Uredniški izbor
(3)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 5.0 od 26 glasov Ocenite to novico!
"Dnevnik je zelo dobo ohranjen, presenečen sem bil, kako zelo vestno je urejen. Prav zato je nemogoče, da bi ded točno to knjižico pisal že na fronti. Verjetno si je delal vmesne zapiske, ki jih je nato ob vrnitvi domov uredil in prepisal," pravi vnuk Matije Petkovška Robert Brus. Foto: Osebni arhiv družine Petkovšek
Matija Petkovšek
Avtor dnevnika Matija Petkovšek spomladi 1915 med okrevanjem v Ljubljani. Foto: osebni arhiv N. Cvenk
Dnevnik Matije Petkovška
Zapis v dnevniku Matije Petkovška. Foto: Arhiv družine Petkovšek
Dnevnik Matije Petkovška
Zapis v dnevniku Matije Petkovška. Foto: Arhiv družine Petkovšek
Pot Matija Petkovška
Pot Matija Petkovška po poteh galicijskega bojišča od 27. avgusta 1914 do 18. decembra 1914. Foto: kartografija T. Koželj
       Tam sem našel v robidovju eno puško modela 95, pri maršbaonu smo imeli namreč 88-90, ki so za 1 kg težje, sem si jo zamenil, bila je od lovskega bataljona 20., na jermenu je bil napis: 'Draga moja Ti nevesta, Ostani mi do smrti zvesta, Stoj mi noč in dan na strani, Vsega hudega me brani, Fr. Pahor,'       
 Zapis v dnevniku na začetku bojev – septembra 1914. Takšen jermen s puške, gotovo pa ne prav tega, je Matija po vojni prinesel domov in si iz njega izdelal pas. Nosil ga je do konca življenja.
Kompas Matije Petkovška
Kompas, ki ga je Matija Petkovšek izdelal leta 1917 nekje v Romuniji. V masiven aluminijast okvir s premerom okrog 2,5 cm je vdelan zastekljen medeninast obroč z magnetno iglo. Kompas kljub starosti 100 let še vedno deluje. Foto: Robert Brus
       Zdaj so pa Rusi začeli streljati šrapnele in granate, da je brenčalo okoli nas, in tudi zadelo zdaj na levi zdaj na desni tovariše, ki so od bolečin grozno vpili in zdihovali. Zdaj pride od zadaj ordonanc s poveljem 50 korakov naprej, in kar nas je bilo še zdravih, se zaženemo v hitrem teku naprej; ob eni sveže zorani njivi se vržemo k tlom, ker nisem imel lopatice, sem kar pred sabo zrinil nekaj brazd na kup in se stisnil k tlom. Rusi so pa s krompirjevega polja sem streljali in so tudi dobro merili, ena krogla mi je predrla skodelico na tornistri, druga pa plašč. Nekaj časa smo ležali tam, potem smo pa počasi vsi šli za železniški nasip pri pristavi Cunjec, do tu pa udarjale granate v nasip in ga trgale, da bi nas skoro zasulo. Zvečer smo pa nosili ranjence, tudi Ruse na pomočišče našega polka, kamor je došlo okoli 2000 ranjencev tisti dan.«       
 september 1914
Vojaško pokopališče
Vojaško pokopališče Palota na Slovaškem je eno od mnogih v Karpatih. Tu je pokopanih 151 avstro-ogrskih in ruskih vojakov. Foto: Robert Brus
Galicija
Značilna pokrajina v Karpatih v Galiciji na Poljskem. Foto: Robert Brus
Trdnjava v Przemyślu
