Znanost in tehnologija
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.8 od 72 glasov Ocenite to novico!
Mars, Mariner 4
Naključje: To je podoba Marsa, ki jo je javnost videla leta 1965. Mariner 4 je posnel Luni podobno, s kraterji posejano pokrajino sicer rdečega planeta. Foto: NASA/JPL

Dodaj v

Foto: Kako smo prvič "videli" planete Osončja

Fotogalerija 60 let
18. julij 2015 ob 06:42,
zadnji poseg: 18. julij 2015 ob 12:15
Ljubljana - MMC RTV SLO

Več kot 25 let je minilo, odkar je človeštvo zadnjič "v prvo" videlo obličje kakega planeta od blizu. V fotogaleriji smo zbrali zgodovino tovrstnih dogodkov od začetka do konca.

Prve fotografije od blizu katerega koli planeta Osončja (razen Zemlje, seveda) je posnela ameriška sonda Mariner 4. Bilo je 14. julija 1965, ko je opravila najbližji oblet Marsa pri 9.846 kilometrih oddaljenosti. Natanko 50 let pozneje, 15. julija 2015, je planetarni fotoalbum Sončnega sistema s Plutonom zaokrožil New Horizons. Vse in še več v spodnji galeriji.

Al. Ma.
Zemlja 1946
Do leta 1946 smo domači planet videli kvečjemu pod nogami. Najvišje, nekaj čez 20 kilometrov, so šli baloni, ravno dovolj, da se je očitno opazila ukrivljenost Zemlje. Prva prava fotografija domačega planeta iz vesolja je prišla leto dni po 2. svetovni vojni, ko so Američani na nacistično raketo V-2 namestili še 35-milimetrsko kamero in jo poslali več kot 100 kilometrov visoko. Tam je "uradna" meja vesolja. Foto: White Sands Missile Range/Applied Physics Laboratory
Zemlja
Znamenita fotografija Modra frnikola. Leta 1972 jo je posnela posadka Apolla 17 na poti proti Mesecu z razdalje 45.000 kilometrov. Foto: Nasa
Mesec, oddaljena stran
Mesec sicer ni planet, je pa zagotovo prva postojanka pri velikem popotovanju po Osončju. Opazovanje Meseca skozi zgodovino ni bilo ravno velika težava, saj se ga dobro vidi s prostim očesom, kaj šele z optičnimi teleskopi, ki so dostopni že stoletja. Hujša zagonetka je oddaljena stran Lune. Človeštvo jo je prvič uzrlo s pomočjo sovjetske sonde Luna 3, ki je leta 1957 poslala nazaj tole podobo. Foto: Nasa
Mesec, oddaljena stran, Apollo 16
15 let pozneje je človeštvo pridobilo natančen pregled Zemlji vedno nevidne strani Lune, ki so ga zagotovili astronavti misije Apollo 16. Foto: Nasa
Mars, Mariner 4
Prvo "digitalno" fotografijo kakega drugega planeta (razen Zemlje) iz vesolja je leta 1964 posnela sonda Mariner 4, ko je obletela Mars. Takrat so bila zelo živa ugibanja o življenju na Marsu, celo o morebitnih tamkajšnjih civilizacijah. In ko je Mariner 4 prišel blizu rdečega planeta, so bili znanstveniki na Nasi tako neučakani, da niso mogli potrpeti skozi postopek obdelave na Zemljo prispelih podatkov o vizualijah. Podatke so v obliki številk nemudoma natisnili, jih opremili z barvno legendo in na roke izdelali prvo digitalno podobo Marsa sploh. Bila je precejšnje razočaranje ob odsotnosti pričakovanega zelenja. Foto: NASA/JPL-Caltech/Dan Goods
Mars, Mariner 4
To pa je dejanska prva fotografija Marsa, tisto, kar so na Nasi takrat poskušali upodobiti na roke. Prikazuje isto področje kot podoba zgoraj, ki je v širino le raztegnjena. Foto: NASA/JPL
Mars, Mangaljan
Svež pogled na Mars ponuja indijska sonda Mangaljan. Foto: ISRO
Mars, Curiosity
Natančneje in podrobneje težko gre ... Mars od zelo, zelo blizu. Kamnine na fotografiji nakazujejo nastanek v času, ko naj bi bil ta planet bogat s tekočo vodo. Foto: NASA/JPL-Caltech/MSSS
Jupiter, Pioneer 10
