Deset dni je minilo od zgodovinskega prvega obleta Plutona, pa je sonda New Horizons nazaj na Zemljo odposlala komaj pet odstotkov zbranih podatkov. Med njimi je tudi nekaj svežih, presenetljivih posnetkov samega pritlikavega planeta in njegovih lun. "Kljub temu še vedno komajda strgamo po površju celote. V prvih desetih dneh smo dobili komaj osnovo vsega, kar še pride," je na tiskovni konferenci Nase povedal Alan Stern, prvi mož misije.

"S tekočimi ledeniki, eksotično kemijo površja, gorovji in ogromno meglico se je Plutonova geologija izkazala za izjemno raznoliko in resnično vznemirljivo," je izjavil njegov nadrejeni, John Grumsfeld.
Vreme in meglice
Nasa je tam predstavila zadnji izdani sveženj posnetkov, ki vsebuje tudi "poslovilno fotografijo". Poslovilno z dveh vidikov: prvič, naslednje izdaje pred septembrom ne bo, za njo pa bo še daljše zatišje, ki bo trajalo vsaj do konca leta. Drugič zato, ker je naslovni posnetek tega članka nastal dva dni po obletu, ko se je sonda za že skoraj dva milijona kilometrov oddaljila. Načeloma ima fotografija simbolno vrednost, saj je ta perspektiva zaradi pomanjkanja osvetlitve skoraj neuporabna. Razen z enega vidika.
Če je že površje temno, atmosfera ni. Sončni žarki so razžarili Plutonov plinasti kokon, kar sta dobro izkoristila tako dve optični kameri kot infrardeči spektrometer. Izkazalo se je, da je Pluton obkrožen z meglico, ki se razteza najmanj 160 kilometrov v višino, in da ima kompleksno strukturo. Sestavljena je iz najmanj dveh (najbrž pa še več) plasti, pri čemer se nižja konča pri 50 kilometrih, in je precej razgibana. "Dobili smo prvi vpogled v tamkajšnje vreme," je izjavil planetoslovec Mike Summers.
"Čeljust mi je padla na tla, ko sem prvič uzrl podobo tuje atmosfere v Kuiperjevem pasu," je pokomentiral Stern. "Raziskovanje ne prinaša le neverjetnih odkritij - tudi neverjetno lepoto," je dodal.
Aktivnosti zaradi Sonca
Obstoj teh meglic so napovedali že davno pred obletom, v modelih, ki pojasnjujejo rdečkast videz površja. Skladno z napovedmi se v atmosferi molekule metana razbijajo zaradi Sončeve ultravijoličaste svetlobe, pri čemer nastajajo kompleksnejši ogljikovodiki, kot sta eten in etin. Te molekule se spustije v nižje predele ozračja, kjer zamrznejo in se - spet zaradi ultravijoličnih žarkov - pretvorijo v t. i. toline, temne in rdečkaste organske spojine, ki nato prekrijejo površje in mu dajejo značilno barvo.
Gibanje teh spojin od sublimacije s površja do aktivnosti v atmosferi in nato okoli po Plutonu je zelo kompleksno tudi zaradi letnih časov. Os tega pritlikavega planeta je namreč nagnjena kar za 120 stopinj v primerjavi z ravnico Osončja, kar pomeni, da (skupaj z rotacijo) prihaja do velikih razlik v obsevanju in temperaturi. Če prištejemo še dejstvo, da se Pluton po svoji krožnici enkrat Soncu približa na 30 astronomskih enot, spet drugič oddalji na kar 50, so razmere na posameznih področjih Plutona skozi čas zelo spreminjajo. Posledica so nenavadne značilnosti v kemični sestavi in podobi površja, bolje vidne na fotografiji v spremenjenih barvah (desno). Največ prenosa naj bi se dogajalo od ekvatorja do severnega pola.
Pogon notranje toplote
Primer gibanja materiala po planetu je, sodeč po slikovnem materialu, ravno značilno za srce. Natančneje, leva polovica "srca" je precej debelejša od desne, kar pomeni, da ali veter (ali kaj drugega) levo stran poganja in razširja po desni. "Zgodba, ki jo moramo tukaj razbrati, je najbrž precej zapletena. Kateri procesi so zadaj, še ne vemo zares," je povedal Stern. Mogoč je tudi pogon na notranjo toploto planeta, ki jo oddaja jedrski razpad elementov v središču. Novi posnetki roba srca (ki se neformalno imenuje Sputnikova ravnica) so dali nove dokaze geoloških aktivnostih, ki so najbrž posledica ravno omenjene toplote.

