Tim Kores je debitant na letošnji Emi. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Tim Kores je debitant na letošnji Emi. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin

Avtor glasbe: Dejan Radičevič

Avtor besedila: Tim Kores

Avtorja aranžmaja: Tim Kores in Dejan Radičevič
Njegov cilj na Emi je, da čim bolje predstavi svojo pesem. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Kores je bil že kot otrok izpostavljen načinu življenja glasbenika, njegova mama je dolga leta prepevala v kantriskupinah, kot sta Pohorje Express in Country ketchup. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Pri osmih letih je leta 1997 postal najmlajši saksofonist v nižji glasbeni šoli, ki jo je obiskoval pet let, dokler ga ni zanimanje za glasbo popeljalo do učenja kitara in posledično trših glasbenih ritmov. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Pri 15 letih je dobil priložnost, da je postal pevec v metalski skupini I vs. I, s katero ustvarja, snema albume in koncertira še danes. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Leta 2012 se je prijavil na pevsko tekmovanje X-Factor, kjer je postal del skupine IN&OUT. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
V skupini IN&OUT sodeluje še danes kot pevec in večinski avtor izdanih skladb. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Je študent arhitekture na mariborski univerzi in poslovnega sekretarstva na višji šoli. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Tim Kores - Kori o EMI

26-letni Mariborčan je star znanec metalskih odrov, toda z nastopanjem v enem izmed resničnostnih šovov na največji komercialni televiziji pri nas, je okusil tudi življenje glasbenika na drugačen način. "Ko greš na metalski koncert, je popolnoma drugačno, saj ljudje pridejo tja poslušat glasbo. Ne pridejo gledat obraza s televizije. Saj pridejo ti tudi zaradi glasbe, ampak gre za popolnoma drug profil ljudi," je dejal Kores.

Več o izboru EMA 2015 najdete na: - uradni straniFacebooka ,

- Instagramu
- in na naši interaktivni podstrani.

Na MMC-ju smo objavili pogovore z vsemi nastopajočimi: Alya in Neno Belan, Clemens, I.C.E. Jana Šuštaršič, Maraaya, Martina Majerle in Rudi Bučar.

Tokrat je združil svojo avtorsko žilico z znanjem producenta Dejana Radičeviča, ki je znan po svojem sodelovanju z izvajalci, kot so Neisha, Big Foot Mama (album Važno, da zadane), Tinkaro Kovač (skladba Slepa sreča) ...

Več pa si lahko preberete spodaj.


Tim, navajeni smo vas spremljati v skupinah, kot sta I vs. I in IN & OUT, zdaj pa prihajate na Emo kot Tim Kores. Zakaj tokrat sam?
Od nekdaj delam projektno. Začel sem z metalsko skupino in v njej sem se najbolj našel v obdobju odraščanja, ampak nisem človek, ki gleda ozkogledno. Ne bi mogel igrati samo metala. Nisem ves čas agresiven in jezen na ves svet, včasih sem tudi vesel (smeh). Cenim tudi druge zvrsti glasbe, kar dokazuje tudi poprockovski projekt IN & OUT, ki je opredeljen kot 'mainstream'. Enostavno se mi je po predalih in mapah na računalniku nabiral material, na katerem se je nabiral prah, ob katerem so metalci zmajevali z glavo, zato je pristal v IN & OUT. To, kar ustvarjam sam, pa se spet razlikuje od vsega, kar sem počel do zdaj v skupinah. V skupinah si vedno podrejen drugim članom, največ idej za pesmi pa imam sam in mi je bilo spet škoda, da bi se na materialu nabiral prah, zato sem naredil še eno stvar zase. Odločil sem se, da poskusim svojo srečo na slovenskem glasbenem področju s svojimi skladbami.

Kako to, da je pesem za Emo v angleščini?
Pesem sva s producentom Radičevičem sprva zapisala v angleščini, tudi slovenska verzija obstaja. Želela sva nekako predstaviti pesem, točno takšno, kot bi drugače celotni Evropi z internacionalnim jezikom, brez olepšav, razumljivo in suvereno.

Kakšna je razlika pri »prebijanju« na sceno, če to počneš s skupino, katero si ustanovil sam, v primerjavi s projektom, ustvarjenim pred televizijskimi kamerami?
Razlika je že pri zvrsteh. Vzdušje, ko greš na metalski koncert, je popolnoma drugačno, saj ljudje pridejo tja poslušat glasbo. Ne pridejo gledat obraza s televizije. Saj pridejo ti tudi zaradi glasbe, ampak gre za popolnoma drug profil ljudi. Preprosto potrebujem metal, da izlijem svojo agresijo. Ko sem jezen, raje napišem skladbo, kot da grem na ulico na koga s palico (smeh).

Vas ljudje sprašujejo, kaj pravzaprav bi radi? Enkrat vas vidijo na metalskem koncertu, drugič v poprockovski skupini ...
Ves čas me to sprašujejo. Ves čas so polemike. Sam pa se na to ne oziram več, saj vem, kaj meni ustreza, in temu sledim. Po drugi strani pa vsi poslušamo vse. V nedeljo po kosilu ti ustreza Sting, v ponedeljek metal. Odvisno od počutja. Ljudem poskušam razložiti, da je na koncu dneva pomembna samo glasba. Vedno, ko imam v roki kitaro, zapojem. Nikoli ne delam glasbe preračunljivo, tako da študiram, kje bi ustrezal, kakšen verz. Samo brenkam. Včasih naredim iz popskladbe metalskladbo ali obratno. Ideje na kitari lahko uporabiš, kakor želiš.