Deset let pozneje (1974) se je Jupitru, prvemu predstavniku zunanjega dela Osončja, približevala sonda Pioneer 10. Ob približevanju je počasi razkrivala takšne podobe. Foto: Nasa
Jupiter, Cassini, Io
Jupitru dandanes ni posvečena nobena sonda. Zadnji namenski orbiter, skupni projekt Ese in Nase, je bil Ulysses leta 1992. Zato pa ga je dodobra prefotografirala sonda Cassini leta 2000, ko je bila še na poti proti Saturnu, in to v takšnih detajlih, kot je viden na pričujočem posnetku. V ospredju luna Io. Leta 2016 ga bo dosegla sonda Juno in se potopila v njegovo atmosfero. Foto: NASA/JPL/University of Arizona
Venera, Mariner 10
Istega leta kot Pioneer 10 k Jupitru je Mariner 10 dospel do tedaj še neobiskane Venere. Leta 1974 je nazaj na Zemljo poslal tole fotografijo zvezde danice. Posneta je z ultravijoličnim filtrom, ki je omogočil vpogled v globlje plasti zelo goste, vroče in zadušljive atmosfere. Barve zato niso take, kot bi jih videlo človeško oko. Foto: Nasa
Venera, Mariner 10
Venero so do zdaj fotografirale številne sonde, a zadovoljivih barvnih fotografij ni. To je eden izmed poskusov, kako posnetke čim bolj približati temu, kar bi mogoče videlo človeško oko. Foto: NASA/Ricardo Nunes
Venera 13
Površje Venere je nekoliko bolje prikazal sovjetski pristajalnik Venera 13 iz leta 1982. Foto: Nasa
Merkur, Mariner 10
Prej omenjena Nasina sonda Mariner 10 je bila prva večplanetarna odprava v zgodovini, saj je poleg Venere obiskala tudi Merkur. Prvi oblet tega Soncu najbližjega planeta je opravila leta 1975, to pa je lepljenka fotografij južne poloble. Foto: NASA/JLP
Merkur, MESSENGER
Sodobnejši Merkur v barvah, delo že pokojne sonde MESSENGER iz prejšnjega desetletja. Foto: NASA/Johns Hopkins University Applied Physics Laboratory/Carnegie Institution of Washington
Saturn, Pioneer 11
Poleti 1979 je prvi predmet človeških rok dospel do Saturna - Pioneer 11. Foto: Nasa
Saturn
Dandanes še dejavni Cassini proizvaja čudovite posnetke tega z lunami bogatega sistema. Ta fotografija izpred nekaj let vsebuje tudi Zemljo in Mesec. Ju najdete? Foto: NASA/JPL-Caltech/SSI
Uran
Predzadnji (znani) planet Osončja, Uran, je sonda Voyager 2 dosegla leta 1986. To je edini obisk 2,8 milijarde kilometrov oddaljenega plinskega velikana, že 30 let so to najboljši obstoječi posnetki. Foto: Nasa
Neptun
Štiri leta zatem (1989) je opravila edini obisk Neptuna. Od takrat do letos človeštvo ni prvič videlo nobenega planeta več. Foto: NASA/JPL
Neptun
Pozneje so sicer odkrili, da ima Neptun prstane, in temu primerno prilagodili izvorne fotografije Voyagerja 2. Foto: NASA/JPL, Rolf Wahl Olsen
Pluton
Pluton skozi leče okoli Zemlje krožečega vesoljskega teleskopa Hubble. Posneta je ista stran planeta kot na sledeči fotografiji. Opazite podobnosti? Foto: Nasa/Esa
Pluton
Kljub dodatku pritlikavosti je Pluton še zadnji planet, ki je našel mesto v albumu Osončja in tako zaokrožil skoraj šest desetletij dolgo prvo ero raziskovanja Osončja. Foto: NASA-JHUAPL-SWRI
Prijavi napako
Komentarji
ms-601
# 18.07.2015 ob 06:58
Vesolje je pa res impresivno! :)
xnplater
# 18.07.2015 ob 07:10
večina slik je starih več kot 20 let pa so prov lepe. kaj bi šele najdl, če bi z zdajšjo tehnologijo obiskali platene
SamoRes
# 18.07.2015 ob 07:28
Čudovito.
Nikec3
# 18.07.2015 ob 08:50
Predzadnji (znani) planet Osončja, Uran, je sonda Voyager 1 dosegla leta 1986. To je edini obisk 2,8 milijarde kilometrov oddaljenega plinskega velikana, že 30 let so to najboljši obstoječi posnetki.

