaj bi turistu toplo priporočili, da vidi in izkusi?
Morda nenavadno, ampak najprej mi je padel v oči tukajšnji "poštni sistem" - ko sva se z možem preselila v Yangon, so naju pri vhodu v zgradbo pričakale vrvice, privezane k balkonskim ograjam v višjih nadstropjih, na koncu vrvic pa so bile s kljukicami pripete kuverte, časopisi in majhne vrečke polne hrane. Šele čez nekaj dni sva ugotovila, da je poštni sistem, kot ga poznamo mi v Evropi, tukaj popolnoma neobstoječ, ampak je organiziran tako, da si s pomočjo vrvic in kljukic ljudje med sabo pošiljajo sporočila in priboljške. Mjanmar se od ostalih držav v tem delu Azije vsekakor loči po ljudeh in njihovi prvinskosti ter tradicionalnem načinu življenja. Kljub globalizaciji in odprtju države so ljudje na splošno še vedno zelo preprosti in živijo v skladu s tradicijami, tako na podeželju, kot v večjih mestih, kot je Yangon. Tako ženske kot moški so večinoma še vedno oblečeni v tradicionalna krila (longyi), na lica pa si predvsem ženske in otroci radi nanašajo belo-rumeno kremasto zmes iz lubja (thanaka), ki jih ščiti pred soncem. Ljudje so izjemno verni in to se odraža na vseh ravneh njihovega vsakdana - povsem normalno je denimo, da obvestijo delodajalca, da gredo za en mesec ali dva v samostan, si obrijejo glavo in vadijo meditacijo z menihi. Zanimivo pa je tudi to, da so ne glede na izobrazbo, ljudje tukaj na splošno zelo vraževerni in močno verjamejo v nadnaravne sile ter dobre in zle duhove. Določena tradicionalna prepričanja predvsem močno ukalupljajo ženske - na primer v obdobju menstruacije za ženske ni dovoljeno umivanje glave, tudi nošenje kopalk je popolnoma nesprejemljivo, alkohol pa lahko ženske uživajo samo v družbi moških, nikoli same. Tudi glede hrane imajo zelo močna načela - tako doma kot v šolah otroke učijo, katera živila je dovoljeno uživati skupaj in katera so nevarna - dober primer je uživanje sladkorja s sadjem, na primer z mangostinom, kar je splošno znano kot smrtno nevarna kombinacija in tega se vsi dosledno držijo.

Mjanmar se je turizmu šele začel dobro odpirati, a so ga turisti kar naglo preplavili. Kako gledaš na razvoj države na tem področju in ali misliš, da obstaja nevarnost, da gre po poteh Tajske?
Spremembe se v Mjanmaru odvijajo izjemno hitro na vseh področjih, po mnenju mnogih celo prehitro. Povsem razumljivo je, da so po dolgih letih zaprtosti in diktaturne ureditve države Mjamarčani lačni sprememb in razvoja, a žal zaradi pomanjkanja izobrazbe in izkušenj na tako velike spremembe še niso pripravljeni. To se močno odraža tudi na področju turizma - tuji investitorji izvajajo ogromne infrastrukturne projekte, gradijo hotele, restavracije, prestižna letovišča …, država pa v tem trenutku na vse to še ni pripravljena predvsem v smislu logistike - cestni in železniški promet je še vedno izjemno nezanesljiv in nevaren (slabe ceste, nevarna vožnja, nevzdrževana vozila), letalske povezave so še vedno zelo redke. Pred dobrim mesecem sem to izkusila tudi na lastni koži, ko se nam je ob vrnitvi iz obmorskega mesta Gwa nazaj v Yangon zgodila huda prometna nesreča in smo zaradi odpovedi zavor vsi skupaj zgrmeli z avtobusom v prepad. Na srečo smo vsi preživeli, vendar je bil ta nesrečni dogodek vsekakor veliko opozorilo, da potovanja po Mjanmaru še zdaleč ne gre jemati zlahka.

