Oder je zelo zvesto posnemal flojdovsko postavitev vključno z vso potrebno ikonografijo, žal pa je manjkal laserski šov. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Oder je zelo zvesto posnemal flojdovsko postavitev vključno z vso potrebno ikonografijo, žal pa je manjkal laserski šov. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Shine On You Crazy Diamond
Learning to Fly
See Emily Play
Money
Us and Them
Happiest Days of Our Lives
Another Brick in the Wall pt. 2
High Hopes
Pigs (Three Different Ones)
Echoes
Time
The Great Gig in The Sky
Have a Cigar
Wish You Were Here
One of These Days
Hey You
Is There Anybody Out There?
Nobody Home
Vera
Bring the Boys Back Home
Comfortably Numb
Run Like Hell
Brit Floyd
Basist je odlično posnemal Watersovo barvo glasu; a se hkrati ni pretirano trudil biti enak. Brit Floydi so v glasbo vnesli tudi kanček svojeglavosti. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Brit Floyd
Klaviaturist se je izkazal s skoraj popolno izvedbo Echoes ter vseh potrebnih zvočnih efektov. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Brit Floyd
Za popolno izvedbo niso manjkale niti spremljevalne pevke. Izvedba The Great Gig in the Sky je zvesto sledila originalu. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Brit Floyd
Manjkala ni niti obvezna lap-steel kitara, na katero se je občasno spravil Damian Darlington - sicer tudi glasbeni direktor benda. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Brit Floyd
Bobby Harrison se je izkazal z doživeto solažo na Comfortably Numb. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin

Vedno se najdejo puristi. Vedno se najdejo tisti, ki bodo besno nasprotovali menjavi 40 let stare blazine na kavču, saj je stara tako lepo izležana. V svetu glasbe takšni ljudje vzamejo album, ga položijo na bogkov kotek, pridno malikujejo ter jadikujejo vsakič, ko kdo njegovo podobo skruni.

Videti je, da so takšni ljudje tistega večera, ko so Brit Floyd skrbno izvajali najlepše viže Pink Floydov, ostali doma. Namesto njih se je v petek v ljubljanski Hali Tivoli zglasilo okoli 4.000 ljudi, ki so predvsem želeli uživati v glasbi in predstavi.
Zvezde večera, Brit Floyd, so coverband angleške produkcijske hiše CMP Entertainment, ki je desetletja upravljala najslavnejši Pink Floyd coverband - The Australian Pink Floyd Show (Aussie Floyd). Po sporih med vodstvom in menedžmentom je CMP ustanovil novo skupino, The British Pink Floyd Show (Brit Floyd), večina izkušenih glasbenikov pa jim je sledila. Vse to je bilo dobro vidno v Ljubljani.

Glede na to, kar smo videli, je treba nujno poudariti, da ni šlo za navaden coverband. Ni šlo za cirkuške medvede, ki plešejo za denar. Ni šlo za The Beatles Revival, kjer glasbenikom po ravnilu postrižejo lase; ni šlo za Abba the Show, za katere so nujno morali poiskati blondinko Agnetho in ingverjevko Anni-Frid po meri. Brit Floyd se na odru niso pretvarjali, da so nekaj drugega. V triurnem koncertu so dokazali, da je šlo za oživljanje glasbe ob značilni flojdovski večpredstavnosti. V ospredju je bila glasbena perfekcija.
Vse skupaj pa se ni začelo ravno popolno.

Bil je običajen zimski petkov večer. Od običajnega so odstopale predvsem proti Tivoliju valeče se horde v črnikastih majic in džinsa. Najstnice z napisi "We don't need no education" (Ne potrebujemo izobraževanja) je tik pred dvorano pričakal običajni ostareli hipi z dolgo osivelo grivo. Vešče in urno je vihtel neavtorizirane Pink Floyd majice. Strank ni manjkalo.
Kot najstnic ni skrbelo, da kupujejo "ponarejene" majice, zbrane množice očitno ni motilo, da se podajajo na kopijo originalnega benda. Med čakajočo množico pred Halo Tivoli je vladal tisti pridih pompoznosti in naelektrenega pričakovanja, ki nastane samo ob zares velikih glasbenih dogodkih.