Popravek. Sonda Voyager 1 ni nikoli letela mimo Urana. Takrat so se vodilni pri odpravi odločili, da bodo raje naredili "mimolet" Titana in so s tem žrtvovali možnost obiska Urana in Neptuna. Je pa ta dva planeta obiskala sonda Voyager 2.
paladin111
# 18.07.2015 ob 08:31
Zdaj pa še pristat na kakšnemu.
pido in ševorov
# 18.07.2015 ob 07:18
@xnplater

Kvaliteta fotografije se za večino ljudi zmanjšuje. Zadovoljni so s tistim kar jim proizvede njihov telefon in kar vidijo na zaslonu.

Drugače pa ja.. V bistvu pa pogrešam dneve hladne vojno, ko so tekmovali kdo prej in več vesolja osvojil.
Nikec3
# 18.07.2015 ob 08:47
Natančneje in podrobneje težko gre ... Mars od zelo, zelo blizu. Kamnine na fotografiji nakazujejo nastanek v času, ko naj bi bil ta planet bogat s tekočo vodo.

Nič "naj bi bil". Vsak, ki je končal gimnazijsko geografijo na tej fotografiji jasno opazi sedimentne kamnine, ki nastanejo samo ob stiku z vodo.
aleks_ader
# 18.07.2015 ob 10:11
Ja kolikor vem so roverji na Marsu potrdili led pod površino. Oz. kamnine z jasno preteklostjo vsebnosti vode.
LjudjeSoOvce
# 18.07.2015 ob 10:05
18/23 - kateri dve piki sta Zemlja in Mesec? Vidim 3 potencialne "skupke".
LjudjeSoOvce
# 20.07.2015 ob 13:39
ThinkIt
Čas je za kakšnega naslednika Voyagerja.

Čas je (vsaj) za množično vtirjanje satelitov in armade raziskovalnih robot(k)ov.
ThinkIt
# 20.07.2015 ob 12:42
Lepa zbirka fotografij.

"Pozneje so sicer odkrili, da ima Neptun prstane, in temu primerno prilagodili izvorne fotografije Voyagerja 2"

haha, sliš se kot da so sfejkal fotografije pa jih pol popravil.

Sicer pa žalost, 25 ter več ter nobene nove fotografije urana, neptuna? Žalost.

Čas je za kakšnega naslednika Voyagerja.
ateistek
# 20.07.2015 ob 03:50
Tudi, če so se kvalitete fotografij za nekaj časa zmanjšale zaradi množičnega prehoda na mobilne telefone, ne vidim kakšne zveze to ima z zgornjimi slikami. Sonde bodo vedno uporabljale najboljše kar je pač mogoče v nekem trenutku. Dvomim, da bodo na novih sondah uporabljali le možnosti fotografiranja, ki nam jih omogočajo mobilni telefoni.
Belokrak
# 18.07.2015 ob 08:23
Tale video se lepo poda članku: https://www.youtube.com/watch?v=-Hbp8QYUQpc
trdoleska
# 08.12.2015 ob 10:10
Mene pa zanima slika 18, kjer je z okolice Saturna slikana Zemlja in celo Luna. Meni je to nepojmljivo, še posebej Luna in velikost obeh teles na fotografiji. Vsak, ki je vsaj malo astronomije izkusil, ve, da je na nebu lahko najti Venero in Jupiter, dokaj hitro še Mars, za Saturn pa si brez kart že skoraj ne moreš kaj dosti pomagat, ker je pikica res čisto mala. Šele z boljšim teleskopom zagledamo Saturn.

Saturn je v primerjavi z Zemljo velikan:
Ekvatorialni polmer: 60.268 ± 4 km[4][5]
9,4492 Zemljinega
Polarni polmer: 54.364 ± 10 km[4][5]
8,5521 Zemljinega
Površina: 4,27×1010 km²[5][6]
83,703 Zemljine
Prostornina: 8,2713×1014 km³[3][5]
763,59 Zemljine
Masa: 5,6846×1026 kg[3]
95,152 Zemljine

Kako je pika Zemlje s Saturna večja od pike Saturna z Zemlje. In celo Luno lahko vidimo, ki pa je še itak manjša.

Že ko gledam slike Zemlje in Lune na posnetkih iz Marsa, ki je mnogo, mnogo bližje od Saturna, sta oba le pikici, no Zemlja je malo večji "flek".

