EU želi prispevati k povojni obnovi Iraka ali Sirije, torej želijo igrati na finančno karto, a če pogledate, kakšna je njena vloga na terenu, je ni zaznati. So nekatere države članice – Francija in Velika Britanija -, ki so zelo dejavne v Siriji in Iraku. A to je le peščica držav.  Institucije Evropske unije so skorajda nevidne. Mi, Turčija, skušamo Evropsko unijo vključiti v vsakega od teh procesov, je o vlogi EU-ja v konfliktih na Bližnjem vzhodu dejal turški zunanji minister. Foto: TV Slovenija
EU želi prispevati k povojni obnovi Iraka ali Sirije, torej želijo igrati na finančno karto, a če pogledate, kakšna je njena vloga na terenu, je ni zaznati. So nekatere države članice – Francija in Velika Britanija -, ki so zelo dejavne v Siriji in Iraku. A to je le peščica držav. Institucije Evropske unije so skorajda nevidne. Mi, Turčija, skušamo Evropsko unijo vključiti v vsakega od teh procesov, je o vlogi EU-ja v konfliktih na Bližnjem vzhodu dejal turški zunanji minister. Foto: TV Slovenija

Turki članstvo vse manj podpirajo. Zaupanje v EU upada tudi med državljani številnih evropskih držav. Evropa se mora reformirati. Evropa se srečuje s številnimi izzivi in Turčija veliko prispeva k zagotavljanju varnosti Unije in njenemu gospodarskemu razvoju.

O članstvu v EU-ju
Mehmet Cavusoglu
IS je še vedno velika grožnja, saj je Sirija še vedno kaotična. Čeprav se boj proti IS-ju nadaljuje, se moramo osredotočiti na politično rešitev, je prepričan minister. Foto: TV Slovenija
Bašar Al Asad
Glede sirskega predsednika Bašarja Al Asada turški zunanji minister pravi, da je bil pred vojno dober prijatelj Turčije, zdaj pa po njegovem mnenju ne more združiti države. Foto: Reuters

Nimamo nobenih težav s Kurdi, k živijo v Turčiji. So naši državljani, naši bratje in sestre. Prav tako nimamo nobenih težav s Kurdi v Siriji, več kot 300 tisoč sirskih Kurdov trenutno živi v Turčiji in večino je iz Sirije pregnal YPG, ki je kurdska teroristična organizacija. YPG in PKK sta dejansko ista teroristična organizacija. Ljudi so pregnali, ker z YPG-jem ne delijo istih marksističnih komunističnih nazorov. To so povprečni, konservativni in verni ljudje.

O vprašanju Kurdov
EU
Članstvo v Evropski uniji je po ministrovih besedah strateški cilj Turčije. Foto: Reuters
Mevlut Cavusoglu
Turški zunanji minister je bil tudi letos gost blejskega strateškega foruma. Foto: TV Slovenija

Odnosi med Turčijo in Evropsko unijo so se poslabšali po spodletelem prevratu lansko poletje. Iz Evropskega parlamenta in nekaterih držav članic se zaradi čistk in izrednih razmer po prevratu vrstijo pozivi k prekinitvi pogajanj o turškem članstvu v Uniji. Ta so trenutno zamrznjena. Za članstvo v Uniji je ta 80-milijonska država prvič zaprosila leta 1987; Turčija je bila že članica zveze Nato, želela pa se je pridružiti takratni Evropski gospodarski skupnosti. Evropska unija je največja tuja vlagateljica v Turčiji in njena največja trgovinska partnerica. Turčija je v ospredju mednarodne politike tudi zaradi vojn in napetosti na Bližnjem vzhodu, v katerih igra pomembno vojaško in diplomatsko vlogo. Na ta in druga aktualna vprašanja je ob robu blejskega strateškega foruma v polurnem intervjuju odgovarjal turški zunanji minister Mevlüt Cavusoglu.