Napetost je naraščala tudi zaradi dejstva, da se je ob 20.00, ko naj bi se koncert začel, pred dvorano še vedno gnetlo vsaj tisoč ljudi. Gneča je bila takšna, da so nepoučeni očividci najbrž dobili občutek, da bo koncert pred dvorano. Prišlo je do prerivanja in hude krvi, okoli 20.30 je morala posredovati tudi policija, kar je za tovrstne dogodke neljubo.
Bend je k sreči začetek koncerta prestavil za 40 minut. V vmesnem času so se lahko vsi nagnetli, kamor so želeli, neoštevilčena sedišča in prost pretok na parter pa so bili vzrok za številne migracije, ki so se nadaljevala skozi celoten koncert. Moteče.

Napetost je stopnjevala posebna Brit Floyd videopredstavitev, predvajana v okroglo platno nad odrom - stari Mr. Screen. Ljudske nevrone so bombardirale švigajoče podobe starih albumov, v kratkih videoizsekih so se po poljih preganjali floydi v mladih letih; kolaž zvočnih efektov s studijskih albumov je v ljudeh vzbujal stare občutke in nostalgijo. Pozornost ljudi se je od migracijskih in logističnih nevšečnosti preusmerila na oder.
Za trenutek se je na platnu pojavil nasmeh mladega Syda Barreta. 40 let očitno ni bilo dovolj, da bi ga ljudje pozabili. Nagradili so ga z aplavzom in glasnim odobravanjem. Še toliko bolj uvodne note Barretu namenjene kompozicije Shine on You Crazy Diamond. Atmosferični zvok električnih orgel je zbudil toplino in množico teles združil v enotno, nostalgično veselje. Uvodna pesem koncerta Brit Floyd zajema skoraj vse, kar je klasičnega in privlačnega pri Floydih. Dolžina na račun dobro premišljene kompozicije, stopnjevanje atmosfere, vrhunci in zatišja, premišljeno besedilo s kancem pelina, učinkovit pingpong instrumentalnih solaž.

Pred časom so v enem slovenskih medijev intervjuvali znanega mojstra džeza. Novinar ga je mimogrede pobaral, ali so mu Pink Floydi všeč. "Ne," je kratko odvrnil. Zakaj? Preveč enostavni so, je ocenil glasbenik.

Res je, glasba skupine Pink Floyd ne spada med najzapletenejše. Svet je že videl boljše bobnomlate od Nicka Masona, spretnejše basiste od Rogerja Watersa, tehnično naprednejše klaviaturiste od Richarda Wrighta, pa tudi precej hitrejše kitariste od Davida Gilmourja. Svet je poln glasbe, ki je od Floydov veliko, veliko kompleksnejša.

Kot dokazuje do zadnjih kotičkov natrpana Hala Tivoli, bistvo glasbe še zdaleč ni doseči največjo kompleksnost. Toplina na obrazih ljudi ob Shine on je tisto, kar ne more zagotoviti še tako zahtevna glasbena stvaritev. Bistvo je drugje. Tisti elementarni občutek za vibracijo zvoka, ogenj v srcu in prstih, globina misli v ustvarjalnem procesu so tisti elementi, ki se morajo pravilno poklopiti med štirimi osebami - kot se je to zgodilo pri Floydih. Bistvena je povezanost, ki se zgodi, ko en glasbenik zaigra noto, pogleda drugega glasbenika in dobi noto nazaj. Povezanost, ki se izpriča v 1.000 podrobnostih glasbenika in njegove duše, točke v času in medsebojne kemije.

Kot je v ustvarjanju uvodnega dela Shine on na orgle pritisnil Wright, pogledal Gilmourja in dobil nazaj magijo.

Brit Floyd so povezavo, ki se je zgodila pred tremi desetletji, na tivolskem odru noto za noto zvesto povzemali in posredovali ljudstvu na način, kot so si ga želeli tako oni kot poslušalstvo samo. Kajti oboji so v bistvu ljubitelji iste glasbe, le na drugi strani odrskih luči. Vse skupaj so spremljale animacije na temeljih del vizualnega umetnika Storma Thorgersona.