Žal je ena izmed stvari, ki jih opaziš v državi, tudi ogromen razkorak med zlatimi pagodami na eni strani in revščino običajnih prebivalcev na drugi. Tudi gostje restavracije Le Planteur so pretežno mjanmarski bogataši. Države s tako velikim razkorakom med obema slojema običajno ne veljajo za najbolj varne. A za Mjanmar praviš, da je varna država, ljudje pa prijazni in nepokvarjeni, celo bankomate polnijo brez vsakega varovanja …
Ljudje so tukaj na splošno zelo prijazni, a hkrati izjemno zadržani in zasebni. Na ulicah boš prejel ogromno nasmehov, vendar te zanesljivo nihče ne bo nadlegoval. Do tujcev so zelo spoštljivi in se bodo vedno potrudili, da ti pomagajo, tudi če ne govorimo istega jezika. Revščina je velika, a beraštvo na ulicah skoraj ne obstaja; vsak najde način za tisto golo preživetje, pa čeprav prodaja samo limete ali prepeličja jajca in dobi za to morda zgolj nekaj centov. Odnos do denarja je popolnoma drugačen; tukaj se denar šteje na roke in pred ostalimi ljudmi. Tudi bankomate polnijo brez vsakega varovanja in odpirajo pakete, polne gotovine kar pred mimoidočimi. Tatvine so še vedno zelo redke - bolj pogosto se zgodi, da ti prinesejo izgubljen telefon ali denarnico nazaj, kot pa da bi ti kaj ukradli. Res pa je, da je življenje tukaj vse prej kot varno, a to predvsem zaradi naravnih nesreč in stvari, kot so slaba prometna varnost, pomanjkanje pitne vode, slaba zdravniška oskrba ...

V pagodah, ki sem jih omenila, se moraš dosledno sezuti, po drugi strani pa je po tleh pagod polno izpljunkov areke (palmin orešček, ki deluje podobno kot tobak, op. a.), garjavih mačk in psov, smeti, odpadkov … Zdi se, kot da ljudje ne bi videli, da se utapljajo v smeteh.
Nasprotje med čistočo in umazanijo je res boleče in se odraža na vseh ravneh tukajšnjega vsakdana. Večina domov še vedno nima tekoče pitne vode, kanalizacija je speljana neposredno iz hiš in blokov v obcestne kanale, podgane in potepuški psi so stalnica na vsakem koraku, odnos do smeti in odpadkov pa je tako rekoč neobstoječ. Težko je reči, kaj je vzrok takšnega odnosa do okolja; vsi ti problemi so močno povezani s pomanjkanjem izobrazbe, slabo državno ureditvijo in bolečo preteklostjo, ki to državo spremlja kot temna senca. Po več kot nekaj desetletjih zaprtosti in diktaturne ureditve je leta 2008 državo prizadel hud ciklon Nargis, ki je popolnoma uničil obstoječo infrastrukturo in terjal več sto tisoč življenj. Država si še do danes ni povsem opomogla od te naravne katastrofe in to se kaže tudi v odnosu ljudi do okolja; ni jim mar za smeti in odpadke, za videz okolice, večini je pomembno samo golo preživetje. Ta izjemna volja po preživetju v še tako težkih razmerah pa je povezana z močno vero; ljudje so tukaj zelo verni in v večini predani budizmu in molitvi. V pagodah se morajo obiskovalci dosledno sezuvati, ker na ta način izrazijo spoštovanje do Bude, templjev, svetih zgradb - ta tradicija se prenaša iz generacije v generacijo, žal pa se spoštovanje in skrb do urejenega okolja ne prenaša na enak način. Mislim, da bo potrebnih še kar nekaj let in veliko izobraževanja na področju varovanja okolja, preden bo to prešlo v vsakdanjo prakso.