Gospod Cavusoglu, začniva z najbolj vročo temo ta trenutek. V Nemčiji se bližajo volitve. Angela Merkel je v nedeljskem soočenju rekla, da bo med voditelji Unije iskala somišljenike, tiste, ki menijo, da Turčija ne bi smela nikoli postati članica Evropske unije. Je članstvo za Turčijo še politična prioriteta? Je to še politično vprašanje?
Članstvo v Evropski uniji je strateški cilj Turčije. Z Unijo smo leta 2004 podpisali sporazum o nadaljevanju pogajanj za polnopravno članstvo in oktobra 2005 smo nato ta pogajanja sprožili. Vse takratne članice Evropske unije, tudi Nemčija, so ta dogovor podprle in ga tudi podpisale. Zdaj pa politiki iz različnih držav menijo drugače. Sprašujemo se, zakaj. Kje je težava in zakaj nočejo Turčije v EU-ju? In zakaj je to vprašanje med volitvami v Evropi tako visoko na dnevnem redu? To je zelo dobro vprašanje, a bi nanj morali odgovoriti EU oziroma tiste članice in politiki, ki o tem govorijo. Pri nas se ni nič spremenilo. Bilo je nekaj razočaranj, kakor veste, je postopek dolg in težaven. Turki članstvo vse manj podpirajo. Zaupanje v EU upada tudi med državljani številnih evropskih držav. Evropa se mora reformirati. Evropa se srečuje s številnimi izzivi in Turčija veliko prispeva k zagotavljanju varnosti Unije in njenemu gospodarskemu razvoju. Prizadevamo si tudi za rešitev težav, s katerimi se vsi skupaj spopadamo. Kaj sploh hočejo od Turčije?! Na to vprašanje morajo odgovoriti. In zakaj je med nemškimi volitvami najpomembnejša tema Turčija. Nemčija ima sama veliko težav, recimo gospodarske in druge težave. V Nemčiji naraščajo rasizem, ksenofobija, islamofobija, nestrpnost, diskriminacija, krepijo se čustva proti prebežnikom. Kako bo Nemčija to premostila? Poglejte tudi njihov tisk, tam je enako, tudi njihovi politiki izražajo take nazore. Vse to je že načelo posamezne svoboščine. Nemčija je ena izmed ključnih držav v Evropi. Torej če si je Nemčija premislila, potem si lahko predstavljate, kaj se lahko zgodi v drugih državah. Nemčija mora biti močna in mora braniti evropske vrednote. Toda to, kar se zdaj dogaja v Nemčiji, nas spominja na dogodke pred prvo in drugo svetovno vojno. To nas resno skrbi. Zato ni pomembno, kaj je rekla Merklova, saj jo je v to prisilil Schulz. Če pogledate samo debato in ne veste, da gre za predvolilno soočenje, se vam zdi, da poteka debata o Turčiji. Začela in končala sta s Turčijo. Prepričan sem, da bi taki voditelji morali govoriti o pomembnejših temah, o temah, ki zanimajo nemške državljane. Na to naj se raje osredotočijo.

V Nemčiji živi velika turška skupnost, verjetno sta nagovarjala ta del volivcev. Navsezadnje bodo tudi Turki odšli konec meseca na nemška volišča.
Prav imate, v Nemčiji živi več kot tri in pol milijona Turkov. Številni so postali nemški državljani in bodo seveda odšli na nemške volitve. Jasno jim je, kaj se dogaja. Ampak moram tole povedati, Nemčija vsem pridiga o demokraciji in človekovih pravicah, medtem pa so Turki v Nemčiji pod velikim pritiskom. Nanje pritiska sistem – krajevne oblasti, policija, obveščevalne službe. Pod največjim pritiskom so tisti, ki so podprli referendum v Turčiji, še posebej pa tisti, ki podpirajo predsednika Recepa Tayyipa Erdogana in našo stranko. Kako si to razlagate?! To je vprašanje za Nemce.