Po atmosferični umiritvi je bend množico spravil v gibanje z Learning to Fly. Ritmično poudarjen radijski hit z albuma A Momentary Lapse of Reason (1987) je na namig treh spremljevalnih pevk v zrak spravil ploskajoče roke. Morda bi pri tem marsikateri "trdojedrni floydfen" srepo pogledal.

Skozi zadnji desetletji je postala očitna predvsem ena sprememba. A Momentary Lapse of Reason je ob izidu doživel precej hude kritike, da Floydi brez Watersa niso več Floydi. Da je album bled poskus imitacije, ne pravo delo. Tovrstnega jamranja v petek ni bilo slišati. Oboževalci so očitno tako Lapse of Reason kot poznejši The Division Bell (1994) sprejeli kot klasični deli. Morda pa jamrajočih kritikov ni bilo slišati zato, ker so ostali doma.

Emily je postala gotičarka
Prav ti puristi Floydov pa bi si naredili uslugo, če bi slišali naslednjo domino na repertoarju. Brit Floyd so iz naftalina potegnili eno najrosnejših pesmi Floydov. Hit, ki jih je leta 1967 vrgel na plan britanske glasbene scene. See Emily Play. Pesmi se tako originalni Floydi kot solo kariere njihovih članov dolga desetletja niso dotaknili niti s palico. Igriva popmelodija s pridihom beatelskega rocka je v primerjavi z zvokovno ploskim posnetkom iz 60. let v Tivoliju povsem drugače zaživela.

Koncert je temeljil na originalom zelo vernih izvedbah - tako v barvi zvoka kot strukturi - zato je pomlajena, posodobljena pesem zelo izstopala in poživila večer. Uptempo bobnarski ritem je ob glasni silovitosti ozvočenja deloval skoraj rammsteinovsko. Vprašljivo je, ali bi Pink Floydi dandanes sploh bili sposobni See Emily Play zaigrati s takšno agresivnostjo in hitrim tokom. Pohvalno za Brit Floyde. Pomladili so jo tudi vizualno - sodobna Emily je emogotinja, ki se podi po gozdovih.

Na splošno so nastopi Floydov in solo karier zadnjih 30 let bili precej oropani materiala iz 60. let z Barretom. Astronomy Domine leta 1994 je bila kaj slaba tolažba. Brit Floyd so staremu materialu dodelili nekaj pravice, ki si ga zasluži. Žal še vedno premalo. Po Emily play se je začel del koncerta, namenjem tistim, ki še nikoli niso bili na kakšen koncertu Floydov.

Nezgrešljiva serija hitov z rekordnega albuma The Dark Side of the Moon se je začela z rokersko trdim Money in v zrak spravila starejši del občinstva. Predvsem tiste, ki so leta 1973 bili priča njegovemu izidu ter desetletja trajajočemu pohodu na Billboard lestvici najbolje prodajanih. Direktorji so odvrgli suknjiče, razvezali kravate in nadeli ponošene majice z značilno mavrično prizmo. Ostareli hišnik z debelimi očali je v zanosu poplesaval ter kričal tisto geslo, ki mu pri plači najbolj primanjkuje. Sporočilo pesmi je še danes zelo aktualno. Denar. "Pravično ga razdeli, a ne dotikaj se mojega! Denar - tako pravijo - je vir vsega zla. Če pa jih prosiš za povišico, ni nobeno presenečenje, da ga ne dajo stran."

Bend je tudi pri sledečem Us and Them delo opravil suvereno in rutinirano. Od pomirjujočega uvoda je zlahka preskočil na bombastičen refren, kjer so v mikrofone kričala prav vsa grla na odru. Ta je bil klasično floydovsko opremljen, da se lahko v živo izvedejo prav vsi potrebni zvoki in efekti. Dva bobnarja, dodaten kitarist, tri grlena dekleta, basist. Zadnjemu je naravnost odlično uspevalo oponašati Watersovo barvo zvoka. Zanimivo je bilo, da je bolj kot Watersov mladi vokal oponašal njegov starejši, jamrajoči glas. Vseeno odlično izvedeno, nekoliko manj - a še vedno dostojno - je sledil Gilmourjevi izvedbi.