Omenili ste tudi, da je zaradi ribolova z dinamitom tudi koralni greben že povsem uničen. Če bi hotel postaviti v Mjanmaru eko resort, je to sploh še možno?
Žal je neokrnjena narava v Mjanmaru bolj mit kot karkoli drugega. V resnici so v veliki večini plaže in otoki v Mjanmaru okoljsko zelo prizadeti. Pomanjkanje znanja, izobrazbe in institucij, ki bi varovale okolje, je več kot očitno. Na začetku bivanja v Mjanmaru sem nekaj časa delala kot sommelierka na jadrnici višjega cenovnega razreda. Tako sem imela priložnost videti veliko otokov in obalne predele na jugu države. Za ta delovni izziv sem se odločila predvsem zato, ker mi je omogočil potovanje ter vpogled v ta neraziskan del države, kjer veliko tujcev še pred nekaj leti ni imelo dovoljenja za vstop. Ob obisku tega dela Mjanmara sem namesto uživanja v naravnih lepotah neokrnjene narave doživela veliko razočaranje v smislu onesnaženosti morja in obale, uničenju koralnega grebena in ogromnim golosekom gozdov, bogatih s tikovim lesom. Po nekaj mesecih dela na jadrnici se enostavno nisem več mogla, niti se ne želela sprenevedati ter si zatiskati oči pred vsakdanjo realnostjo ravnanja z naravo. Okoljsko uničenje je bilo zame izjemen šok. Ob pogledu na oblake plavajočih odpadkov v morju ali prelepem slapu deroče reke me je mnogokrat prevzela jeza in kar je še huje - občutek nemoči. Oh, v Sloveniji zares živimo v raju! Ugotovila sem, da se ljudje tukaj sploh ne zavedajo, kakšno škodo povzročajo s svojimi dejanji, ker je vse naravnano v smislu boja za preživetje. Največji problem je v veliki večini tudi odgovornost. Tu ljudje neradi prevzemajo odgovornost za karkoli. Tudi za okolje. Tudi ne delajo načrtov za prihodnost, ampak živijo za danes in vsak dan posvetijo temu, kako preživeti. Dolgoročni načrti za povprečno izobraženega prebivalca Mjanmara preprosto ne obstajajo. Živi se za tukaj in zdaj, jutrišnji dan nima pomena. Edina vrednota je družina.

Ste šolana sommelierka, ki dela v državi, ki ni vajena piti vino, kjer to nikdar ni bila kultura. Kako velik izziv vam to predstavlja?
To je zares izziv. Mjanmar ni država, kjer bi bilo pitje vina razširjeno. Uvoz vina je zelo omejen, do pred nekaj let celo prepovedan, tako da je država zdaj zares v povojih in samih začetkih razvoja kulture pitja vina. Ljudje tukaj v večini ne posegajo po vinu, temveč po pivu in žganih pijačah; viski je zagotovo najbolj priljubljen. Od mojega prihoda leto in pol nazaj pa se je vseeno zgodilo nekaj sprememb - zdaj je vino dostopno v večini restavracij, barov in tudi v vseh večjih supermarketih, ter je tako tudi bolj dostopno kupcem. Žal pa kupci zaradi visokih cen vin predstavljajo le nekaj odstotkov prebivalstva, ki si lahko to privošči. Tukaj je vino izjemno luksuzna dobrina in postaja statusni simbol mjanmarskih bogatašev in predstavnikov prestižnih podjetij. Za njih najpomembnejšo vlogo igra cena vina, in sicer po načelu dražje je - boljše je! Zanimajo jih predvsem dragi bordojci, šampanjci in vina iz Kalifornije, ostale vinske regije sploh ne pridejo v poštev. Če sami ne uživajo v vinu, ga ob večerji vsekakor naročijo predvsem zaradi statusnega simbola - večkrat se zgodi, da naročijo kar nekaj steklenic dragega vina in jih potem niti ne popijejo do konca. Veliko vlogo igra vino tudi ob poslovnih kosilih in večerjah, kjer se predstavniki podjetij postavljajo z dragim vinom, cene vin, ki jih zanimajo, pa se gibljejo močno nad 500 dolarji. Ni pomembno ali jim je vino všeč ali ne. Takšna "vinska nepismenost" je predvsem velika niša in priložnost za vinske tečaje in izobraževanja. Sama sem imela v letu in pol veliko zasebnih izobraževanj, predvsem za predstavnike prestižnih podjetij ter nekaj veleposlaništev, kjer so znanja o poznavanju vin zelo pomembna in cenjena. Osebno zelo rada izobražujem ljudi o vinu, moram pa priznati, da je bilo v Mjanmaru v velikih primerih takšno izobraževanje zame zelo "prazna" izkušnja, ker mojih učencev ni zanimalo vino kot tako, pač pa predvsem znane blagovne znamke in prestižne vinske kleti.