Fort I 'Salis Soglio' je bila ena največjih trdnjav v zunanjem krogu Przemyśla, enega najbolj utrjenih mest v Evropi. Leži tik ob poljsko-ukrajinski meji in je danes ena najbolje ohranjenih utrdb. Premysl je bilo verjetno najbolj utrjeno mesto v tistem času, saj je že avstro-ogrska vojska zaradi strateške lege okoli njega postavila več obročev trdnjav. Rusi so ga poskušali oblegati vsaj dvakrat, najprej niso uspeli, potem pa so počasi sklenili okoli mesta svoj obroč in zaprli vse izhode ter čakali. Na koncu se je morala avstro-ogrska posadka predati, ker jim je zmanjkalo vseh pomembnih sredstev za preživetje. Matija se je s svojo enoto iz tega obroča rešil dva dni, preden je bil obroč dokončno sklenjen in vsak prehod onemogočen. Foto: Robert Brus
Robert Brus
Robert Brus, Matijev vnuk, pred palačo Sroczyńskich v Jasłu, pri kateri je bil Matija 15. decembra 1914 ranjen. Foto: Robert Brus
Vojaško pokopališče v Lebringu
Vojaško pokopališče v Lebringu, kjer je bil nastanjen bosansko-hercegovski (bošnjaški) pešpolk. Ob koncu okrevanja je Matija Petkovšek pred odhodom na fronto v Dolomitih nadziral ruske ujetnike, ki so delali na okoliških kmetijah. Foto: Robert Brus
Jezero Landro in gora Cristallino di Misurina
Jezero Landro (Dürrensee) in gora Cristallino di Misurina (2775 m). Zadaj v megli je gora Cristallo (3221 m), na levi pa pobočja gore Monte Piano, enega najbolj krvavih prizorišč v Dolomitih. Tu je Matija 14. januarja 1917 skupaj z njegovim tovarišem Rončeljem iz Trsta odnesel plaz. Oba sta preživela. Foto: Robert Brus
Utrdba v Landru
Utrdba v Landru, v kateri je Matijeva enota gradila stojišče za topove, je še danes dobro ohranjena. Foto: Robert Brus
       11. februarja 1915 je došla prošnja za premestitev v Ljubljano, ki mi jo je izposlovala sestra Frančiška. Sopotnik, ki je imel 2 ali 3 prste cele na rokah in nogah, hodil je po kolenih, prijeti ni mogel drugače, da je z obema pestema skup tiščal, drugače tudi ves bolan. Bil je od 27. domobranskega p. p., sanitejec, doma na Brezjah, mizar, ozebel v Karpatih. 13. zjutraj v Ljubljani v zasilno rezervno bolnico št. 2 v nemški šoli sv. Jakoba trg, kjer je bil polkovni zdravnik dr. Wagner. Tu je bilo zelo prijetno, zabavni tovariši, sami Slovenci. Obiskali so me večkrat domači. 14. marca operacija na dlani, kjer so mi izrezali drobce (tri) od dum-dum strela.       
 Zapis v dnevnik o okrevanju v zaledju
Vojaško pokopališče
Vojaško pokopališče Nasswand v dolini Landro v Dolomitih. Foto: Robert Brus
       23. maja 1918 so napravili vojaki 97. pp. v Radgoni, ki so prišli iz Rusije (ujetništva) vstajo, ki so jo nemške in madžarske čete udušile. Po prekem sodu je bilo ustreljenih 8 vojakov. Nekaj dni prej se je uprl 17. pp. v Judenburgu, ki je bil ravno tako ukročen in je 6 mož usmrčenih. Iz Radgone so poslali potem en m. baon na italijansko fronto brez orožja, spremljali so jih z orožjem Madžari. Nečastno.       
 Zapis v dnevniku o uporu slovenskih vojakov leta 1918
Matija Petkovšek
Matija Petkovšek v zrelih letih. Foto: osebni arhiv T. in M. Petkovšek
Knjižna izdaja vojnega dnevnika Matije Petkovška
Naslovnica knjige Doživljaji iz svetovne vojne. Bralci dnevnik lahko tudi naročijo po pošti na telefon 031 435 016, cena je 19,00 €. Foto: R.Brus