Te geološke aktivnosti so sveže, kar pomeni, da je za dve Nemčiji velika Sputnikova ravnica nastala v zadnjih nekaj deset milijonov let. Na njej ni sledu o kraterjih, v nasprotju s temačno, južneje ležečo ravnico Ktulu. Še več, tam ležeča plast ledu se razliva okoli. Očitno je, da ne gre za vodni led, saj je ta pri tako nizkih temperaturah trd kot granit. Dušikov in metanov led pa se na Plutonu obnašata podobno kot vodni ledeniki na Zemlji. Med drugim sta vdrla v in zaobjela eno izmed gorovij, še eno izmed svežih odkritij petkovega svežnja fotografij. Severno od Sputnikove ravnice je globoko razbrazdano površje, najbrž posledica intenzivne erozije (neznanega izvora).
"Tak teren smo do zdaj uzrli le še na aktivnih telesih, kot sta Mars in Zemlja," je dejal drugi mož misije, John Spencer.
Velike spremembe v tlaku
Nenavadnost so zaznali še pri zračnem tlaku. Pritisk pri Plutonovih tleh znaša nekje 10 mikrobarov, kar je približno deset milijonink tlaka pri gladini morja na Zemlji. Ta podatek še ni nenavaden. Bolj je čudno, kako se spreminja skozi čas. Na tiskovni konferenci so predstavili graf (na sliki desno), sodeč po katerem se je pritisk v Plutonovi atmosferi od leta 1990 do 2012 povečal za kar štirikrat - s petih na skoraj dvajset mikrobarov. Kako so te meritve nastale, sicer niso predstavili. A ker je NH izmeril 10 milibarov, se je moral v le zadnjih dveh letih kar prepoloviti. Še ena uganka.

Luni z manj kvadrati
Posnetke lun Niksa in Hidre je Nasa že izdala, a kaj veliko niso povedali. Sta le nekaj deset kilometrov velika objekta in na posnetku zavzemata le nekaj deset pikslov. Z nekaj procesiranja in dodanimi informacijami o barvi pa se da razbrati še marsikaj več, kaže objava izpred nekaj dni. Natančneje, Niks ima rdečo liso, morebiti krater, ki je razkril notranjo plast; Hidra pa je dobila prepoznavnejšo obliko. Za kaj več pojasnil bo treba počakati.

Naslednja pošiljka septembra
NH bo še približno en teden poskušal dobiti še kakšen posnetek Plutonove atmosfere, čeprav bo kakovost pridobljenih informacij vsak dan slabša. Nato bodo inženirji izključili mehanizem, ki vzdržuje stabilno usmerjenost sonde, in prihranjeno energijo usmerili v oddajnik. Septembra se bo NH znova popolnoma osredinil na Zemljo in nadaljeval pošiljanje vseh več kot 50 gigabajtov meritev. Najprej bo prispel ves material v stisnjeni obliki in potem še ves nestisnjen material. Celoten postopek bo trajal vsaj do konca naslednjega leta.

Vse fotografije (tudi v tem članku) je sonda pred pošiljanjem programsko stisnila, kar je opazno kot popačenost v obliki kvadratkov (jpg kompresija).
Video 1: Prelet čez ledeno ravnico in gorovje

Video 2: Domnevni način nastajanja meglice