V Sloveniji 48 odstotkov hrane zavržejo gospodinjstva

Za veliko hrane v smeteh so krivi "nakupovalni zombiji"

Na svetu letno zavržemo 1,3 milijarde ton hrane, kar bi po nedavnih podatkih Združenih narodov zadostovalo za vsa lačna usta sveta. V Sloveniji letni odpadek postane 150 tisoč ton hrane.

Ekologija se vedno začne v nas samih, vsak posameznik mora presekati apatičnost in se aktivirati bodisi pri svojem ravnanju bodisi pri ozaveščanju drugih, je v pogovoru za MMC opozorila predsednica društva Ekologi brez meja Urša Zgojznik. Pred kolesjem potrošniškega kapitalizma je posameznik res nemočen, a če z dobrim zgledom prepriča še tisoče drugih, bodo pozitivne spremembe v družbi in okolju kmalu tu. "Ljudje slabo načrtujejo nakupe hrane, ne uporabljajo nakupovalnega listka, gredo v trgovino in jih zmede ter zavede vse živo," je opisala moderne nakupovalne navade nezavednih potrošnikov, ki se iz trgovine vračajo s polnimi vozički, in hkrati izpostavila vidik zdravja, saj tudi o tem ljudje premalo razmišljajo. Moderen potrošnik je podoben nekakšnemu 'nakupovalnemu zombiju', je dodala. "Gradijo se samo še trgovine, to je neverjetno, kot da jih že ne bi imeli dovolj, nikjer pa ne vidiš, da bi gradili novo telovadnico, razen v izjemno redkih primerih, nov kulturni center itd., saj za te reči enostavno ni denarja, kar nam mora nekaj povedati," je poudarila, kje so prioritete sodobnega časa, ki se hkrati kažejo v naših hladilnikih.

Kaj je prižgalo iskro in vas spodbudilo k aktivizmu in skrbi za ekologijo?
Mene osebno je predramilo nasprotovanje apatiji in občutku, ko misliš, da se nič ne da narediti, da o vsem odločajo 'pomembni' drugi, sam pa si popolnoma nemočen. To je tisto, kar me je premaknilo zares, poleg tega, da imam zelo rada naravo, gozdove in hribe, saj tudi izhajam iz bolj podeželskega okolja. Vedno mi je bilo neverjetno, ko sem videla divja odlagališča, kaj se nekaterim ljudem dogaja v glavi, da lahko tako brezbrižno in sebično mečejo svinjarijo v naravo. Tolerance tu ne sme biti, apatičnost pa ob takšni 'nekulturi' gotovo dolgoročno ne bo pomagala, ekologija se začne v nas samih.

Na kakšen način se Ekologi brez meja bojujete proti metanju hrane v smeti?
Pred tremi leti smo začeli projekt Volk sit, koza cela, ko smo kot prvi v Sloveniji spregovorili o problematiki zavržene hrane. Najbolj smo se usmerili v gospodinjstva, ker se nam je zaradi ocen zavržene hrane drugje po svetu dozdevalo, da je prav to najbolj kritično področje, to pa pomeni, da se vprašanje zavržene hrane dotika vsakega od nas, ne gre za institucionalno stvar. Naredili smo širšo raziskavo v obliki ankete, odzivi ljudi so bili odlični. Anketa ni merila samo, koliko zavržeš, ampak je odgovorila tudi na vprašanji, kaj in zakaj, in sicer na primer, koliko hrane se vrže stran enostavno zato, ker ljudje niso racionalni in preveč skuhajo ali pa nakupijo. Za gospodinjstva smo nato pripravili nasvete, kako se temu izogniti, kako hrano skrbneje hraniti v hladilniku, kaj pripraviti, ko je hrana pred iztekom roka ali pa banane na primer že postanejo črne.

V okviru projekta smo preverili tudi stanje na slovenskih šolah, kjer smo ugotovili, da zavržene količine hrane močno variirajo, nekatere šole namreč zavržejo zelo veliko hrane, nekatere pa sploh ne, kar se nam je zdelo čudno. Na tej točki je treba izpostaviti zakonodajo, ker se je ustvaril nekakšen mit, da se ostanki hrane ne smejo dobrodelno pošiljati ven iz šole, kar ne drži, saj se v roku 24 ur lahko vsa skuhana hrana dostavi nekomu, ki jo potrebuje. Na primeru zavržene hrane na šolah smo naredili projekcijo in ugotovili, da se letno zavrže za kar dva milijona evrov hrane. Odpadke proti plačilu prevzemajo določena podjetja, ki jih nato dostavijo bioplinarnam, in tu se vrtijo veliki zaslužki.