Dodaj v

Dnevnik razkril vojna doživetja Matije Petkovška. Vnuk 100 let pozneje po dedovih poteh.

"Doživljaji iz svetovne vojne" - Dnevnik vojaka 97. tržaškega pehotnega polka
23. junij 2018 ob 12:22
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Tako sem orisal moje doživljaje, ki sem jih doživel v 53 mesecih mojega službovanja v vojni," zaključi dnevnik vojak Matija Petkovšek. Po 100 letih je njegov oris izjemo pričevanje udeleženca prve svetovne morije, za njegove potomce pa neprecenljiv vpogled v življenje dedka.

Z letom 2014 so se po vsej Sloveniji muzeji, društva, zbiratelji, ljubitelji vojne zgodovine, pa tudi država z nekaj proslavami in novim obeležjem, začeli intenzivno spominjati dogodkov, ki so pred 100 leti močno zaznamovali tudi našo pokrajino in prebivalce. Čeprav se je v širši javnosti o 1. svetovni vojni desetletja prej malo govorilo, se je izkazalo, da je bila toliko bolj prisotna v družinskih zapuščinah. Marsikdo je začel skrbneje brskati po starih albumih, zaprašenih predmetih in se spominjati pripovedovanj že umrlih svojcev ter na novo odkril čas, ki je posegel v življenja njegovih prednikov.

Prav to vsesplošno vnovično odkrivanje prve velike morije je "na svetlo" prineslo dragocen popis vojnega dogajanja, ki ga je pred 100 leti skrbno in natančno pisal vojak 97. tržaškega pehotnega polka, ki je v štirih letih spoznal krutost bojevanja v prvih bojnih vrstah v Galiciji, organiziranost zdravniške službe, vojaških vadišč v zaledju in težaško delo podpornih oddelkov drugih in tretjih bojnih linij. To je bil Matija Pekovšek, kmet iz Logatca, ki je bil s 26 leti vpoklican v vojsko že takoj na začetku vojne. Čeprav je kot vsi ostali vojaki verjel, da bo vojne hitro konec, je bil vanjo vpet vsa štiri leta. Domov se je vrnil v začetku januarja 1919 – v novo politično in družbeno stvarnost.

Mali zaklad: 115 strani dedkovega vojnega dnevnika
Njegov dnevnik, izreden dokument tistega časa, je po 100 letih na novo odkril vnuk Robert Brus, sicer redni profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Sam je dedka poznal predvsem iz pripovedovanj, saj je umrl, ko je bil še otrok. Dedkov dnevnik, o katerem so na družinskih srečanjih vedno govorili, je bil zanj kot mit – nihče ni natančno vedel, kje ta dnevnik je. Vsesplošno spominjanje 1. svetovne vojne pa je Robertovo teto spodbudilo, da pokliče vnuka in mu pokaže knjižico, ki jo je dobila kot del zapuščine po očetu. "115 strani popisanih na gosto. Prebral sem jih na mah," se spominja svojega vznemirjenja. Odkrivati se mu je začel nov človek – dedek v svojih mladih letih, v času težke življenjske preizkušnje, ki pa ga je kot kmeta iz majhne slovenske vasi popeljala tudi po neznanih, a zanimivi krajih.

Robert Brus je knjižno izdajo dnevnika Matije Petkovška, ki jo je naslovil Doživljaji iz svetovne vojne, predstavil na zadnjem sredinem večeru te sezone, ki jih pripravlja Muzej novejše zgodovine Slovenije in kustus ter izjemni poznavalec 1. svetovne vojne Marko Štepec. S predavanji nadaljujejo znova jeseni.
.

Konec leta je tudi MMC v Muzeju NZS predstavil izdajo dnevnika vojaka Filipa Jurkoviča: "Pa zbogom, junaki." Dnevnik slovenskega vojaka iz prve svetovne vojne. Tudi ta dnevnik je še na voljo ljubiteljem zgodovine.


Vojak Matija Petkovšek v boj med prvimi
Matija je na galicijsko bojišče odšel med prvimi, iz Trsta so se odpeljali 24. avgusta 1914. Bil je član 97. tržaškega pehotnega polka, v katerem so bili vojaki iz slovenskih, italijanskih in hrvaških območij. Vzneseno vzdušje ob odhodu z železniške postaje se hitro spremeni, ko doživijo prvi stik z resničnostjo bojevanja. "29. zjutraj smo izstopili, postaje ime pozabil, brez sela. V daljavi grmeli topovi. Nato takoj maširali na desno od železnice za bojno črto, opoldan v enem krompirjevem polju menaža, potem pa v prahu in vročini proti bojni črti. Po obronku nekega hriba so ležali mrtvi Bosanci kakor v rojni črti. Kmalu so nas pozdravile prve granate. Ko se je naredila tema, smo se ustavili v gozdu, en čas stali, se usedli in polegli in zadremali kar v strnjenih vrstah. Ponoči pa začne naenkrat streljati neka naša baterija, lepo se je slišalo vršenje izstrelka, potem pa tam v daljavi eksplozije šrapnelov in granat," zapiše Matija v dnevniku.