V Evropi in drugje po svetu so se po referendumu vsule različne kritike na turške oblasti. Narašča skrb, da se Turčija oddaljuje od demokracije in postaja vse bolj avtoritarna zaradi uvedbe predsedniškega sistema in predloga za uvedbo smrtne kazni. Smrtna kazen, denimo, je za Evropsko unijo zelo problematična.
Nikakor se ne strinjam. V različnih državah obstajajo različni sistemi. Toda demokracija mora prevladati. Tudi po Evropi obstajajo predsedniški sistemi, monarhije, tudi ZDA imajo predsedniški sistem, pa v Latinski Ameriki, osrednji Aziji in v Afriki in so obenem demokratične države. Ni pomembno, kakšen sistem imate – parlamentarnega, predsedniškega ali pa simbolično monarhijo. Demokracija mora prevladati. Pomembna je ločitev oblasti, neodvisnost in nepristranskost sodstva prav tako. In prav to smo storili z novo ustavo. Po referendumu nismo spisali čisto nove ustave, spremenili smo nekatere člene. In to je turško ljudstvo podprlo. Turško ljudstvo verjame v demokracijo, nihče jim je ni vsilil. Spremembe so bile potrjene z glasovanjem v parlamentu; nekaj manj kot dve tretjini poslancev je spremembe ustave potrdilo, nato pa še volivci na referendumu. Uvedli smo predsedniški sistem, saj je bilo ljudstvo naveličano koalicijskih vlad, ki so prav vse končale svoje mandate s političnimi in gospodarskimi krizami. Za vse to smo v preteklosti plačali visoko ceno. Tudi po volitvah junija 2015 je zavladala negotovost, saj nismo mogli sestaviti koalicijske vlade. Nobena politična stranka ni bila pripravljena, vključno z našo – AKP-jem, nobena ni bila pripravljena oblikovati koalicijske vlade, čeprav smo poskušali. Zato smo morali oblikovati jasen politični sistem v Turčiji. V številnih državah obstaja le en politični sistem, mi pa smo imeli pred referendumom dvojni sistem – predsedniškega in parlamentarnega. Stara ustava je bila spisana po prevratu leta 1980, spisali so jo generali. Takratni generali – prevratniki – so predsedniku dali v ustavi veliko moči. Prejšnja ustava je predsedniku države dajala veliko več moči kot sedanja, ni imel pa nobene odgovornosti. To smo zdaj spremenili. Nihče v Evropi ni prebral tistih 18 členov ustave, pa vendar so vsi govorili o tem. Zakaj? Da bi udrihali po Turčiji. Zakaj ne bi najprej prebrali teh 18 členov in šele nato razpravljali, ali je to avtoritativni sistem ali predsedniški sistem s porazdelitvijo moči in delujočimi demokratičnimi ustanovami.