Le Planteur je krasna restavracija z vinsko karto, ki temelji na Francozih, a vaša strast so naravna vina. Za ta ob vsem povedanem verjetno še dolgo ne bo posluha v Mjanmaru, kajne? Si pretihotapite kdaj kako steklenico iz Slovenije?
Res je, moja največja strast so naravna, ekološka in biodinamična vina, ki pa žal ta trenutek še niso prisotna na vinskih kartah v Mjanmaru. Sama delam v restavraciji, ki je specializirana predvsem za vina, uvožena iz Francije in temelji na velikih klasikih, sem pa občasno presenečena, ko kateremu izmed uvoznikov uspe pripeljati kakšno ekološko ali biodinamično vino. Ta vina z velikim veseljem dodam na našo vinsko karto, ampak jih vedno ne "promoviram" kot takšna. Veliko ljudi v Mjanmaru še nima posluha za takšna vina, se pa tu in tam pojavi kdo, ki je odprt za pokušnjo malo drugačnih vin. Pred nekaj tedni me je izjemno presenetil neki mjanmarski par, ki je v restavracijo prišel s knjigo Natural Wine avtorice Isabelle Legeron in me vprašal, ali imamo na voljo kakšna naravna vina. Sama sta se s takšnimi vini seznanila v času študija v tujini, konkretno na sejmu naravnih vin RAW v Londonu, in jih nemudoma vzljubila. Sta pa potarnala, da ji je res težko dobiti v Mjanmaru in da si jih največkrat kar sama prineseta v potovalki, ko obiščeta sosednji Bangkok ali Singapur. Tudi v moji prtljagi se obvezno znajde kakšna steklenica ali dve naravnega vina, ko potujem nazaj v Mjanmar. Potovanje domov ali pa v eno izmed sosednjih držav vsakih nekaj mesecev pa je vsekakor obvezno zame, ne le zaradi delovnih dokumentov za delo v Mjanmaru, pač pa tudi oddiha in sprostitve ter zaradi potrebe po bolj zdravem okolju. Onesnaženost zraka in vode Jangonu sta v določenih delih leta, ko prevladuje monsunsko vreme, zelo velik problem.

Kako je z zdravstveno in zobozdravstveno oskrbo v Mjanmaru? Kako imate urejeno zavarovanje in kakšni so standardi na tem področju?
Zdravstvena in zobozdravstvena oskrba v Mjanmaru sta na splošno na zelo osnovni ravni. V večjih mestih ljudje v večini obiskujejo lokalne zdravnike, ki so bolj ali manj usposobljeni za zdravljenje določenih bolezni. V oddaljenih vaseh pa za zdravstveno oskrbo ni poskrbljeno. Tam prebivalci pošljejo kakšno osebo v večje mesto, kjer lahko kupi zdravila, nato pa jih odnese nazaj v vas in razdeli med ljudi. Drugače pa prebivalci Mjanmara še vedno najbolj posegajo po tradicionalnih, doma pripravljenih zdravilih iz zelišč, korenin in drevesnega lubja. Za zahtevnejše zdravstvene posege in operacije se Mjanmarčani največkrat napotijo v Bangkok, ker trenutno v Mjanmaru še vedno ni mogoče dobiti kakovostne opreme in dovolj usposobljenih zdravnikov. Enako velja za zobozdravstvo. Tu seveda spet govorimo o ljudeh, ki si to lahko privoščijo in lahko letijo v Bangkok na zdravljenje. Za tujce obstaja v Mjanmaru kar nekaj klinik, v katerih vsi zdravniki in osebje govorijo angleško, tako da sporazumevanje ne predstavlja težav. Sama sem v Mjanmaru kar nekajkrat morala obiskati zdravnika, vendar sta bili diagnoza in zdravljenje, ki so mi ga predpisali, bolj dvomljivi, zato sem za večje stvari raje počakala na obisk zdravnika v Sloveniji.