Njegov slog pripovedovanja je zgoščen, faktografski, brez olepševanj. Ker je dnevnik tako zelo dobro ohranjen in zapisan v strnjeni pripovedi, vnuk Robert domneva, da ga je ded po vrnitvi s fronte prepisal v novo knjižico. Zgodovinski dogodki, ki jih omenja (na primer vojna napoved Italije Avstro-Ogrski, sklenjen mir z Rusijo ipd.), se datumsko povsem ujemajo z zapisi v zgodovinskih knjigah, kar kaže, kako vesten in pozoren je bil Matija kot človek. Nekoliko več težav so Robertu predstavljali opisani kraji, saj so se takrat za njih uporabljala različna imena – nemška, poljska, češka, madžarska ... zato je kar nekaj časa porabil za ugotavljanje, kakšno je današnje poimenovanje. "Zelo zgodaj sem ugotovil, da si bom moral sam ogledati te kraje, če si res želim predstavljati, kje je moj stari oče hodil," pove. In se je res odpravil – po vseh dedovih poteh 100 let pozneje.

Srečanje s smrtjo
Kakšno iskreno zanimanje razumeti, kaj in kje je njegov dedek doživljal vojno, ga je gnalo, nam pove podatek, da je uspel najti tudi obcestni jarek, v katerem je bil njegov ded ranjen. To se je zgodilo na območju današnje Poljske. "Zvečer 3 stotnije v grad, naša postavila 2 poljski straži, jaz pri 1. S četov. Rusjan, ter glavno stražo pri grajskih hlevih. Ko je bila poljska straža postavljena, sem šel jaz javit k prap. Maksbauerju, on me je poslal še do majorja Lekescha, nato šel nazaj k straži. Kmalu pokliče vedeta poveljnika, da je nekaj sumljivega pred nami. Bila je ruska patrulja, ki pa se ni dobro razločila zaradi teme okoli 9. ure. On ukaže se razviti v rojno črto. Jaz sem sedel v cestnem jarku, puško v roki, kar poči strel, mene zaboli desna roka, zadela me je dum-dum skozi dlan. (To je vrsta krogle, katere vrh je odsekan, ob zadetku v telo se razširi, deformira in razpade, kar povzroči hujšo rano od običajne krogle.) Nato sem šel nazaj v graščino, kjer sem bil obvezan. Ponoči me je zelo bolelo, proti jutru par ur zaspal," opiše dogodek Matija v dnevniku.

Poškodba je bila huda, Matija odide na zdravljenje v zaledje. Ker se mu rana očitno ni dobro celila, je dobil potrdilo, da je sposoben za vojaka 2. ali 3. stopnje, tako da ga niso več pošiljali v prve bojne črte, temveč za pomožna dela. Nekaj časa je bil v vojaškem taboru Lebring, kjer je nadzoroval delo ruskih ujetnikov, nato pa so ga poslali na novo, italijansko fronto – v Dolomite. "Vsak večer smo šli do pod gore poldrugo uro daleč po cesti mimo Dürensee (jezero) skozi Schluderbach, kamor so pripeljali vozniki provijant (hrano za na pot), municijo itd., nosači smo pa nesli na goro (vsak ca. 15 kg), kjer je bila 8. stotnija 2. ces. lovcev. (...) Na vrhu gore Monte Cristalino so imeli Taljani žaromet, ki je vsako noč razsvetljeval dolino noter do Toblaha (enkrat so ga naši zadeli in ga ni bilo kake tri tedne) ter dva topa, s kojima so vznemirjali nas in voznike."