Lahko zagotovite, da je sodstvo v Turčiji zares neodvisno? Sami ste omenili, da je neodvisnost sodstva pomembna za obstoj demokracije in zagotavljanje državljanskih svoboščin. Po lanskem poskusu državnega udara je bilo priprtih več kot 100.000 ljudi, med njimi več kot 200 novinarjev. Nekateri so Turčijo označili za največji zapor za novinarje in borce za človekove pravice. Kako to komentirate?
O katerih aktivistih in novinarjih govorite? In kako veste, da je bilo zaprtih več kot 100.000 ljudi? Saj nimamo toliko zaporov. Če mislite na to, da je bilo več kot 100.000 ljudi odpuščenih ali odstavljenih s položajev v državnih ustanovah, lahko to potrdim. Poglejte, imeli smo poskus prevrata, spodleteli prevrat. Preprečili smo ga. Zahvala za to gre Erdoganovemu vodenju in pogumnemu turškemu ljudstvu. Samo v eni noči so prevratniki ubili 250 državljanov. Si lahko predstavljate, kaj bi bilo, če bi prevrat tisti dan uspel? Vse bi nas pobili. S tanki so šli nad ljudi, povozili so jih. Bili so običajni civilisti, v rokah so imeli le turške zastave. Nihče ne sprašuje o pravicah tistih ljudi, o pravicah ubitih, 2.200 ranjenih, njihovih svojcih. Kdo je to zagrešil? Tisti prevratniki. In kaj naj bi torej storil po tem? Naj jih pustim na miru in jim dam možnost, da kaj takega v Turčiji ponovijo?! Tega ne moremo storiti in turško ljudstvo tega ne more tolerirati. Imamo neodvisno sodstvo, še bolj neodvisno kot prej. Prejšnji sodniki in tožilci so pripadali teroristični organizaciji Fetullaha Gülena – FETO , zdaj so bili odpuščeni. Njihove sodbe niso bile skladne z ustavo ali zakonodajo, temveč so odločali na podlagi tega, kar jim je tisti bolani človek iz Pensilvanije narekoval. Zato smo odpustili vse tiste ljudi, ki so bili lojalni temu bolniku, ne pa turški državi. Prav?! Tudi sam sem moral odpustiti 20 odstotkov kariernih diplomatov; zakaj sem to moral storiti?! Sem zato srečen? Nisem jih mogel obdržati na svojem ministrstvu, prav?! Res je, aretirani so bili novinarji in turški državljan, ki je bil direktor organizacije Amnesty International v Turčiji. Nimam nobenih težav s to organizacijo ali pa z drugimi organizacijami, ki se ukvarjajo z varovanjem človekovih pravic, ali pa z aktivisti. Toda tista oseba je na prenosnem telefonu uporabljala enkriptirano aplikacijo, kodo zanjo pa je lahko dobil samo pri teroristični organizaciji FETO. Torej, ta človek je bil del te teroristične organizacije. Kaj naj torej storim?! Naj si pred tem zatiskam oči samo zato, ker gre za vodjo Amnesty Internationala? Ta v Turčiji dela zelo dobro. Pred dvema tednoma so me obiskali v Ankari in spodbudil sem jih, naj nadaljujejo svoje delo. Prav tako nas lahko odprto kritizirate. A če kdo podpira teroristično organizacijo ali pa je njen član, kaj storiti? Kaj bi storili v Sloveniji, če bi kdo v sodstvu ali medijih pripadal teroristični organizaciji Islamska država?! Bi bili kar tiho, samo zato, ker gre za novinarko ali novinarja? V Turčiji so tudi novinarji, ki so pomagali pri organizaciji državnega udara in sodelovali pri njem. Naj vse preslišim samo zato, ker so novinarji ali ker me bodo v tujini obsojali?! Podoba Turčije je pomembna, toda varnost mojega naroda in trdnost države sta zdaj najpomembnejši. Evropa nas pri tem ni podprla, zato ne potrebujemo njenih pridig. Sami ste videli, kako so Nemčija in nekatere druge evropske države postale zatočišče za te teroriste, za pripadnike terorističnih organizacij PKK, YPG in FETO. Vsi teroristi zelo srečno živijo v Nemčiji, pa tudi v drugih tukajšnjih državah. Zakaj? Zakaj te države podpirajo te teroristične skupine?! Zdaj se turški državljani sprašujejo, zakaj te države podpirajo te teroristične organizacije, ali stojijo za njimi in ali so morebiti celo organizirale spodleteli prevrat. To je trenutno glavno vprašanje v Turčiji. To se ne sprašujem jaz, ampak me to sprašujejo številni zaskrbljeni državljani.

Turčija je sosednja država Iraka in Sirije. Uradno je v vojno v Sirijo vstopila lani poleti. Številni očitki in dokazi kažejo, da je Turčija služila kot tranzitna država za borce IS-ja z vsega sveta. Zdaj poslušamo z bojišč v Iraku in Siriji ter vladnih palač zmagovite besede o porazu IS-ja, a grožnja ni izginila. Kako velika grožnja Turčiji je IS?
IS je še vedno velika grožnja, saj je Sirija še vedno kaotična. Čeprav se boj proti IS-u nadaljuje, se moramo osredotočiti na politično rešitev. V nasprotnem primeru bo Sirija ostala območje radikalizacije in zatočišče terorističnih skupin. Res je, teroristi so prečkali Turčijo nezakonito in se v Siriji in Iraku pridružili različnim terorističnim skupinam. Z njima si delimo dolgo mejo, samo s Sirijo si delimo 911 kilometrov meje, z Irakom pa še 300 kilometrov meje. Teh meja ni bilo lahko nadzorovati. Številni evropski državljani, ki so prišli v Turčijo, so prišli brez vizumov, saj jih ne potrebujejo. Nismo vedeli, da so v Turčijo prišli zato, da bi se pridružili IS-ju, o tem nismo prejeli nobenih obveščevalnih podatkov iz tujine. Drugače jim Nemčija, Francija ali druge evropske države ne bi dovolile oditi. Toda mi smo aretirali veliko tujih terorističnih borcev na poti v Sirijo ali pa iz nje. Vse smo deportirali v matične države, potem pa smo poostrili ukrepe na letališčih in na mejah. Z letališč smo vrnili veliko evropskih državljanov, nismo jim dovolili vstopa v Turčijo. Zdaj je vstop v državo prepovedan več kot 55 tisoč ljudem. Vse države izvora smo prosili za več podatkov in sodelovanje; predvsem evropske države nas na začetku niso jemale resno. Zakaj vam to pripovedujem? Iz Turčije smo deportirali veliko tujih teroristov. O tem smo obvestili policije v državah, od koder so prišli, tudi prek diplomatskih predstavništev v Ankari smo jih obvestili. Nekaj mesecev pozneje pa so se ti tuji teroristi spet znašli na turških letališčih ali mejah. Svoje kolege sem spraševal, kako to, da so se lahko vrnili? Tipičen odgovor, ki sem ga prejel, je bil svoboda gibanja. Svoboda gibanja za ljudi, ki se bojujejo na strani IS-ja? Žal nam je, ampak tako deluje demokratična država, je bil najpogostejši odgovor. Gotovo se spomnite strašnih terorističnih napadov v Bruslju in Parizu ... Nekateri od tistih teroristov so bili odgovorni za te bombne napade.