Kako se izseljenci družijo v Mjanmaru, ste zelo ločeni od "običajnih" Mjanmarčanov, imate svoje zdravnike, restavracije, oskrbo …?
Tujci, ki živimo v Mjanmaru, se zelo radi družimo, izmenjujemo izkušnje, si pomagamo, ko smo v stiski ali bolni in se seveda tudi zabavamo. Največkrat se družimo ob večerih, ko se dobimo v stanovanjih in si skuhamo kakšno odlično večerjo iz sestavin, ki jih prinesemo od doma. Seveda jaz nikamor ne potujem brez slovenskega bučnega olja in dobrega naravnega vina. Res pa je, da se vsi najraje družimo s Francozi in Italijani, ki vedno poskrbijo, da s seboj prinesejo polne potovalke izvrstnega sira. Drugače smo mi "tujci" kar dobro pomešani tudi z mjanmarskimi izseljenci, ki so odšli v tujino na študij ali delo in se zdaj vračajo domov – ti govorijo odlično angleško in se tako zelo lahko sporazumevamo. Drugače se ne počutim, da sva zelo ločena od lokalnih Mjanmarcev, ker preživiva veliko časa na delovnem mestu z njimi in imava veliko prijateljev tudi v teh krogih. Res pa je, da lokalni prebivalci niso navajeni druženja po osmi ali deveti uri zvečer - mislim, da je to predvsem posledica dolgoletne "policijske ure", ki jo je še pred kratkim nadzorovala vojaška hunta.

Kako je pravzaprav s hrano in sestavinami v Mjanmaru? Omenili ste mi problematiko zastrupljenosti zemlje in pridelkov s pesticidi, da meso ni najbolj varno, v teh dneh je prišel na dan še škandal konzerviranja živil kar v formaldehidu …?
Zanimivo je to, da imamo kot tujci še vedno zelo romantično predstavo o tem, kako sveže in zdravo je sadje in zelenjava, ki se prodaja na barvitih tržnicah Azije. Tudi sama sem bila tega prepričanja, ko sem se preselila v Mjanmar. Prepričana, da je vse lokalno in naravno, sem navdušeno kupovala najrazličnejše sadje in zelenjavo, dokler nisem enkrat pripravila cvetače, ki je imela okus po milnici. Najprej mi ni bilo najbolj jasno, kaj se je zgodilo z mojo cvetačo, čez nekaj dni pa sem prebrala nekaj člankov o tem, da je cvetača ena izmed najbolj s pesticidi obremenjenih vrst zelenjave v Mjanmaru. Ta podatek mi je res dal misliti in tako sem se poglobljeno pozanimala, od kod prihaja zelenjava in sadje na tržnicah. Kar sem odkrila, je bilo zares v nasprotju s pričakovanji - večina sadja je uvoženega iz Tajske, veliko vrstam zelenjave pa se je treba izogibati, saj večina mjanmarskih kmetov, ki uporablja pesticide in ostale preparate, te uporablja v prekomernih količinah, saj niso primerno poučeni in izobraženi o pravilni uporabi. Kakovost in varnost hrane v Mjanmaru sta pereč problem ne le zaradi pesticidov, temveč tudi zaradi same higiene. Pred nekaj dnevi sem ravno zasledila podatke agencije FDA (Food and Drug Administration), ki v Mjanmaru opravlja raziskave na področju varnosti in kakovosti hrane. Ugotovili so, da prebivalci v večini uporabljajo za človeka strupeno snov formaldehid in formalin za konzervacijo najrazličnejših živil, ki jih je mogoče kupiti kar na ulici - od rib, riževih testenin, soje ter sadja in zelenjave. Vse to me je privedlo k temu, da sem začela iskati ekološko hrano in sem na srečo našla tri organizacije, ki se ukvarjajo s pridelavo ekološke zelenjave in sadja. Vse tri organizacije vodijo tujci, ki izobražujejo lokalno prebivalstvo o ekološki pridelavi ter zaposlujejo ljudi, ki so težje zaposljivi na kakšnih drugih delovnih mestih. Zdaj imajo že vzpostavljen sistem dostave ekološke hrane, kar pomeni, da ti vsak teden pripeljejo škatlo dobrot kar na dom, včasih skupaj z zanimivimi recepti. Cene so zelo primerljive s tistimi na tržnici in mislim, da so na dobri poti. Rekla bi, da gre za res odličen primer dobre prakse!