Opazovanje narave, razpadanja sistema
Matija v dnevniku pogosto piše o naravi – kakšni so gozdovi, kako kmetujejo, kako kolobarijo, ali imajo pri kmetovanju kako drugačno navado. Verjetno ga je spremljala misel, da bo svoje življenje posvetil kmetovanju na domači kmetiji in je tako pridobival tudi nova znanja. Na splošno v pisanje dnevnikov vojake po besedah zgodovinarja Marka Štepca pogosto žene želja, da v vsem tem intenzivnem dogajanju ne izgubijo lastne identitete, hkrati pa si želijo dokumentirati resničnost, ki se je nepričakovano spreminjala pred njihovimi očmi. Tako Matija v dnevniku večkrat omeni razpadanje discipline v vojski, ko se vojna še kar vleče in vleče, piše o slabih razmerah, ki vladajo ne le med vedno bolj lačnim vojaštvom, ampak tudi v zaledju med civilnim prebivalstvom. Proti koncu vojne se tako med vračanjem z dopusta ustavi na Dunaju: "Cesarski Dunaj pa je tako žalostna slika, kjer se kaže beda tako očitno kot morda nikjer drugje. Ljudje so kot sence, za košček kruha ti napravijo uslugo. Prostitucija se prodaja za kosec kruha in to nadležno in javno na ulicah in posebno na kolodvorih, kjer pride mnogo vojakov, ki gredo iz dopusta ali na dopust in imajo gotovo živeža s seboj."

Premeščen je bil namreč znova na vzhodno fronto, kjer je konec vojne dočakal v Odesi. Tukaj ga je doletela tudi resničnost na novo razdeljenega političnega sveta. "Nastanili smo se v eni razbiti vojašnici, kjer smo zmrzovali po dnevi in po noči. Nemški vojaki so bili tudi še tukaj. V pristanišču sta bila tudi angleška torpedna rušilca Skirmisher in Nereide ter francoski Mangini, pozneje je prišla še ena italijanska ladja in angleški rušilec Beaver. (...) Dobili smo srbske kape. Zakaj? Dopoldne prideta podpuk. Živković in poručnik Plut k nam in nam razodeneta, da zahteva entanta (Ang., Franc., Ital), da bi mi šli za posadke v mesti Cherson in Nikolajev. Oni da še niso mogli priti, v treh tednih da pridejo, in takrat odidemo domov. Drugače nas razorožijo in internirajo. Zdaj pa kar hočemo, ali sprejmemo ta ultimat, druga in tretja stot. da sta sprejele in tudi naša 4. se je oglasila: da. Nato prosi in dobi besedo podporučnik Gosar (Logatčan): 'Izvajanja predgovornikov so enostranska. Mi, ki smo v vojni že peto leto, hočemo domov in ne služiti za interese drugih. Komaj čakamo, da se znebimo militarizma in že nam vsiljujejo druzega. Jaz sem zato, da se ne udamo,'" natančno dokumentira napeto dogajanje ob koncu vojne. Njegov polk se nato res vrne domov – po dolgi in utrujajoči poti čez celino z vlakom nazaj.

Domov v Logatec se je vrnil peš z Vrhnike, saj so bili v bližini že Italijani, ki so zasedli velik del slovenskega ozemlja. Vojna se je končala, spomin nanjo pa je Matijo spremljal celo življenje. Poškodovano roko je na poznejših fotografijah vedno prekril, svojim potomcem – z ženo sta imela kar devet otrok – pa pogosto pripovedoval o svojih doživetjih. A pravi zaklad – svoj dnevnik – je varno hranil zase. Vse do danes, ko nam ga je kot pomemben zgodovinski dokument odstrl njegov vnuk.

Vabljeni tudi k branju kratkega pogovora z vnukom Matije Petkovška Robertom Brusom:

Uredili in izdali ste dnevnik svojega deda, ki ga je pisal med 1. svetovno vojno. Kako dobro ste pred tem dnevnikom poznali svojega dedka in kaj vam je prebiranje njegovih spominov danes, torej 100 let pozneje, pomenilo in tudi osebno prineslo?
Neverjetno se mi zdi že to, kako malo sem o svojem dedku vedel prej in kako lahko en sam droben dnevnik popolnoma spremeni spomin na neko osebo. Dedka se seveda spomnim, umrl je leta 1971, ko sem imel šest let, vendar bi težko rekel, da sem ga dobro poznal. Ker nismo nikoli živeli skupaj, se razen občasnih obiskov ali večjih rodbinskih srečanj z njim nisem veliko srečeval. S teh srečanj mi je v spominu ostal kot že nekoliko ostarel in redkobeseden, za nas malo nedostopen, a prijazen mož. Pri svojih 80 letih seveda ni več počenjal vragolij s svojimi vnuki. Mama mi je pozneje večkrat pripovedovala, da je bil strog, vendar zelo načelen človek, da je živel skromno, pogosto je govoril o dogodkih iz 1. svetovne vojne. Kakor koli, v mojem spominu je vse do branja dnevnika ostal tak, kot sem ga poznal v zadnjih letih njegovega življenja. Nikoli se nisem spraševal ali si poskusil predstavljati, kakšen človek je bil v mladosti, kako je razmišljal, katere so bile njegove vrednote. In zdaj sem skozi dnevnik spoznal prav vse to, z branjem je predme korak za korakom stopal povsem drug človek, mlad, razmišljajoč, razgledan, poln energije. Presenečen sem ugotovil, da sva si v marsičem podobna, in opazil, da so ga motile nekatere podobne stvari, kot motijo mene.