Bi znal kdo obrazložiti, ali pa nas malo....cweek, cweek.
sunofabeach
# 18.07.2015 ob 08:29
v prejšnjem članku je Modra frnikola nastala na razdalji 45k km, v tem članku pa na razdalji 29k km....katera razdalja je prava???
magjack
# 22.07.2015 ob 15:10
sonda nikoli ne uporabi zadnjega krika mode...to bi lahko vedeli. stvar mora delovati in ne eksperimentirati...
komentatorka ena
# 21.07.2015 ob 18:42
meni je modri Neptun enostavno prekrasen
komentatorka ena
# 21.07.2015 ob 18:41
Fascinantna astronomija!!!!!!!!!!!!!!!

In spet odličen članek, bravo
mastena
# 18.07.2015 ob 13:19
LjudjesoOvce:

Odgovor je tukaj
http://www.nasa.gov/sites/default/files/
styles/946xvariable_height/public/201307
22_annotated_earth-moon_from_saturn_1920x1080.jpg
slaya
# 24.04.2016 ob 13:37
[attach] https://www.uradni-list.si/_pdf/2013/Ur/u2013021.pdf#!/u201
3021-pdf [/attach]
slaya
# 24.04.2016 ob 13:34
[color=green]S svetom naprej.[/color]
slaya
# 24.04.2016 ob 13:33
yetti
# 11.12.2015 ob 21:52
Trdoleska - sam si omenil zemljino atmosfero, potem je tu še malo vesoljskega "fotošopa" pa smo tam!
trdoleska
# 08.12.2015 ob 10:48
Pa še to: Z Zemlje vidimo Merkur (ne prav najlažje), vidimo tudi primerljivo največjo Jupitrovo luno Ganimed (wiki pravi da le v najboljših pogojih). Ta objekt je večji od Merkurja in Lune in manjši od Zemlje, ampak je mnogo mnogo bližje kot je Saturn.

Nekaj svetlobe odnese atmosfera, ampak, da vidiš Luno s Saturna pa še kar ne morem verjet.

Polmer naše Lune je cca. 1700km, Saturnove največje lune Io pa 2500km. Jo kdaj vidimo na nebu, da bi jo lahko fotografirali. Verjamem da so Soncu bližnje planeti bolj osvetljeni, ampak s Saturna vidimo le Zadnjo stran Zemlje, drugače pa nam je Sonce vmes, pa še Zemlja in Luna bi bila še bolj oddaljena. Na sliki lahko vidimo, v kateri smeri je Sonce. Ampak, ljudje moji, to je zeloooooo daleč. Je res možno?
Galaxy
# 23.07.2015 ob 14:42
trdoleska

Res je, da tako Venera 11 kot 12 sta imeli isti problem z pokrovčkom na objektivu fotoaparata. Ampak pod sliko iz površja Venere lahko prebereš, da je to fotografija Venere 13 ( proti veneri so Rusi poslali 16 sond ), kar potrjujejo tudi pri NASI.
[url="http://nssdc.gsfc.nasa.gov/nmc/mas
terCatalog.do?sc=1981-106D"]
LINK o sondi Venera 13[/url]

Kake razmere so na Veneri si je skoraj težko predstavljat ...

The lander survived for 127 minutes (the planned design life was 32 minutes) in an environment with a temperature of 457 degrees C and a pressure of 89 Earth atmospheres.

LP
trdoleska
# 22.07.2015 ob 11:10
trdoleska
# 22.07.2015 ob 11:09
Na Nasini strani pa pravijo, da ne Venera 12 niti sestra Venera 11 nista poslali slik, ker se pokrovček pred lečami ni odprl. Od kje je potem vaša slika?

ThinkIt
# 20.07.2015 ob 18:16
@ LjudjeSoOvce

"Čas je (vsaj) za množično vtirjanje satelitov in armade raziskovalnih robot(k)ov."

Nah, to še največji optimist nebi rekel. Realno pa bi lahko dobil še kakega naslednika Voyagerja al pa dva.
Partizan Miha
# 20.07.2015 ob 15:15
mmc, to je že stara novica. Kje so najnovejše slike plutona ?
LjudjeSoOvce
# 20.07.2015 ob 14:29
Te dni mimo nas (2,4milijona km) drvi pravi zaklad. Kakšna potrata zamujati takšne priložnosti.
blazsef
# 20.07.2015 ob 11:23
Bravo, Aljoša, izvrsten izbor slik!
DrMinistr
# 20.07.2015 ob 10:04
Kvaliteta fotografije se za večino ljudi zmanjšuje. Zadovoljni so s tistim kar jim proizvede njihov telefon in kar vidijo na zaslonu.