Spomnim se tudi terorističnih napadov v Carigradu.
Da, tudi v Carigradu so bili. Ampak nekateri teroristi, odgovorni za napade v Bruslju in Parizu, so bili deportirani v te države iz Turčije. Oblasti so vedele, da so ti ljudje člani teroristične organizacije IS in da so se na njeni strani borili v Siriji. Zdaj sodelujemo veliko bolje. Grožnja še vedno obstaja. Moramo nadaljevati poraz IS-ja in moramo poraziti njegovo ideologijo. IS nima prav ničesar skupnega z islamom. Islam pomeni mir, po islamskih nazorih ne smeš ubiti nikogar. A ti ljudje so našo vero zlorabili. V Turčiji se trudimo, da bi ubili njihovo ideologijo, in poudarjamo, da nimajo prav ničesar skupnega z islamom. So samo teroristična organizacija.

Že nekaj let neuspešno potekajo pogajanja o koncu vojne v Siriji. Je mir v Siriji mogoče skleniti v doglednem času? Kakšna rešitev za Sirijo bi prinesla tudi regionalni mir, saj že dolgo ne gre samo za sirski konflikt?
Ni lahko, saj je v Siriji veliko akterjev. In ti imajo različne načrte. Mi smo dali vse od sebe, da bi uveljavili prekinitev ognja, za prekinitev sovražnosti in oblikovanje con z manjšim nasiljem (deescalation zones). Dosegli smo veliko, še posebej po padcu Alepa. Najprej skupaj z Rusijo, potem smo v ta proces vključili še Iran, ki sodeluje na pogajanjih v Astani, ZDA imajo tam status opazovalke. Vztrajali smo, da potekajo pogajanja pod pokroviteljstvom Združenih narodov, vztrajali smo, da morajo biti navzoče tudi ZDA. Uveljavitev vseh teh dogovorov o območjih zmanjšane napetosti je pomembna in trudimo se, da bi to dosegli. Še vedno ostajajo odprta vprašanja, a ti koraki pomenijo gradnjo zaupanja in gradnjo političnega procesa. Toda spodbuditi moramo vse akterje k oživitvi ženevska procesa, ki je glavna platforma za končno politično rešitev. Kakšna naj bo torej politična rešitev? Vključujoča.

Ta politična rešitev vključuje sirskega predsednika Bašarja Al Asada ali ne?
Ne verjamem, da lahko Al Asad združi Sirijo, tega je konec. Ni pomembno, ali vam je Al Asad všeč ali ne. Al Asad je bil pred to vojno naš dober prijatelj, toda države po mojem mnenju ne more združiti. Morala se bo zgoditi tranzicija, spisana bo morala biti nova ustava. Trenutno že delujejo delovne skupine, ki pripravljajo volitve, tranzicijo in ustavo. Njihovo delo mora biti učinkovito. Na koncu, ko bo zavladal mir, ko bo IS poražen in ko bomo lahko državo pripravili na volitve, bi morali sirski državljani odločiti, kdo bo vodil državo in kakšen sistem želijo – parlamentarnega, predsedniškega ali polpredsedniškega. Kakršen koli že bo, pa mora biti sistem vključujoč in sekularen. Sirija je namreč večetnična in večverska država. Trenutni režim žal ni vključujoč.

