Še pomnite? Kdo bi pozabil te tapete. Foto: Hotel Ostel
Še pomnite? Kdo bi pozabil te tapete. Foto: Hotel Ostel
Recepcija. Foto: Hotel Ostel
Prebujanje pod budnim očesom partijskega funkcionarja. Foto: Reuters

Leta 2007 v stanovanjski soseski pristnega socialističnega videza odprt hotel, ki ponuja sobe v slogu nekdanjega NDR-a, je prava uspešnica. Lastnika sta vložila veliko truda in časa, da sta 60 sob opremila z originalnimi tapetami, pohištvom, lučmi in vazami iz 70. in 80. let (za to se zahvaljujeta spletu in bolšjim trgom), a se je izplačalo, saj so sobe (te stanejo od 30 evrov za enoposteljno do 80 za štiriposteljno) večinoma zasedene.

"Gostom želimo pokazati, kako so bila videti vzhodnonemška stanovanja. Včasih pridejo k nam celo Vzhodni Nemci, ki si želijo izkusiti malce starih časov - časa, ki jim je bil prehitro iztrgan," je za Spiegel razlagal eden izmed lastnikov hotela Daniel Helbig, ki pravi, da njihovi gostje cenijo sobe brez sodobne tehnologije in razkošja. Namesto orjaških televizorjev v sobah stojijo stari, analogni. Namesto hladnega minimalizma vzorčaste tapete in tiste neugledne preproge, tapecirani retrostoli in obvezni portreti vzhodnonemških partijskih funkcionarjev, kot sta bila Erich Honecker in Willi Stoph. Za oblikovalce je Ostel nekakšen živi muzej NDR-dizajna.

Komunistični kič gre v Berlinu za med - dovolj je postanek pri Checkpoint Charlieju (v času berlinskega zidu najbolj znan prehod med vzhodom in zahodom), kjer vas vabijo s spominki od kučem do čepic z značko NDR, ali pa enem izmed lokalov v Friedrichshainu, kjer vas posedejo na stare zofe ob retrorazsvetljavi z mestnega bolšjega trga.

Izdelke iz nekdanjega NDR-a proizvajajo samo še v peščici tovarn, a naval na njih je izjemen, turisti pokupijo vse - od oblačil in starih mark do glasbe in filmov. Pri spletni prodaji prednjačijo živila, pripravljena po starih recepturah, kot so gorčica iz Bautzna, kisle kumarice iz Spreewalda, kava znamke imNU ali imitacija kokakole ClubCola, poroča Deutsche Welle.

"Nismo bili tako slabi"
"Številni ljudje iz nekdanjega NDR-a se še vedno počutijo, kot da so ostali brez domovine in da so tujci v združeni Nemčiji. Življenje v nekdanjem NDR-u je bilo enostavnejše in preglednejše," fenomen ostalgije komentira Klaus Schroeder.

Doktor sociologije in politolog s Svobodne univerze v Berlinu je intenzivno preučil proces združevanja Nemčije in ugotovil sledeče: veliko ljudi je po radikalnih reformah in uvedbi tržnega gospodarstva dobilo vtis, da so njihove biografije postale ničvredne in jih nihče več ne spoštuje. Veliko podjetij in njihovih izdelkov je leta 1990 praktično čez noč izginilo. Zaradi tega številni svoje spomine ohranjajo prek predmetov in slogana: Nismo bili tako slabi, kot trdi Zahod.

Kljub vsej ostalgiji, ki preveva Berlin, pa ankete kažejo, da velika večina ljudi ne bi zamenjala življenja v združeni Nemčiji za tistega v NDR-u med letoma 1949 in 1990. Pa vendar: okoli 40 odstotkov mladih, katerih starši so živeli v času nekdanjega NDR-a, o tem obdobju ne govori kot o diktaturi, 50 odstotkov pa jih meni, da niti na Zahodu ni prave demokracije. Schroeder ob tem opozarja, da ostalgija sama ni nevarna, nevarnejša je ta politična ravnodušnost, ki je nastopila po padcu zidu.