Septembra letos pa smo začeli nov projekt Ne me'čmo hrane stran!, s katerim se bomo poleg ozaveščanja gospodinjstev dotaknili tudi javnega sektorja, in sicer ene od bolnišnic in doma za ostarele, kjer bi radi raziskovalno preverili, na katerih točkah in zaradi katerih razlogov nastaja zavržena hrana.

Kakšno je stanje v slovenskih gospodinjstvih?
V slovenskih gospodinjstvih je odnos do hrane prevladujoče brezbrižen, veliko ljudi temu, kaj mečejo stran, ne namenja posebne pozornosti, opazili pa smo tudi veliko strahu pred roki uporabe, saj veliko ljudi vse, kar je čez rok, vrže stran. Ljudje vržejo stran največ kruha in pekovskih izdelkov, sledita pa sadje in zelenjava, kar pomeni, da se je naš odnos do kruha dramatično spremenil. S pomočjo pekarn smo ugotovili, da se ena petina kruha in pekovskih izdelkov speče več, kot pa proda, gre za hiperprodukcijo, ki jo trg zahteva. Kupci smo postali tako občutljivi, vse mora biti sveže in hrustljavo, če ni, se ne proda in ne poje.

Po eni strani se stanje izboljšuje z vidika, da opozarjamo na problematiko in ljudje postajajo bolj ozaveščeni, po drugi strani pa se zdi, da smo zaklenjeni v kapitalistični krog in nimamo druge možnosti. Vse je odvisno od načina gledanja na problem, ali vidiš zgolj svojo nemoč, češ, nič ne morem spremeniti, ali pa vidiš svoj mali svet posameznika, kjer lahko spremeniš stvari, kjer se lahko obnašaš bolje in živiš z boljšim občutkom, da si prispeval nekaj k višjemu namenu. Tako nastane polje moči, v katerem se lahko istomisleči posamezniki združijo in zaradi svoje številčnosti dosežejo pozitivne spremembe v družbi, jaz verjamem samo še v to.

Je rek starih staršev "Hrana se ne meče stran!" še živ?
Mislim, da je živ tam, kjer so starejši, ki se spominjajo pomanjkanja v časih po 2. svetovni vojni, še prisotni v družinah. Po drugi strani se starejši tudi bolj zavedajo, koliko dela je treba vložiti v pridelavo hrane, včasih to ni bilo tako enostavno kot danes. Če odpremo kakšen zabojnik za biološke odpadke ali pa mešane, saj nekateri še ločujejo ne, nam vsebina pove vse o današnjem odnosu do hrane. Noter najdeš še zapakirane hlebce kruha, jaz to dostikrat naredim in sem vsakič v šoku.

Vse je postalo neverjetno dosegljivo in samoumevno, zato se izgublja vedenje, kako hrana sploh nastane. Podobno se dogaja tudi z oblačili in drugimi vsakodnevnimi stvarmi. Ni čudno, da lahko slišimo odgovore otrok, da krompir raste na drevesu, paradižnik v zemlji itd.

Hrana v smetnjakih kot posledica potrošniške mrzlice ali brezbrižnih posameznikov?
Zagotovo oboje. En vidik je ta, da smo v obdobju hiperprodukcije, tudi vsi statistični podatki sploh ne vključujejo hrane, ki jo kmet na primer pusti na polju, ker je ne more prodati, tako da bi dejanske številke zavržene hrane lahko bile še veliko višje. Ta hrana se ne šteje kot odpadek, čeprav so bili vanjo vseeno vložena energija, delo, voda itd. Drug problem pa je res brezbrižen posameznik, ki ga je zaslepil občutek obilja, ki ne pomisli, da mogoče ni dobro nasedati 'akcijam' trgovcev - kupiš tri, plačaš dva ipd.

V društvu svetujemo, da v trgovini kupiš točno toliko, kot potrebuješ, v gostilni vzameš točno toliko, kot potrebuješ, in če je treba, prosiš za polovično porcijo ali pa ostanke odneseš domov. Pomembno je, da smo zavedni kupci, da hladilnika ne prenapolnimo in se odpravimo po nakupih le takrat, ko res nekaj potrebujemo, ne pa zato, ker so svinjska rebrca v akciji.

Kako problematičen je trend vedno večjih XXL-porcij?
Porcije so se v zadnjih 30 letih močno povečale. V McDonaldsu je, recimo, normalna pijača zrasla z dveh decilitrov na pol litra, hamburgerji pa so večji za 30 odstotkov. Tudi če pogledamo v stare kuharske knjige, so predvidene porcije manjše. Zdi se mi, da je vse skupaj pritajen psihološki trik oglaševalcev, da v nas vzbujajo željo, da potrebujemo vedno več.