"Why should I be frightened of dying? There is no reason for it, you've gotta go sometimes," (Zakaj bi se bal umiranja? Ni razloga zato, enkrat pač moraš oditi) je spomnil glas iz zvočnikov. Spomnil je na umrlega Richarda Wrighta.

Happiest Days of our Lives in Another Brick in the Wall pt. 2 sta naslova, ki se jima bend ni mogel izogniti - niti če bi hotel. Najstnice v občinstvu so pač preveč sovražile šolo, pa čeprav marsikatera izmed njih ni vedela, da pesem kljub antiizobraževalnemu referenu ni naperjena proti šoli na splošno. Starejši oboževalci Floydov pa so se najbrž napol diskohita že zdavnaj prenajedli. So se pa toliko bolj razveselili dvanajst minutne Pigs, v katerem Floydi s prašičjimi glasovi krulijo proti cenzuri in Margaret Thatcher.

Hit je sledil hitu. High Hopes, (The Division Bell) so izvedli ne v albumski različici, temveč v Pulse-podaljšani verziji, znova do note natančno. Z dolžino res niso varčevali in nekje blizu drugi uri koncerta dodali Echoes v vsej svoji dolžini, The Great Gig in the Sky v vsej svoji epskosti, nad surovo glasbeno industrijo so se pritožili v Have a Cigar. Ironično je, da je pevec od vseh še najbolje oponašal Roya Harperja, čigar vokal krasi albumsko različico.

Zagotovo se Briti niso mogli izogniti niti Wish You Were Here. Ni ravno navada, da se občinstvo na koncertih Floydov razpoje, a ob tej pesmi ni dalo dvoma, da je glasba segla do srca. Dame v zrelejših srednjih letih so odmislile vsakodnevne računovodske skrbi, se spomnile šolskih ljubezni in skoraj v transu vile roke v nebo. Stari hišnik je spet postal mladi dolgolasi hipi, razmigal boke, se v mislih preselil v čase, ko je s kolegi načrtovali rešiti svet s pobegom od doma.

Kot da ni bila mera že polna, se je bend v čast Watersovi odločitvi, da podaljša svojo megalomansko The Wall turnejo, odločil zaigrati še šest zaporednih pesmi iz istoimenskega albuma. Hey You, Is there Anybody Out There?, nežno Nobody Home, Vera, Bring the Boys Back Home in epsko Comfortably Numb - znova v Gilmourjevi podaljšani različici. Z Run Like Hell so Brit Floydi občinstvo po treh urah koncerta teatrično nagnali domov.

Med občinstvom ni bilo glasu obžalovanja. Če bi avtor članka ob koncertu iskal "picajzle" ter poročal o vsakem neskladju z originalom, bi zgrešil smisel koncerta in glasbe same. Da ne bo dvoma: izvedba ni bila povsod perfektna. Tudi Floydi sami niso bili perfektni. Doživetje pa je bilo, za skromnih 22 evrov, odlično.

"Ride the Gravy train"
Nespregledljivo je bilo, da so Brit Floydi ves čas brezsramno reklamirali in prodajali lastne majice, posnetke v živo in še gomilo podobnih spominkov. Mr. Screen je občasno postal reklamni pano za njihove prodajne artikle in njihovo stran na Facebooku. So tudi sami postali del The Machine in se peljejo na vlaku, polnem omake (v angleščini - ride the gravy train, priti do denarja na lahek način)? Ja, so. Če potegnemo črto, je skoraj vsa glasba pač biznis. Tudi Pink Floyd je - velik biznis. Kljub temu pa bi bili do Brit Floydov zelo krivični, če bi jim rekli ponaredek, ki se peha za denarjem.

Ker so tako veliko več. Marsikdo bi dejal: "Ali ne bi bilo isto, če bi na oder postavili lutke ter iz ozvočenja predvajali original glasbo? So takšne skupine sploh smiselne?" So. Originalen bend je sicer zasadil seme, iz katerega je zraslo čudovito drevo. A ko benda ni več, drevo še vedno potrebuje nekoga, da ga neguje. Kot si zasluži.