Se kaj pogovarjate z Mjanmarčani, kako se počutijo, ko so se po toliko letih odprli svetu? Kaj čutijo? Olajšanje? Opreznost?
Ljudje v Mjanmaru neradi govorijo o preteklosti. Kadar načnem pogovor o tem, kakšno je bilo življenje pred 10-15 leti, se velikokrat kar zdrznejo in hitro spremenijo temo ter se osredotočijo na to, kar se dogaja danes. V pogovoru s tujci zelo uživajo in si želijo izvedeti čim več o tem, kako živimo mi in z velikim zanimanjem poslušajo, kakšne so naše navade in kaj se lahko od nas tudi naučijo. Sami najraje govorijo o svojih družinah; ko jih vprašam, kako so otroci, jim oči kar zažarijo in mi ponosno povedo vse, kar se dogaja z njimi. Na splošno ljudje v Mjanmaru seveda občutijo veliko olajšanje, ker se država odpira in jim to omogoča več svobode, vseeno pa so zelo previdni in oprezni. Prvi val navdušenja nad novim vodstvom države počasi pojenja, saj spremembe ne potekajo tako hitro, kot so pričakovali, veliko obljubljenega se še ni uresničilo. Vodstvo države je v velikih pogledih zelo simbolično, velike odločitve so še vedno odvisne od vojaških generalov, ki imajo moč odločanja predvsem zaradi finančnih zmogljivosti. Ljudje si na splošno želijo predvsem večje socialne varnosti, obnovitve šolskega in zdravstvenega sistema ter izboljšanja infrastrukture. Trenutno pa njihove čute z vseh strani stimulirajo predvsem mednarodne korporacije in multinacionalke, ki jim država počasi dopušča vstop in uvoz vseh kapitalističnih novosti z Zahoda. Tako je trenutno vse skupaj naravnano bolj na način "kruha in iger" - hamburger, kokice in gradnja ogromnih kinematografov so zakon.

Del leta preživite v ZDA, od koder prihaja vaš mož. Vam ugaja ta razpetost med tremi konci sveta? Razlike med Mjanmarom, ZDA in Slovenijo so kar velike … Kaj je recimo ena stvar, ki jo pogrešate iz druge države?
Življenje med tremi celinami je zares velik izziv, vendar mi takšen način življenja ustreza, ker sem že po naravi velika raziskovalka. Ta pustolovska žilica je močno prisotna tudi pri mojem možu, ki že od nekdaj rad potuje in živi na različnih koncih sveta. Menjava okolja mi omogoča, da spoznavam drugačne kulture, načine življenja, jezike, kulinariko. Osebno pa me ta večplastnost privlači in mi daje energijo. Če preveč časa preživim v samo enem okolju, hitro zapadem v rutino in nisem več tako dojemljiva za podrobnosti - kadar pa potujem in živim na različnih koncih sveta, pa so moji čuti vedno na preži in je vsak dan zares izpolnjen. Kar res pogrešam na potovanjih in življenju na različnih koncih sveta, je slovenska neokrnjena narava, čista pitna voda, gozdovi po katerih se lahko prosto sprehajaš … Tega preprosto ne morem vzeti s seboj, vendar mi pomeni zares veliko in zato se občasno zares z veseljem vrnem domov, da užijem vse te lepote.

Že veste, kam vas bo pot vodila iz Mjanmara?
Trenutno vse kaže, da se bova vrnila v Ameriko za kakšno leto, da dokončava nekaj projektov, potem pa bova videla, kam naju bo vodila pot. Zdaj se predvsem veselim oddiha v Sloveniji, ki naju čaka v juniju in juliju, potem pa veselo dalje.

