"Neplodnost je zelo zapletena diagnoza, poenostavljeno bi lahko rekli, da pri moškem, ki je neploden, mora ženska sodelovati, če oba želita otroka." Foto: MMC RTV SLO/Stojan Femec

Ste pionir umetne oploditve v Sloveniji. Po vaši zaslugi se je pri nas rodilo že več kot 9 tisoč otrok. Kako se je začelo?

Vse skupaj je bilo veliko potovanje v neznano. Takrat je zelo malo ljudi verjelo, da bo to sploh kdaj zaživelo, in so se tako tudi obnašali. V uporabo smo dobili majhne sobice, staro opremo, ki je bila še iz druge svetovne vojne, mikroskope in vse skupaj nekako sestavili. Tisti, ki smo začeli s tem, smo bili obenem zdravniki in embriologi, čistilke, prav tako so tudi sestre in biologi, ki so takrat stopili na naše skupno potovanje in bili zelo naklonjeni ideji, morali večino dela opraviti sami, brez pomoči, oziroma ob pomoči pacientov, ki so verjeli v nas in so takrat, ko ni bilo materiala, ponj odhajali čez mejo. Vsa zgodba bila zato zelo čustvena.

Mariborski center za reprodukcijo je nastal leta 1983. Kdaj pa je bila prva uspešna umetna oploditev?

Upoštevati moramo, da je bilo potrebnih 200 neuspešnih poskusov, preden se je rodila Louise Brown (Louise Brown je bila prvi otrok, spočet v epruveti, rodila se je po 38 tednih nosečnosti, in sicer 25. julija 1978 ob 11.47 v bolnišnici Oldham blizu Manchestra, op. p.). To pa ni vse. Embriolog Robert Edwards, »oče« prvega otroka iz epruvete, je raziskoval od 1945. leta. Bilo je torej veliko neuspešnih postopkov. Na leto smo jih sicer lahko naredili zelo malo, ampak smo hitro ugotovili, da potrebujemo primerno opremo. Dobili smo jo od raziskovalnih skupnosti, ki so nas zelo radodarno financirale, saj smo bili zelo uspešni. Mnoge metode, ki so prišle v Slovenijo, smo namreč začeli uspešno uporabljati. Stara metoda IVF (in vitro fertilization, tj. oploditev v epruveti, op. p.) predstavlja samo 30 odstotkov vseh postopkov, ki jih v Sloveniji uporabljamo danes. Vse druge smo razvili v Mariboru.

Katere postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP) poznamo danes in katere izvajamo v Sloveniji?

Danes lahko v Sloveniji izvajamo vse, kar izvajajo v tujini. Če gledamo zgolj na vrsto metode, sta klasična zunajtelesna metoda, ki jo imenujemo IVF, pri kateri semenčice in jajčece damo v posodico, potem pa sami »opravijo« vse, kar je potrebno. Le 30 odstotkov postopkov gre po tej metodi, 70 odstotkov pa po metodi, pri kateri semenčico pod mikroskopom injiciramo neposredno v jajčno celico. Zakaj? Zato, ker je zelo malo semenčic v izlivu. Lahko jih je samo nekaj, lahko pa jih sploh ni. Iščemo jih v modu s punkcijo ali z operacijo. To sta dve ključni metodi, potem pa so tu še izpeljanke, ki niso tako zelo pomembne.

Slovenija je država, ki v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja krije šest postopkov umetnih oploditev, po porodu pa štiri. To je v primerjavi z drugimi evropskimi državami veliko. Kako pa je s kakovostjo?

To je težko vprašanje. Danes ni dovolj zanositev, v ospredju mora biti, da pride do poroda. Pacientke ne pridejo k nam zato, da bi zanosile, ampak da bi rodile. Tu je še veliko vmesnih postaj, ki jih lahko bolj ali manj nadziramo. Danes je metodologija usmerjena predvsem v to, da te postaje prepoznamo, nadziramo in omogočamo optimalen izid pri vsaki. Na tem področju je še veliko dela, vse skupaj pa otežuje dejstvo, da nimamo pravih podatkov. Slovenija je namreč ena redkih držav, kjer nimamo ustreznega registra. Ker ga ni, ne moremo vedeti, kaj se dogaja. Ne vemo, ali so pacientke res bile šestkrat v centru A, ali pa morda petkrat v centru A, štirikrat v centru B, pa še trikrat v centru C. Zanesljivih podatkov o tem ni. Prav tako ni podatkov o tem, kako uspešen je center v smislu, ali se iz enega postopka lahko rodi več otrok. Danes bi se moralo več kot 50 odstotkov postopkov končati s shranjevanjem dodatnih zarodkov z zamrzovanjem. To pomeni, da en postopek lahko ponudi možnost za rojstvo več otrok. Teh podatkov ne moremo dobiti, saj jih lahko iščemo samo ročno, kar pa nikoli ni zanesljivo. Trenutno je v Evropi enajst držav, kjer to nadzorujejo. Temu rečemo cycle by cycle, kar pomeni, da je pacientka registrirana, in vsakokrat, ko spet pride, to zabeležijo. Ko pride do prenosa zarodkov, tudi vemo, kaj in koliko se je zgodilo. Vemo, kako je rodila, koliko otrok in v kakšnem zdravstvenem stanju so. Žal v Sloveniji takega registra nimamo. Mislim, da je to nekaj, kar si danes vsi v Evropi želijo, in brez tega ni pravega nadzora kakovosti, sploh če upoštevamo, da je v Evropi od 700.000 do milijon ciklov letno in da deluje dva tisoč centrov. Mimogrede, mariborski oziroma slovenski center za metodo mikromanipulacije je bil enajsti center na svetu, ko smo s tem začeli. Danes jih je v Evropi dva tisoč. Zato je potreben nadzor. Ta mora biti strog in nobenega dvoma ni o tem, da je to potrebno.