Se strinjam, med vsemi digitalci, ki sem jih imel je najboljše slike delal čisto prvi, Olympus C220 iz leta 2004, vsi novejši pa so imeli samo več megapikslov in zooma, ostrina, barve, in ostalo pa je bilo precej slabše.
Ampak to je pač za povprečnega uporabnika...v vesoljskih sondah pa je kot je povedal @ateistek.
MatjazP
# 20.07.2015 ob 03:39
zanimivo, kakšen napredek fotografske tehnike od Marinerja pa vse do Cassini-ja in seveda Marsovih sond. Potem pa korak ali dva nazaj za New Horizons (varčevanje s težo).
G.Bruno
# 19.07.2015 ob 14:58
Kako je NASA skoraj zamudila izlet na Plutona:

The Long, Strange Trip to Pluto, and How NASA Nearly Missed It - KLIK
xnplater
# 18.07.2015 ob 13:26
@pido in ševorov

se strinjam s tabo glede kvalitete. sem sam opazil, da tudi samsungi popuščajo pr telefonih. predno slikaš lepo izostri, lepa slika, ko posnameš je ozek del oster, ostalo je drek. glede kakšnih bolj kakovostnih fotoaparatov pa nisem na tekočem. se ne spoznam toliko na fotografijo, tudi sam ne slikam ravno veliko
TheStol
# 18.07.2015 ob 09:16
Najboljše vemo o vesolju do zdaj:
https://www.youtube.com/watch?v=9D05ej8u-gU
DrMatilda
# 18.07.2015 ob 10:24
Izjemno daleč smo prišli v zgolj sto letih, odkar se je človeštvo zavedlo, kot prva znana oblika živali na planetu, da je ta okrogel in da se svetle pike na nočnem nebu ločijo na mirujoče in premikajoče oziroma planete kakršen je naš. Po 2.svetovni vojni, so v šolah še vedno učili, da so planeti velika skrivnost in je povsem mogoče, da tudi tam živijo ljudje. Prve podrobnejše slike meseca ter drugih nebesnih teles so prinesle tudi največje razočaranje, uresničil se je najbolj črn scenarijo, da so ta telesa samo pust kup kamenja in plinov, kjer razen naravnih, ne delujejo nobe druge žive sile.
Najbolj zanimiva se mi zdi slika marsovega peska, očitno je posuta z drobnimi kristali, ki so pravzaprav le nekoliko primitivnejši od preprostega virusa, ki je verjetno najbolj osnovna oblika življenja. Tudi kristali se hranijo z minerali iz zemlje, rastejo in na nek način celo množijo, njihova notranja struktura je zelo stabilna, po mreži molekul pa se pretaka električni naboj, ki jih sili k geometrični rasti. Mogoče obstaja kakšen ključ, ki bi povezal oba principa, potem bi lahko sklepali, da so prav tisti kristalčki, ki jih lahko v neokrnjeni podobi opazujemo na drugem svetu, v bistvu seme življenja.
Še bolj čudni so plinasti planeti, ki naj bi obstajali v treh različicah, kot normalni planeti, ki so ujeli pline iz vesolja v svoje gravitacijsko polje, kot sicer trdna telesa, kjer iz kamenin uhaja v atmosfero plin in kot plinasti velikani, podobni soncu, vendar spo premajhni, da bi v njihovih središčih potekale jedrske reakcije. Plin lahko zavzame različna agregatna stanja, odvisno od temperature in pritiska, lahko se spremeni v trdno skorjo, ki izpari nazaj v plin pod prvimi sončnimi žarki ali krožijo po nevidnih silnicah, ujeti v močna naravna elektromagnetna polja, kjer tisti plamenčki plazme skačejo sem ter tja in plešejo kot bi bili živi, čeprav seveda zgolj sledijo zakonom fizike. Ena najbolj pogostih oblik plazme je ogenj, pred očmi lahko opazujemo, kako plamenčki topijo leseno klado, molekularne vezi popustijo, energija jih loči na druge snovi, silnice se pomešajo s kisikom iz zraka, edina trdna snov, ki ostane za transmutacijo, pa je ogljik, ki ga je rastlina vdihovala iz zraka, iz katerega je zrasla. Lesena klada deluje trdna, vendar je v resnici bolj kot ne samo zgoščeni plin.
Kazalo