Vročanje je sredstvo, s katerim se stranke postopka seznanijo s procesnimi dejanji sodišča. Ustava Republike Slovenije kot tudi Evropska konvencija za človekove pravice vsebujeta določbe, ki institut vročanja v sodnih postopkih uvrščajo v kategorijo posebnih ustavno in konvencijsko varovanih pravic. Vročanje sodnih pisanj po Zakonu o pravdnem postopku opravlja sodišče po pošti, po varni elektronski poti, po določenem delavcu sodišča ali na sodišču ter na kakšen drug način, ki ga predvideva zakon.

Študenti Pravne fakultete in Ekonomsko-poslovne fakultete Univerze v Mariboru so v študijskem letu 2019/2020 v sodelovanju s Pošto Slovenije v projektu »Pravne in sistemske dileme vročanja glede na urejenost naslovov za vročanje v javnih evidencah in na terenu« preučevali procesno ureditev na področju vročanja v Sloveniji. Pod mentorstvom izr. prof. dr. Tjaše Ivanc s Pravne fakultete, izr. prof. dr. Simone Sternad Zabukovšek z Ekonomsko-poslovne fakultete in univ. dipl. pravnice Vesne Šabeder s Pošte Slovenije so študenti obravnavali še širšo tematiko elektronskega poslovanja in slovensko ureditev primerjali s tujo.

Vročanje pisanj je ključen del vsakega sodnega in upravnega postopka. Petra Zupančič, ena izmed študentov, ki so sodelovali pri navedenem PKP projektu, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada, je pojasnila, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije v eni izmed zadev vročitev celo opredelilo kot najpomembnejši procesni institut, ki služi uresničevanju pravice do informacije kot predpogoja pravice do izjave v postopku, ki ga strokovno imenujemo tudi načelo kontradiktornosti. Ravno to načelo pa lahko izpeljemo tudi iz določbe 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah - pravice do poštenega postopka (ang. right to fair trial). Zupančičeva še navaja, da je namen vročanja strankam v postopkih, kjer se odloča o »civilnih pravicah in obveznostih«, zagotoviti možnost, da se seznanijo in izrečejo o navedbah udeležencev postopka ali predloženih dokazih. Na podlagi instituta pravilne vročitve pa je prav tako sodišču zagotovljen zanesljiv dokaz, da je stranka seznanjena s tekom konkretnega postopka. Zgolj udeleženec, ki je obveščen o posameznih procesnih dejanjih, ima možnost enakopravno sodelovati v postopku in učinkovito braniti svoje pravice in interese.

Petra Zupančič, ki je sodelovala pri projektu, pojasnjuje, da med izvajalcem vročitve t.j. Pošto Slovenije in Centralnim registrom prebivalstva, ki skrbi za ažurnost in posodobitev podatkov o stalnih in začasnih prebivališčih svojih državljanov, (zaenkrat) še ni vzpostavljene specialne zakonske podlage, ki bi urejala pretok informacij med obema institucijama. Boljša in predvsem hitrejša uskladitev med naslovi za vročanje na terenu in v uradnih evidencah bi na eni strani olajšala delo izvajalca vročitve, na drugi strani pa bi lahko ključno prispevala k zagotavljanju popolne vročitve pisemskih pošiljk.

Tehnološki napredek in uporaba digitalnih orodij za vsakodnevno komunikacijo nedvomno vodita do preobrazbe poštnega sektorja, ki se trenutno na eni strani sooča z upadom dostave pisemskih pošiljk in na drugi strani s povečanim povpraševanjem po hitri dostavi paketov. Ob tem Petra Zupančič opozarja, da se je potrebno zavedati, da je pisemski segment še vedno močno koncentriran, zlasti na področju komuniciranja fizičnih ali pravnih oseb z organi državne ali sodne uprave, vendar se ta na splošno zmanjšuje. Elektronsko vročanje pisanj in digitalna povezanost ljudi, občutno izpodriva tradicionalno pisemsko vročanje pošiljk.

Agenda Evropske Unije na področju pravosodja za leto 2020 poudarja, da bi bilo potrebno za okrepitev medsebojnega zaupanja med pravosodnimi sistemi držav članic preučiti potrebo po okrepitvi procesnih pravic v civilnem postopku, na primer v zvezi z vročanjem pisanj. Vendar Petra Zupančič še poudarja, da četudi si evropski zakonodajalec prizadeva k vzpostavitvi elektronskega vročanja v sodnih postopkih, je ta »ambiciozen« cilj še vedno pravno in tehnološko težko izvedljiv. V študiji Evropske komisije iz leta 2014 je bilo vzpostavljenih več problematičnih področij v zvezi z vzpostavitvijo elektronskih vročanj sodnih pisanj: raznoliki tehnološki viri in podporni informacijski sistem, ki se praktično razlikuje od države članice do države članice, krog upravičencev, ki se lahko posluži elektronskega vročanja (so to zgolj odvetniki in notarji ali tudi druge fizične osebe), na kakšen način in kdo je tisti pristojni organ, ki bo preverjal istovetnost osebe z njenim elektronskim naslovom, nenazadnje pa se poraja tudi vprašanje dokazljivosti vročenega pisanja (zaenkrat še nimamo uveljavljenje »elektronske vročilnice« preko katere bi zanesljivo dokazali, da je naslovnik poslano pisanje tudi prejel).
Lara Krneža, Projekt Euranet Plus- Boljše razumevanje Evrope
Aljaž Mejal, Nataša Rižnar