Ljubezen do kitare se je začela zelo zgodaj. Kako to, da je obstala?
Najprej sem igral pet let saksofon. Ko sem bil mlad in neumen – ne pravim, da zdaj nisem več (smeh) – sem pustil saksofon pol leta, preden bi dokončal nižjo glasbeno šolo. Odpeljalo me je nekam drugam in začel sem igrati kitaro. Prva skladba, ki sem se jo naučil, je bila Sweet Home Alabama. In lahko potrdim, da je res najbolj ustvarjalno, če se učiš sam. Sam sem šele pozneje šel na inštrukcije.

Med prehajanjem med metalom in popom, koliko ste se sami spremenili?
Ostajam zvest sam sebi. Seveda se vsi iščemo. Ko spremljam slovensko glasbeno sceno, vidim, da rastem z njo. Vsako leto so težji časi. Manj je izvajalcev, manj nastopov, vsega je manj. Ampak vedno sem bil privrženec tega, da delam takšno glasbo, ki je meni všeč. Bila so obdobja, ko mi je bilo položeno v usta, da delamo skladbe za radijske postaje. OK. Naredil sem, ker mora glasbenik včasih zaslužiti za kruh.
Ampak ves čas sem želel postati del scene, zato sem tudi šel na X Factor – po izkušnje. Metalscena je precej zaprta, ljudje so zelo odprti in razgledani, toda niso dovzetni za druge glasbene zvrsti. Rad rastem in se učim. Je pa res, če ne bi igral metala, se ne bi dotaknil nobene druge zvrsti, kajti če igraš metal, lahko igraš vse drugo. Metal je zelo tehnična zvrst, zato moraš dati vse od sebe. Tako je pop s štirimi akordi mala malica (smeh).

Kakšna izkušnja je bil X Factor, če gledamo z vidika, da je to šov, kjer se poveličuje poustvarjanje skladb, in ne avtorsko ustvarjanje – v fazi oddaje?
Tja sem šel z namenom. Vedel sem, kaj me čaka. Zavedal sem se, da obstaja možnost, da me prikažejo popolnoma drugače, kot so me poznali ljudje do oddaje. Odločil sem se za X Factor, ker je šlo izključno za pevsko tekmovanje. Bilo je zanimivo, a hkrati naporno. Ampak oddaja mi je dala odskočno desko, da sem lahko spoznal nove ljudi, s katerimi sem danes v glasbeni koheziji. Zavedam se, da si, ko se ugasnejo reflektorji, prepuščen sam sebi. Tako kot v vsaki oddaji. In takrat se šele vse začne.

Kaj se dogaja z IN & OUT?
Z IN & OUT smo bili na krajšem odmoru. Vmes smo posneli dober videospot. V nekem trenutku smo se odločili, da videospoti, v katerih bomo samo lepi (smeh), niso v redu. Radi naredimo nekaj več. Zato smo mu dodali tokrat dobrodelno noto. Nismo samo igrali.

Tako kot z I vs. I.?
Tako je, tam smo opozorili na nezakonite pasje boje, saj smo vsi ljubitelji psov. In rekli smo si: če bosta dva videla videospot, bosta vsaj ta dva začela razmišljati o tem. Z IN & OUT pa smo naredili videospot, kjer opozarjamo na visok delež samomorov pri nas. Mnogi nas imajo še vedno za »boy band«, toda mi želimo, da imajo naše skladbe sporočilo.

Ste dobili že kaj nasvetov, napotkov, kaj vas čaka na Emi?
Mislim, da vsi tekmovalci želimo izvedeti čim več od tistih, ki so tam že bili. Dobil sem nasvete, da je treba narediti dober šov, odlično je treba izpeljati nastop, odpeti brez napak … Potrudil se bom po vseh močeh (smeh).

Od Maje Keuc ste dobili kakšen nasvet?
Za Emo še ne. Sva se pa pred tem velikokrat pogovarjala o Emi. Takrat še niti ni vedela, da bom nastopil na njej. Mi je pa razložila nekaj stvari, ki so me zanimale okoli izbora – iz radovednosti. In ona je primer, kako ostaneš zvest sam sebi, ne glede, kaj govorijo o tebi in kdo te hoče ožeti kot krpo. Ona se trudi, in želim ji, da ji uspe tudi v tujini. Pri nas ji je že.

Kakšne so želje za Emo?
Da bom zadovoljen z nastopom. Ne pričakujem najslabše, upam na najboljše (smeh). Želim si, da si bodo ljudje zapomnili pesem in da jim bo všeč. Imam skromne želje.


Avtor glasbe: Dejan Radičevič

Avtor besedila: Tim Kores

Avtorja aranžmaja: Tim Kores in Dejan Radičevič
Tim Kores - Kori o EMI