Zakonodaja pri nas zdravljenja neplodnosti ne omogoča samskim in istospolno usmerjenim parom, prav tako ni dovoljeno zamrzovanje jajčec v obdobju, ko je ženska najbolj plodna. Zato mnogi poiščejo pomoč v tujini. Kašno je vaše stališče do trenutne zakonodaje pri nas?

Če primerjam s tem, kar se je na tem področju dogajalo v Evropi, in mislim, da imam dober pregled, moram reči, da je bila naša zakonodaja leta 2000 (Zakon o OBMP je bil sprejet 20. julija 2000, op. p), pa morda tudi danes, ena najbolj naprednih zakonodaj v evropskem prostoru. O tem ni dvoma. Stvari, ki jih navajate, so nekaj, kar se je zgodilo po tem, ko je bila zakonodaja že sprejeta. Nove tehnike, nove možnosti, zamrzovanje oziroma vetrifikacija, kot temu rečemo, so prinesli mnogo novih vidikov. Še pred nekaj leti je bilo zamrzovanje jajčnih celic eksperimentalna metoda, eksperimenta pa ne moreš dati v uporabo celotni populaciji, saj bi to bilo nespametno. Danes že vemo, da je to varno. Vse, kar ste našteli, je bolj stvar dogovora v družbi, to ni stvar medicine. Mi se sicer lahko izvzamemo iz tega in rečemo, da smo tisti, ki zdravimo. To je res. Naš zakon opredeljuje OBMP kot metodo za zdravljenje. Oploditev samske ženske ali pa lezbičnega para pa ni zdravljenje. Tudi v primeru oploditve ženske v zelo pozni reproduktivni dobi, saj ženska ni bolna, je preprosto v normalnem poteku našega življenja.

Tudi ženska, ki ima neplodnega partnerja, ni bolna, pa ji to pripada.

Res je, ker zdravimo neplodnost para in ker neplodnosti ne moremo manifestirati kot stvar enega. Neplodnost je sicer zelo zapletena diagnoza, poenostavljeno bi lahko rekli, da pri moškem, ki je neploden, mora ženska sodelovati, če oba želita otroka.

Danes lahko zdrava ženska naroči spermo po spletu, izbere barvo oči, las, višino, raso in podobno, dobi paket po pošti in se sama oplodi. Kako gledate na to? Kje je meja?

Mislim, da je pri tem stvar ušla nadzoru. Je pa možno. Tu se zastavlja vprašanje, ali imaš pravico ustvariti novo življenje, če se grdo izrazim, zaradi svoje potrebe. Da me ne boste narobe razumeli. Nisem proti tej možnosti. Konec koncev, poglejmo raziskovalne podatke, kako so se razvijali otroci lezbičnih parov. Danes imamo že veliko podatkov, tudi evropskih, ne samo ameriških. Imamo podatke o odraslih ljudeh, ki imajo svoje poklice in so iz takih družin in tu težko najdeš zadržke. Zanimivo je, da ti otroci povprečno dosežejo višjo stopnjo izobrazbe. Če rečem v šali: to ni nič nenavadnega, saj imaš dve mami, ki te po šoli nadzirata. A šalo na stran, dejansko gre za vprašanje, ki zahteva družbeni dogovor. Tehnika ni problem, z medicinske strani gre za preprosto zgodbo. Po drugi strani pa obstaja še ena možnost. Vsi smo državljani Evrope, vse je možno, moraš samo čez mejo. So centri, kjer je možno darovanje celic, kjer je možna oploditev istospolnih parov, so centri, kjer je možno shranjevanje jajčnih celic. Moram pa reči, da je tudi v Evropi bolj malo možnosti za shranjevanje jajčnih celic, kot rečejo, iz družbenih razlogov. To pomeni, da odlašaš z materinstvom na kasnejši čas. Drugo je, če ženska shrani celico zaradi medicinskih razlogov, na primer zaradi karcinoma. V takem primeru ni nobenih zadržkov.