Stališča turške vlade do kurdskega vprašanja so dokaj jasna. Leta 2012 so se začela zgodovinska mirovna pogajanja med turško vlado in Kurdi v Turčiji, leta 2015 pa so ta neslavno propadla. V Kurdistanu v Iraku bodo konec meseca organizirali referendum o neodvisnosti. Turška vlada vzdržuje diplomatske in politične stike z Masudom Barzanijem in njegovo vlado v Kurdistanu, pa vendarle, kaj napovedani referendum pomeni za stabilnost regije?
To je dobro vprašanje. Nimamo nobenih težav s Kurdi, k živijo v Turčiji. So naši državljani, naši bratje in sestre. Prav tako nimamo nobenih težav s Kurdi v Siriji, več kot 300 tisoč sirskih Kurdov trenutno živi v Turčiji in večino je iz Sirije pregnal YPG, ki je kurdska teroristična organizacija. YPG in PKK sta dejansko ista teroristična organizacija. Ljudi so pregnali, ker z YPG-jem ne delijo istih marksističnih komunističnih nazorov. To so povprečni, konservativni in verni ljudje. Kurde in kurdsko regionalno vlado v Iraku smo podpirali ves čas in z njo tudi dobro sodelujemo. Pred kratkim sem obiskal Erbil in Bagdad, kjer smo imeli zelo odkrite pogovore. V času, ko se Irak spopada z goro vprašanj in težavami, je izkoriščanje kurdskega vprašanja najmanj neprimerno. Drugič, referendum je v nasprotju z iraško ustavo, in tretjič, referendum ne bo prinesel stabilnosti, prav nasprotno. Regija bo samo še nemirnejša. To sem na srečanju v Erbilu tudi povedal Barzaniju in voditeljem drugih političnih strank. Zato bi referendum morali odpovedati ali prestaviti. Imajo legitimno pravico do neodvisnosti? Da, res je, imajo jo. Njihove pravice so zapisane v iraški ustavi. V resnici morajo dobiti svoje pravice. Predlagal sem, da bi jim Turčija in nekatere druge države, sami jih lahko imenujejo, pomagale pri zagotovitvi kurdskih ustavnih pravic. To sporočilo sem v Bagdadu izrazil zelo jasno, saj imajo Kurdi legitimne in ustavne zahteve, ki jih je treba uveljaviti. Naše sporočilo obema stranema je jasno.

Pogovor sva začela z odnosi med Turčijo in Evropsko unijo, pa še končajva z evropskimi temami. Marca 2016 je Turčija z Evropsko unijo sklenila begunski dogovor. Avgusta letos so v Grčiji zaznali rekordne prihode čolnov s prebežniki iz Turčije. Ali se dogovor med Turčijo in Unijo še izvaja? Ne moremo ignorirati tega, da je v Turčiji še vedno več kot tri milijone beguncev.
Dogovor še velja, to potrjujejo tudi številke. Če primerjamo s prihodi lansko leto, je letos teh prihodov za 99 odstotkov manj. Septembra 2015 je prišlo po morju v Grčijo sedem tisoč ljudi na dan, februarja 2016 dva tisoč, zdaj je pa manj kot 50. Številke govorijo same zase. Teh številk si nisem izmislil in pričajo, da rekordnih prečkanj morja ni. Kdor koli pravi drugače, ne govori resnice. Z naše strani dogovor deluje, Evropska unija pa je zelo zadovoljna. Če pa pogledamo obveznosti Unije, pa lahko rečemo, da dogovor žal ne velja. Zavezali so se, da bodo leta 2016 prispevali tri milijarde evrov, do zdaj smo prejeli le okoli 800 milijonov. Obljubili so še, da bodo do konca leta 2018 za begunce v Turčiji prispevali še dodatne tri milijone evrov, ostalo je le pri besedah. Evropska unija je zelo počasna. Žal je Evropska unija postala le birokratski stroj. Unija se je takrat tudi zavezala, da bo odprla nova poglavja v pogajanjih o turškem članstvu v Uniji. Videli ste, kaj pravijo zdaj. Dogovor o sproščenem vizumskem režimu za turške državljane bi moral biti uveljavljen. Brezvizumski režim bi moral veljati tudi za turške državljane, pa ne. Evropska stran je izpolnila le delček svojih obveznosti iz dogovora o migracijah. Formula vrnitve begunca, ki je v Evropo prišel po neregularnih poteh, v zameno za preselitev begunca iz Turčije Evropi ustreza. Toda morali bi začeti tudi prostovoljne preselitve beguncev, potem ko je število prihodov zelo upadlo. A teh preselitev ni. Naša stran je izpolnila vse zaveze.