Obenem je res, da se poslušalec šele ob ogledu coverbenda zares zave veličine, posebnosti in neverjetnih glasbenih-umetniških predstav, ki jih je predvsem Waters uspel sestaviti v zadnjih desetih letih. Waters je namreč zdaj, v starosti, z velikimi finančnimi sredstvi in popolno umetniško svobodo z dvema turnejama udejanjil tisto, kar je sam najbolj želel. Turneja ob obletnici albuma The Dark Side of the Moon 2006-2007 je postregla s prej nepredstavljivimi izvedbami ter velikim prebojem v prostorskem ozvočenju. Še trajajoča The Wall turneja pa je na splošno nekaj, kar po mnenju avtorja tega članka presega skoraj vse do zdaj videno v glasbeni industriji. Za celo stopnjo.

Mike Portnoy, legendarni (in nekdanji) bobnar skupine Dream Theater, velik ljubitelj in poznavalec zgodovine rockglasbe, je po ogledu Watersove predstave The Wall to mnenje potrdil - označil ga je kot najboljši šov, ki ga je videl v svojem življenju. Zgodbe pa še ni konec - turneja The Wall je v zadnjih dveh letih potekala izključno po dvoranah. Roger pa se je odločil, da bo v letu 2013 šov še dodatno nadgradil, še povečal in izboljšal na način, da bo izvedljiv tudi na stadionih. Prvih 13 koncertnih datumov je že potrjenih, kmalu pa bodo oznanjeni še dodatni.

Na enem izmed lanskih sta se Watersu na odru pridružila Nick Mason, Gilmour pa se je povzpel na vrh Zidu za svoj slavni Comfortably Numb solo. Po koncertu so se nekoč hudo sprti člani objeli. Čeprav sta prva dva izrazila željo po ponovni združitvi, pa ima Gilmour tega očitno dovolj. Kot je Mason pokomentiral za Rolling Stone: "Zelo lepo je bilo, a če bi kar naprej plezali na tisti zid in se objemali na odru, bi vse skupaj postal kliše. Dovolj je dovolj. Ne nazadnje smo Angleži. Ne objemamo se ravno veliko." Vsekakor so brez za rakom umrlega Wrighta pravi Pink Floydi za vedno odšli v zgodovino.

Tam bodo ostali zapisani z zlatimi črkami. Smo v posebnem obdobju zgodovine, ko se poslavljajo največja imena rockglasbe. Tisti, ki so jo osnovali, poslali ime rock'n'rolla v svet, ga razvili in nanj najbolj vplivali, odhajajo. Drug za drugim. Čez približno mesec v Ljubljano prihajajo Mötorhead. Njihov stari pevec Lemmy je v 70. letih igral v spacerock v psihedeličnem bendu Hawkwind, ki so ga nekateri kritiki označili za na trenutke največjo konkurenco Pink Floydov. Lemmy se rad pohvali, da je kot najstniški mulc v živo videl The Beatles v lokalnem pubu.

Tako se bo večina danes živečih ljubiteljev Pink Floydov čez 40 let, ko ne bo nobenega izmed "ustanovnih očetov" rocka več, lahko pohvalila, da jih je še videla v živo. In Mötorheade. In Little Richarda. Imena, ki bodo zapisana v knjigah, posnetkom pa se bodo čudili vnuki. In dandanašnja "popularna" glasba bo postala klasična glasba, ki ji bodo zavladali coverbendi. Kaj drugega so namreč orkestri, ki izvajajo dela Mozarta ali Bacha?

Shine On You Crazy Diamond
Learning to Fly
See Emily Play
Money
Us and Them
Happiest Days of Our Lives
Another Brick in the Wall pt. 2
High Hopes
Pigs (Three Different Ones)
Echoes
Time
The Great Gig in The Sky
Have a Cigar
Wish You Were Here
One of These Days
Hey You
Is There Anybody Out There?
Nobody Home
Vera
Bring the Boys Back Home
Comfortably Numb
Run Like Hell