Za take pa mi nimamo službe. Mi imamo službo za svoje ljudi! Nismo bili zadovoljni, ampak tiho smo morali biti v komunizmu ...

Mici Papež, Jožef in Antonija Butala

V tokratnih Pričevalcih se pred nami razgrnejo tri zanimive zgodbe, ki zlasti medvojne razmere v Beli krajini pokažejo v manj znani luči. Mici Papež je bila priča dogajanju v Črnomlju, Jože in Antonija Butala pa se spominjata tragičnih dogodkov na Doblički Gori in na Griču pri Dobličah, kjer je prevladovalo partizansko gibanje. 91-letna Mici Papež iz ugledne črnomaljske družine nam oriše predvojno skromno, a mirno življenje z bogatim družabnim in kulturnim življenjem. To je bil čas, ko so svoje pridelke in drva v Črnomelj hodili prodajat kočevski Nemci. Veljali so za poštene in zanesljive ljudi. Mici je končala meščansko šolo, ko se je začela vojna, so njihove kraje zasedli Italijani. Na napade partizanov je okupator odgovoril s povračilnimi ukrepi, Papeževi pa partizanom niso bili naklonjeni, ker so ti umorili dragatuškega župnika, črnomaljskega župana Klemenca ter skupino Romov iz Kanižarice. Očeta so partizani mobilizirali v Cankarjevo brigado. V času, ko je bila Bela krajina t. i. osvobojeno ozemlje, je vladalo veliko pomanjkanje. Iz tega časa se Mici spominja umrlega partizanskega komandanta Franca Rozmana, ki je na parah ležal tudi v cerkvi Sv. Duha. Komunistična propaganda je za povojni čas veliko obljubljala, se spominja Mici: »To so pa skoz govorili, kako bomo enaki, zato je pa treba tistim ta velikim vzet, ker imajo dosti, ker potem bo lepo. Pa so vzeli zase.« V Črnomlju so imeli tudi partizansko sodišče, ki je pripravljalo montirane procese, med drugim proti župniku Presetniku. Očeta partizana so ob koncu vojne poslali na Koroško, kjer je bil priča plenjenju in uničevanju gradov, dokler niso morali zapustiti Avstrije.  Kljub temu, da je bil v partizanih, očetu nikoli ni bila priznana borčevska pokojnina. Prvo obdobje po vojni so zaznamovali povojni poboji, katerih žrtve so bili  tudi številni sorodniki in prijatelji družine Papež. Papeževa družina je zato bila zaznamovana, Mici je zaman iskala službo: »Za take mi nimamo služb. Mi imamo službe za svoje ljudi. Mene so solze oblile, tega ne bom nikdar pozabila in komaj sem vrata našla, pa sem šla.« Naposled je našla delo pri zasebnem lekarnarju in temu poklicu je bila zvesta vse življenje. Tako kot tudi veri in cerkvi, ki ju kljub pritiskom režima nikoli ni zatajila. Petje v zboru AFŽ je morala opustiti, ker je pela tudi na cerkvenem koru. Bila je zelo vesela slovenske osamosvojitve, a je nad vsem dogajanjem tudi razočarana in odgovornost za nastale razmere pripisuje predvsem nekdanjim komunistom.  Vera ji daje moč, pravi Mici, tako da kljub 91 letom prav vsak dan, če se le da, obišče cerkev. Antonija Butala, rojena Majerle, skupaj z možem Jožetom prebiva na Griču pri Dobličah, doma pa je z Dobličke Gore. Njen stric je bil poročen s Kočevarico in je prebival v bližnji nemški vasi Zagradec, kamor je odšla Antonija za pestrno. Spominja se, da so tam govorili staronemško narečje, marsikateri od njih pa ni znal slovensko.  Doma so jih vzgajali v krščanskem duhu. Oče, ki je sprva sodeloval s partizani, je bil kmalu proti njim, zlasti po umoru župnika iz Dragatuša in ropu njegovega premoženja, ko je dejal: »To pa je banda pokvarjena, če bodo tako delali.« Živo je ostal Antoniji v spominu prizor, ko so partizani julija 1942 mimo njihove hiše gnali okrog 70 Romov iz Kanižarice, tudi ženske in otroke: »Bila je ena gruča ljudi, okoli pa partizani s puškami. Mene je še zdaj groza, ko se spomnim na tiste otroke, se mi smilijo.« Vse, razen enega, ki mu je uspelo pobegniti, so pobili prav pod vasjo Zagradec, blizu hiše njenega strica.  Sosed partizan, ki je bil zraven, je njeni sestri pripovedoval, da so bili nesrečni Romi pomorjeni na posebej okruten način.  Oče se je skrival pred partizani tudi v Ljubljani, po vojni pa so ga, kljub temu da ni nosil orožja, zaprli na Teharjah in najverjetneje ubili v Hudi jami.   Jožef Butala pripoveduje, da so se pred vojno in med njo preživljali s kmetovanjem. Pri hiši jih je bilo skupaj s starši devet. Partizani so bili pogosto pri njih in večkrat so tudi prenočili. Za vse je bilo nevarno, če si se zameril partizanom, so ti hišo požgali oni, če si se zameril okupatorju, pa Italijani. V njihovi vasi ni bilo nobene izdaje, tako da so vse hiše ostale nedotaknjene. Brat je odšel v partizane, a je zaradi izdaje padel pod domobranskimi streli. Po vojni so zelo težko živeli, ker je bila obvezna oddaja pridelkov. Prave svobode ni bilo, se spominja Jože: »Čisto odkrito povem, nismo bili zadovoljni, ampak tiho smo morali biti za časa komunizma.« Jože je dobil službo v rudniku Kanižarica, kjer je delal kot rudar, pozneje tudi v gradbeništvu, zdaj ko je v pokoju, pa pridno obdeluje vinograd in obiskovalca rad povabi v zidanico s prelepim pogledom na Belo krajino.