Kako visoko oviro v turškem približevanju Evropski uniji še vedno prestavlja nerešeno vprašanje Cipra? Letos so pod pokroviteljstvom Združenih narodov znova stekla pogajanja o združitvi otoka. Veliko je bilo optimizma, da se bo zgodil napredek, pa se na koncu ni zgodilo nič. Eno izmed odprtih in nerešenih vprašanj je tudi vloga Turčije kot varnostnega zagotovila suverenega Cipra.
Kaj hočete povedati? Da dogovora ni bilo zaradi Turčije? Me to sprašujete?

Ne, sprašujem vas, ali je ovira v pogajanjih o združitvi Cipra turška vojaška navzočnost na Cipru?
Če vprašate visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve Federico Mogherini in podpredsednika Komisije Timmermansa, oba sta tukaj na Bledu, bosta priznala, da je bila Turčija v teh pogajanjih konstruktivna. Od leta 2002 smo podpirali pogajalski proces, podprli smo tudi načrt nekdanjega generalnega sekretarja OZN-a, Kofija Anana, grška stran pa ga je zavrnila. Kljub vsemu smo edini vztrajali pri sklenitvi dogovora in ves čas podpiramo pogajanja. V švicarskem letovišču Crans Montana sem bil zelo konstruktiven, temu je bil priča generalni sekretar OZN-a Antonio Guterres, navzoča je bila Velika Britanija, pa tudi EU. Če jih boste vprašali, bodo to priznali. Žal tega niso zapisali v poročilo, ampak ne vztrajamo pri tem. To ni obtoževanje ... Pač to ni delovalo. Opazil pa sem, da ciprski Grki ne želijo deliti oblasti in gospodarstva s ciprskimi Turki. To je težava. Ker mislijo, da imajo državo in so polnopravna članica Evropske unije – to je bila velika velika napaka Unije in je v nasprotju z mednarodnimi dogovori, saj ne bi smeli v nobeno organizacijo kot polnopravno članico sprejeti grškega dela Cipra ali pa samo turškega dela Cipra. Člani mednarodnih organizacij lahko postanejo le skupaj. A je bila sprejeta odločitev, da so le ciprski Grki postali del Unije. In zato vztrajajo, da so članica Unije, da imajo lastno državo in lastno gospodarstvo, niso izolirani. Zato je turška stran na otoku ranljiva in jo silijo k sprejetju vseh grških zahtev. Ne želijo deliti oblasti, ekonomije. Tega se zavedajo tudi številne države, temu se politiki ne morejo izogniti. Kaj torej lahko storimo zdaj? Moramo najti nove parametre, znova zagnati pogajanja in najti rešitev. Rešitev moramo najti z mirovnimi pogajanji in diplomacijo. Tako mi razumemo razmere na Cipru. Vsakič znova je Turčija dokazala, da je del rešitve, grška stran pa vsak dogovor zavrača. Grško stran podpirajo, turška pa je izolirana in diskriminirana. Je to pošteno? Menim, da je čas za odpravo blokade in embarga turške strani otoka.

Razmere na Bližnjem vzhodu so iz dneva v dan bolj zapletene in nevarne. Srhljiva iraška vojna traja že 14 let, pa sirska šestletna vojna, zdaj spremljamo še diplomatske ali bolje rečeno nediplomatske zaostritve s Katarjem in Iranom. Turčija v vseh teh krizah in konfliktih igra pomembno vlogo, navsezadnje tudi meji na vojna območja ali pa je del teh vojn. A nič na Bližnjem vzhodu se ne reši brez ZDA ali Rusije. (glasen smeh)

Kako Turčija lovi ravnotežje med tema dvema velesilama oziroma slonoma na tem območju? In, ali vidite sploh kakšno vlogo Unije v teh konfliktih?