Problematično v gostinskih lokalih in restavracijah se mi zdi predvsem to, da jaz kot oseba s 50 kilogrami dobim na mizo enako porcijo kot moški, ki tehta 120 kilogramov. Kje je tu logika? Če želim polovično porcijo, pa je praviloma ni mogoče naročiti oziroma moraš naročiti neki otroški meni 'miki miška'. Samo v eni restavraciji do zdaj sem našla polovične porcije, ki so sicer stale 70 odstotkov polne cene, kar je super, jaz še vedno plačam manj, pa še manj hrane se bo zavrglo. Prav tukaj smo posamezniki tisti, ki lahko dosežemo spremembe, če bi gostincu deset gostov sitnarilo za polovične porcije, bi verjetno resno razmislil o uvedbi.

Zakaj 'zlobni' supermarket meče 'grdo' hrano stran?
Pri tem vprašanju smo posamezniki glavni problem, mi smo tisti, ki to zahtevamo, vsak se lahko pri sebi takoj spomni primera, ko je šel kupovat na primer sadje, in jasno, v gori mandarin vsi iščemo najlepše. Geslo 'kupec je kralj' še vedno drži. Vseeno obtolčenih in manj lepih mandarin ni treba metati v smeti, lahko se po znižani ceni prodajo posebej ali pa iz njih stisne sok. Idej in možnosti, da se hrana vseeno koristno porabi, je milijon, a te alternativne uporabe se redko razvijajo, enostavno zato, ker imamo vsega še vedno v izobilju. Podoben problem je pri kmetijski politiki, ko subvencije vse rešijo in je kmetu vseeno, če vse skupaj ostane neizkoriščeno in propade na njivi.

Kje je primerjalno Slovenija?
Slovenija je primerljiva z razvitim svetom, in sicer v Evropski uniji je ravno malo pod povprečjem zavržene hrane na prebivalca. Na tej točki je treba opozoriti na vse finančne izgube, ki jih to prinaša. Ne gre zgolj za to, da zavržemo tretjino hrane, pač pa tudi vse, kar je bilo v to hrano vloženo, in sicer od energije, vode, človeških virov itd. Mogoče se sami sebi zdimo majhni, a po naših dobrih praksah in modelih bi se lahko zgledovale tudi največje države, to bi lahko bila vloga Slovenije. Največ hrane stran vržejo Nemčija, Francija in Velika Britanija, kjer je življenjski standard precej višji kot pri nas.

Z zavrženo hrano in predvsem boljšim načrtovanjem, doniranjem, logistiko ter malo manj rigidno zakonodajo bi lahko nahranili veliko ljudi. V Sloveniji imamo na primer 25 tisoč otrok pod pragom revščine, hrano pa morajo šole stran metati, za to plačevati in povrh vsega potem spet zbirati donacije, da bi ti otroci v šoli lahko imeli malico. Nekaj tukaj ni v redu.

Lahko omenite kakšno dobro prakso pri nas?
Doniranje presežkov hrane slovenskih trgovcev, manj gostincev, je ena takšnih praks. Gre za presežke, torej že pripravljeno hrano, kot je narezana salama, ki se ni prodala, ali pa gre za hrano, ki ji bo čez dva dni potekel rok. V Sloveniji so humanitarne organizacije v vseh večjih mestih razvile zelo dober model, in sicer pod okriljem kluba Lions, Rdečega križa, Karitasa, Slovenske filantropije itd., ki so povezani z varnimi hišami, domovi za ostarele, zavetišči za brezdomce in vsemi, ki to hrano potrebujejo. Prostora za širitev takšnega doniranja je še veliko, a največji problem je logistika, se pravi, odvečno hrano spraviti do lačnih ust, kar je trenutno popolnoma prepuščeno prostovoljstvu. Pomemben državni ukrep bi bil, da bi bili tisti, ki donirajo hrano, oproščeni plačila DDV-ja zanjo.

Foto:

Spremljajte nas tudi na in !

Oddajte svoj komentar - Št. komentarjev: 0

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike RTV Slovenija.
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.

Prijavi sovražni govor
Zadnja oddaja
Arhiv oddaj
NE PREZRITE
Več
  • Kaj prinaša brexit evropskim študentom v VB?

  • Kaj storiti, ko se ne strinjate z računom operaterja?

  • Prodaja po telefonu - pogodba mora biti sklenjena pisno

  • Bomo za vstop v Veliko Britanijo potrebovali potni list?

  • Bo brexit prinesel višje stroške mobilne telefonije?

Facebook

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družbena omrežja (Twitter, Facebook, Scribble, ...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikov.

S pritiskom se strinjate z uporabo piškotkov!

Twitter