Kaj vas je v dnevniku morda najbolj presenetilo, navdušilo?
Pravzaprav več stvari. Najprej njegova dobra ohranjenost in preglednost. Napisan je čitljivo, urejeno, sistematično, z enotno pisavo in skoraj brez slovničnih napak, kar kaže na to, da je ded vsa štiri leta in pol, ki jih je preživel na bojiščih, sproti delal nekakšne terenske zapiske, ki jih je vsakokrat, ko je prišel domov na dopust, nekje varno spravil, takoj po vojni pa uredil in strnil v dnevniku. Dragocen se mi zdi njegov način opisovanja dogodkov, saj je natančen, stvaren in brez poskusov olepševanja, ki bi bilo morda namenjeno večjemu zanimanju med bralci. Navaja vrsto natančnih podatkov o lokacijah, datumih, dogodkih in premikih enot, in kar se mi zdi pri tem neverjetno, je to, da se vse navedbe v dnevniku ujemajo s tem, kar sem lahko sto let pozneje preveril v strokovni literaturi ali na spletu.

Kar zadeva vsebino dnevnika, pa se mi je poleg natančnih opisov bojev, premikov enot in vzdušja v njih zdelo zanimivo, kako pogosto v zapiskih omenja svoje domače, predvsem sestre in brata, in zapiski kažejo, kako pogosto je z bil z njimi v stiku. Pozorno je opazoval in opisoval tuje kraje, naravo, način obdelovanja zemlje, način življenja – kot bi se zavedal, da v življenju morda ne bo več imel veliko priložnosti, da bi prepotoval vso monarhijo. Na nekem mestu na primer opisuje dogodek, ko se je z vlakom vračal z dopusta v svojo enoto v Ananyivu v Ukrajini. Ker si je želel vsaj na kratko ogledati Odeso ob Črnem morju, se je na vlaku kljub tveganju, da bi bil za to kaznovan, skril, podaljšal vožnjo do Odese, si jo popoldne ogledal in se ponoči z vlakom odpeljal nazaj k svoji enoti.

Je ded dnevnik komu pokazal oziroma dal prebrati ali ga je imel zase?
Za dnevnik se je ves čas bolj ali manj vedelo, da obstaja. Ded ga je imel varno shranjenega v zidni omari, do katere pa, kolikor vem, nihče ni imel dostopa. Včasih je iz dnevnika otrokom prebral kakšen odlomek in tudi sicer je pogosto pripovedoval o dogodkih iz Karpatov. Po dedovi smrti pa ni bilo čisto jasno, kaj se je z dnevnikom zgodilo. Pozneje sem izvedel, da ga je kot del dediščine dobila ena od mojih tet in ga v spomin na svojega očeta varno shranila, vendar o dnevniku ni veliko govorila in mislim, da ga tudi skoraj nikomur ni pokazala. Sam sem se zanj nekajkrat bežno zanimal, a očitno nikoli dovolj zavzeto, da bi ga tudi v resnici dobil v roke. Leta 2014, torej od stoti obletnici začetka 1. svetovne vojne, pa so mediji, tudi vaš, začeli spodbujati ljudi, naj morebitne pozabljene zapiske ali druge zanimivosti iz 1. svetovne vojne vendarle še posredujejo tistim, ki bi jih to zanimalo. No, takrat pa se mi je teta Nežka, ki je vedela, da me dnevnik zanima, vendarle oglasila in mi ga tudi pokazala. Takoj, ko sem ga prijel v roke, mi je postalo jasno, da je teta vsa ta leta pravzaprav varovala pravi mali zaklad.