(smeh) Turčija je v vseh teh konfliktih igrala objektivno, uravnoteženo in konstruktivno vlogo. Res je, da nas obkrožajo državljanske vojne in konflikti, ne pozabimo še vseh zamrznjenih konfliktov. Gorski Karabah, Transdjestrnje, Južna Osetija, Abhazija, zdaj še Krim in očitno Ciper. Sodelujemo z vsemi akterji, pri reševanju sirske vojne sodelujemo z ZDA in Rusijo. Naših odnosov s katero koli od teh držav, Rusijo ali ZDA, ne razumemo kot alternativo v odnosih z eno izmed njih. Dobre dvostranske odnose imamo lahko z vsako od teh držav, z Rusijo in ZDA hkrati. Rusija je naša soseda, je naša partnerica, ZDA pa so naša zaveznica in pomembna partnerica, s katero sodelujemo že dolga leta. Glede drugega dela vašega vprašanja: nekateri voditelji v Uniji želijo resnično kaj narediti, a niso ravno učinkoviti. EU namreč izgublja svoj vpliv in moč. EU se zanaša na tako imenovano "mehko moč" - soft power -, a je že dolga leta ni bila sposobna uporabiti. Mislim, da je tudi ne bo sposobna uporabiti še nekaj časa, razen če se bo Unija reformirala. To je težava. EU želi prispevati k povojni obnovi Iraka ali Sirije, torej želijo igrati na finančno karto, a če pogledate, kakšna je njena vloga na terenu, je ni zaznati. So nekatere države članice – Francija in Velika Britanija -, ki so zelo aktivne v Siriji in Iraku. A to je le peščica držav. Institucije Evropske unije so skorajda nevidne. Mi, Turčija, skušamo Evropsko unijo vključiti v vsakega od teh procesov. Recimo pri pogajanjih v Astani Unija ne sodeluje, a o po vsakem krogu pogovorov o njih informiram visoko predstavnico Mogherinijevo, pa tudi nekatere kolege v drugih članicah Unije. Ne skušamo izključiti ali diskriminirati EU-ja. A zaradi številnih razlogov, ki jih ne želim tu izpostaviti, Unija izgublja moč povsod. To ni obtožba, ampak moje mnenje.

Kako pa ocenjujete slovensko-turške odnose? Slovenija je ena redkih evropskih držav, ki ima s Turčijo strateški dogovor.
Naši politični odnosi so odlični, naše gospodarsko sodelovanje pa se izboljšuje. Nimamo nobenih odprtih vprašanj v dvostranskih odnosih. Slovenija podpira pridružitev Turčije Evropski uniji. Ko Slovenija graja Turčijo ali nam kaj predlaga, to upoštevamo, saj vemo, da nima skritih namenov. Naši odnosi so zelo dobri in temeljijo na medsebojnem zaupanju. Na obeh straneh sta odločenost in politična volja za poglobitev sodelovanja na številnih področjih.

Turki članstvo vse manj podpirajo. Zaupanje v EU upada tudi med državljani številnih evropskih držav. Evropa se mora reformirati. Evropa se srečuje s številnimi izzivi in Turčija veliko prispeva k zagotavljanju varnosti Unije in njenemu gospodarskemu razvoju.

O članstvu v EU-ju

Nimamo nobenih težav s Kurdi, k živijo v Turčiji. So naši državljani, naši bratje in sestre. Prav tako nimamo nobenih težav s Kurdi v Siriji, več kot 300 tisoč sirskih Kurdov trenutno živi v Turčiji in večino je iz Sirije pregnal YPG, ki je kurdska teroristična organizacija. YPG in PKK sta dejansko ista teroristična organizacija. Ljudi so pregnali, ker z YPG-jem ne delijo istih marksističnih komunističnih nazorov. To so povprečni, konservativni in verni ljudje.

O vprašanju Kurdov
Pogovor s turškim zunanjim ministrom Cavusoglujem
Pogovor s turškim zunanjim ministrom Cavusoglujem