Kaja Sajovic
Prijavi napako
Komentarji
Doge the Dog
# 24.06.2017 ob 07:31
"Ljudje v Mjanmaru neradi govorijo o preteklosti. Kadar načnem pogovor o tem, kakšno je bilo življenje pred 10-15 leti, se velikokrat kar zdrznejo in hitro spremenijo temo ter se osredotočijo na to, kar se dogaja danes."

Pri nas pa se še zdaj kregamo, kdo je bil zmagovalec pred 70 leti :)
grafikon
# 24.06.2017 ob 10:15
Fak ste luzrji tukaj, v svet ne bi šli, Slovenija vam ni všeč. Pa dejte, če ne znate napisati nič pozitivnega ali spodbudnega, bodite tiho. Punca si je drznila, šla in uspela. Še premalo je takih. Kle pa folk ki ni šel iz lastve krajevne skupnosti ven pametuje o situacijah po svetu ker pač gledajo poročila ob 19ih. Patetično.

Maja, ti samo pogumno!
gesan
# 24.06.2017 ob 08:08
Dobrih 95% elite spada direkt v zapor.
No, imajo pa malce preveč denarja, ki je itak najmočnejše sredstvo za hipnotiziranje folka okoli sebe....
mali_piscek
# 25.06.2017 ob 09:41
Nikoli ne bi hotel živeti tam.

Vedno bolj cenim Evropo - takšno, kot je bila, ne pa takšno, kot postaja.
Brahman
# 24.06.2017 ob 12:09
@grafikon...odlično povedano...tumb up...
Guliarth
# 24.06.2017 ob 09:42
Kolimo elita plača za učenje o vinu?
the best of
# 24.06.2017 ob 09:01
Slike so bolj tako tako ;)

Glede denarja pa pojdi zamenjat 200 dolarjev v kakšno stransko ulico v Yangonu in potem napiši članek o tem.

Lahko pa tudi napišeš članek kako se menja denar na banki ;)
por
# 25.06.2017 ob 15:11
@Skippy
Dobrih 95% elite spada direkt v zapor. Nevoščljivost ali zakaj že? Kaj točno sta ti naredila Akrapovič in Pečečnik?

Ah dej no Skippy, gesan je mislu na Mjanmarsko elito.

@Grafikon
Fak ste luzrji tukaj, v svet ne bi šli...

Če poznaš zgodovino in tudi današnje stanje - socialno in politično - v Mjanmaru, bi ti taka novica morala vsaj malce privzdigniti obrvi. Zanjo je seveda to morda uspeh, tudi ljudem ni nič hudega naredila. Zelo velika možnost pa je, da so to storili tisti državljani Mjanmara, za katere je tam delala...
Bregas
# 24.06.2017 ob 20:28
Ne, ampak tole pa res zveni grozljivo. Planet se bo kmalu utopil v smeteh in kemikalijah. Konec sveta je blizu.
COP
# 24.06.2017 ob 15:38
Ljudje so izjemno verni in to se odraža na vseh ravneh njihovega vsakdana - povsem normalno je denimo, da obvestijo delodajalca, da gredo za en mesec ali dva v samostan, si obrijejo glavo in vadijo meditacijo z menihi. Zanimivo pa je tudi to, da so ne glede na izobrazbo, ljudje tukaj na splošno zelo vraževerni in močno verjamejo v nadnaravne sile ter dobre in zle duhove

Grozljivo.
Skippy
# 24.06.2017 ob 15:48
Dobrih 95% elite spada direkt v zapor.

Nevoščljivost ali zakaj že? Kaj točno sta ti naredila Akrapovič in Pečečnik?
patriot44x2
# 24.06.2017 ob 09:05
Vsi vzhodnjaki hrepenijo po zahodu, Le Slo ljubitelji propadlega sistema po vzhodu.
Zverca
# 24.06.2017 ob 09:39
Kaj ti mora bit, da delaš za vojaško hunto, no?
Otman
# 24.06.2017 ob 10:27
Škoda, ker ji ni ime Sara ali pa ni iz Dubaja.
Kazalo