Odločili ste se, da se podate po dedovih poteh med vojno, in ste dejansko obiskali vse kraje, ki jih ded zapiše v dnevniku. Kako ste to popotovanje doživljali?
Potovanje po dedovih poteh je bilo zame izjemna izkušnja. V Karpatih in na območju nekdanje Galicije, kjer je največ dogajanja v dnevniku, sem bil pred tem že dvakrat, vendar se takrat nisem zavedal, kod hodim. Med branjem in urejanjem dnevnika pa mi je postajalo vse bolj jasno, da moram te kraje, tokrat pripravljen, obiskati še v tretje. Pri načrtovanju poti je bila zahtevna že identifikacija krajev, ki so omenjeni v dnevniku. Marsikje v Galiciji na območju, kjer se srečuje več narodnosti in jezikov, za isti kraj obstajajo nemško, madžarsko, poljsko, slovaško, rutensko, ukrajinsko in morda še katero ime, in še zdaleč ni pravilo, da bi bilo danes veljavno ime v rabi tudi pred sto leti. Izjemen izziv mi je bil tudi poiskati natančno mesto, kjer je bil moj ded 15. decembra 1914 ranjen, in s pomočjo jasnega opisa v dnevniku mi je to tudi uspelo. Obiskal sem seveda tudi druge kraje, kjer je bil, na primer Budimpešto, kjer se je nekaj časa zdravil, in okolico Gradca, kjer je okreval, in seveda danes prelepo dolino Landro v Dolomitih, kjer je ded preživel eno leto. Vse skupaj je bila zame seveda izjemna izkušnja, saj sem si po tej poti mnogo laže predstavljal, kaj vse je moj ded preživel in kako sploh je potekala vojna.

So danes v vseh teh krajih še vidne sledi velike vojne?
Seveda, predstavljajte si, kot bi šli pri nas v Kobarid ali Bovec. Še zlasti tam, kjer je potekala fronta, na vojno spominja še marsikaj. Pokrajina v nekdanji Galiciji, govorim predvsem o njenem poljskem delu, danes deluje umirjeno, urejeno, prijazno in za obiskovalca vabljivo, vendar se mi je zdelo, da je v zraku še vedno prisoten duh nekdanje morije. Nanjo spominjajo na primer vojaška pokopališča, nekatera obnovljena prav v zadnjih letih, spominska obeležja, tematske poti in muzeji, v katerih so zbrani ostanki vojne, ali ostanki ogromnih porušenih utrdb, kakršnih je največ v Przemyślu, nekoč najbolj utrjenem evropskem mestu. Podobno je v Dolomitih. V dolini Landro, ki poteka nekako med Dobbiacom in Cortino d'Ampezzo in danes vrvi od sproščenega turizma, je še vedno opazno precej ostankov in ruševin nekdanjih utrdb, spominskih obeležij, pokopališč ...

Med prebiranjem knjižne izdaje dnevnika se opazi, da ste vanj vložili veliko – ne le truda, temveč pravega raziskovalnega dela. Kam vse ste se podali in obrnili?
Dnevnik sem po tem, ko sem ga prebral na dušek, najprej pokazal Marku Štepcu iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Tudi njemu se je zdel izjemno zanimiv, urejen in sistematično pripravljen, in morda me je prav to spodbudilo, da sem se odločil iz dnevnika narediti nekaj več, kot ga samo pretipkati. Sprva nisem imel povsem jasnega načrta, a že na začetku pretipkavanja besedila sem začel pisati tudi opombe, saj je v besedilu ogromno podatkov, okrajšav, besed in vojaškega žargona in imen krajev, s katerimi bi tudi drugi bralci imeli prav toliko težav kot jaz. Poleg knjig, člankov in spletnih zapisov o 1. svetovni vojni sem uporabljal tudi precej različnih slovarjev, izjemno koristen je bil jezikovni portal Fran. Dragocene podatke sem seveda dobil iz pogovorov s svojo mamo, tetami in drugimi sorodniki in potomci v dnevniku omenjenih vojakov. Izjemno zanimivo je bilo iskanje še živečih potomcev številnih v dnevniku omenjenih vojakov. Da bi vsa vojna prizorišča in dedove poti postale preglednejše, sva pozneje s kartografinjo izdelala še pet izvirnih zemljevidov in ne nazadnje sem se še sam odpravil po teh krajih. Ideja o izdaji knjige v taki obliki je tako pravzaprav dozorela sama od sebe, prav tako kot odločitev, da jo izdam s samozaložbi. Nekaj izkušenj s tem sem že imel in zdaj lahko rečem, da sem se prav odločil. V vsakem primeru pa mi je bilo vse raziskovanje in delo v zvezi z dnevnikom velik užitek in izjemna izkušnja.

