Ob izidu knjige je v Lenartu potekal poseben pogovor s sestro Nikolino Rop, znano kuharico in nuno iz reda šolskih sester Svetega Frančiška Asiškega. Slednja prihaja iz Lenarta in je pred leti prav tako izdala knjigo z naslovom Recepti sestre Nikoline, v kateri je opisana priprava 600 dobrot, ki razvajajo brbončice redovnic in duhovnikov znotraj samostanskih zidov.

Sestro Nikolino smo povabili pred mikrofon in jo vprašali, kako življenje v samostanu vpliva na kuharski navdih. »Zelo prijetno. V samostanu smo odprti za vse. Glede gospodinjskega dela pa lahko rečem, da je treba vedno iskati ideje, kaj skuhati danes ali jutri. Sicer pa je vzdušje precej živahno in veselo, saj se ljudje tako kot v vsaki družini radi zberejo ob mizi.«

Med pogovorom je omenila, da je dve leti bivala v Rimu, zato smo ji zastavili vprašanje, ali je v tem času skuhala kaj dobrega tudi za papeža. »Ne, to ni bilo potrebno, saj zanj skrbi druga ekipa, pa tudi protokol je drugačen. V Rimu so me naučili, da se v Italiji ne kuha juha, temveč samo mineštra. V jedilnik sem vključevala tudi slovensko kuhinjo oz. predvsem potico in jabolčni zavitek. Naučila sem se tudi posebnosti mediteranske kuhinje.«

Kot smo slišali, za razvajanje papeževega želodca skrbijo drugi. Zanimalo nas je, kdo v Vatikanu ni bil prikrajšan za Nikolinine kulinarične užitke in katero hrano ima tamkajšnja duhovščina najraje. »Kuhala sem tudi za duhovnike. Na tem mestu bi posebej želela izpostaviti kuhanje v nunciaturi oz. diplomaciji pred štirimi leti, kjer sem morala zadostiti različnim kriterijem, saj sta tam bivala Poljak in Italijan, ki sta imela zelo različne okuse. Imela sem tudi tečaj za duhovnike, pri čemer mi je pomagala sestra Vendelina. Po dosedanjih izkušnjah pa lahko rečem, da imajo duhovniki najraje preprosto kmečko hrano oz. jedi na žlico. Obrok mora biti majhen in nasiten.«

Aleksandra Papež je bila idejna vodja izdaje kuharske knjige. Povedala nam je, kako je skupaj s sodelavkami prišla na idejo o zbiranju receptov. »Lani je bil naslov Dnevov kulturne dediščine Dober tek. Tako se je porodila ideja, da bi se osredotočili na našo lokalno kulinariko Slovenskih goric. Začeli smo akcijo zbiranja receptov, v kateri so nam gospodinje prinesle številne recepte, pri čemer je bil najstarejši iz leta 1939.«

Papeževo smo vprašali tudi, katero jed sama najraje pripravi. »Sama zelo rada kuham, zato se težko odločim, kaj najraje pripravim. Morda bi izpostavila ocvirkovko oz. krapec, kot mu pravimo v teh krajih in je naša značilna jed.«

Po njenih besedah so odzivi na knjigo receptov zelo dobri, čeprav je bila do sedaj predstavljena le ožjemu krogu bralcev. Ob tem še doda, da se je marsikdo iz starejše generacije spomnil posameznega recepta za jed in dodal, »to bomo pa zdaj po dolgih letih spet pripravili.«

Glede na dejstvo, da so kuharske sestavine zapisane tudi v narečnem govoru, smo Aleksandro Papež prosili, da nam pove kakšen narečen izraz za omenjene sestavine. »Recepte smo ohranili takšne, kot so bili zapisani. Pri nas moki rečemo mela, golaž je gulaž. Te izraze smo ohranili, čeprav se zavedamo, da bi se kakšen slavist ob njih pokrižal. Toda na takšen način smo ohranili raznolikost Slovenskih goric, kjer velja, da ima vsaka vas svoj glas.«

Za kratek čas se ponovno ustavimo pri sestri Nikolini, ki smo jo vprašali, katera jed je najbolj značilna za Slovenske gorice. »Menim, da je to gibanica, ki je danes pečemo na pekaču, čeprav mi je mama nekoč dejala, da to ni nobena gibanica. Edina prava je tista, ki jo damo na lopar in v krušno peč. Tako imamo danes že prekmursko in prleško gibanico, a zame je prava tista slovenjegoriška, saj sem bila na njen značilen okus navajena že od otroštva.«

Za konec nas je zanimalo, ali v knjižnici nameravajo v prihodnje izdati še kakšno kuharsko knjigo. »Vselej nas vleče v smeri naše dediščine, zato razmišljamo, da bi pričele z zbiranjem ljudskih pesmi. Jeseni pa se v okviru Dnevov evropske kulturne dediščine nameravamo osredotočiti na pletenje košar, kar je prav tako naša tradicija.«

Verjamemo, da bo hrana pripravljena po receptih izdanih v knjigi, zelo okusna in da bo našla pot v marsikateri slovenski dom, v katerem se bo širil vonj po dobrotah iz Slovenskih goric.