Dnevnik je primarno namenjen vaši številni družini. Kje ga lahko preberejo preostali ljubitelji zgodovine in osebnih zgodb malih ljudi, vpetih v prelomne dogodke?
Že res, da je dnevnik morda najbolj zanimiv za našo širšo družino, a daleč od tega, da ne bi bil zanimiv tudi za vse druge, ki jih zanima 1. svetovna vojna. Presenečen sem bil že nad odzivom v Logatcu, morda še bolj pa nad odzivom po vsej Sloveniji; zgodba mojega dela je na neki način zgodba vseh naših dedov, ki so se borili v 1. svetovni vojni. Opisi krajev in dogodkov ter dodani, posebej za to knjigo izdelani zemljevidi so za marsikoga lahko lepa spodbuda za obisk krajev, v katerih je bil pred stotimi leti tudi kateri od njegovih prednikov. Tu se mi zdi še zlasti zanimiva Galicija, nekdanja avstro-ogrska pokrajina na današnjem Poljskem in v Ukrajini, o kateri danes komaj še kaj vemo, čeprav je bila velika za skoraj štiri Slovenije. Tudi o galicijski fronti je pri nas znanega zelo malo, čeprav je bilo največ slovenskih fantov v 1. svetovni vojni prav tam.

Knjiga je tudi verodostojen opis delovanja in usode 97. tržaškega pehotnega polka, o katerem je danes zelo malo znanega. Potem je tu, tako rekoč iz prve roke, opis do zdaj javnosti neznanega dogodka, ko je Matijev logaški rojak dr. Andrej Gosar, pozneje znani pravnik, politik in profesor na ljubljanski univerzi, s svojim nastopom pravzaprav dosegel, da se je 97. tržaški pešpolk sploh lahko vrnil v domovino. Javnosti prav tako neznano je na kratko predstavljeno dogajanje v prvem letu po vojni, ko je na deželnem sodišču v Ljubljani potekala t. i. zadeva Plut-Gosar, v kateri je šlo v bistvu za razčiščevanje dramatičnih dogodkov v Odesi decembra 1918, ko je bila avstro-ogrska vojska razpuščena. Za bralce dnevnika zanimivo bo gotovo tudi to, da bodo mnogi med njimi, zlasti Logatčani, od koder je bil Matija Petkovšek doma, v dnevniku našli na fronti omenjene svoje prednike, ki jih je pisec imenoval z imeni. Kolikor mogoče teh oseb ne samo iz Logatca, ampak tudi iz Vipavske doline ali z Gorenjske sem identificiral, poiskal njihove potomce, se pozanimal, kakšno usodo so doživeli med vojno in po njej itd. Ta del raziskovanja mi je pomenil izjemno motivacijo in prav vsi, ki sem jih obiskal, so mi vse to z veseljem, pogosto tudi zelo ganjeno, pripovedovali. Vse te podatke in usode najdemo v opombah, ki jih je skoraj 400.

Dnevnik je izšel pred kratkim, imeli smo že nekaj javnih predstavitev in še več jih pripravljamo, za zdaj je že na razpolago po številnih knjižnicah po Sloveniji in tudi že v nekaj knjigarnah.

Ana Svenšek
Prijavi napako
Komentarji
felipesko
# 28.06.2018 ob 12:05
"Tako sem orisal moje doživljaje, ki sem jih doživel v 53 mesecih mojega službovanja v vojni,"

Že petnajst ali dvanajst mesecev službovanja vojske v mirnodobnem stanju se je zdela cela večnost....53 mesecev pa si sploh ne predstavljam......
KunteKinte
# 29.06.2018 ob 18:17
Respect za opravljeno delo
bruhnmici
# 29.06.2018 ob 05:50
Fantastično delo in projekt. Tudi predstavitveni članek vreden vseh pohval.
Kazalo