Raziskovalci Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru se že nekaj let aktivno ukvarjajo s problemom nasilja v družini, v projektu Improdova pa so iskali in našli načine za boljši odziv prvih posredovalcev na njegove hujše oblike.

Nasilje v družini je ob urejanju cestnega prometa najpogostejša zadeva policijske obravnave v Evropski uniji in tudi po svetu. Z njim se je treba ukvarjati že zaradi njegove pogostosti, pa tudi zato, ker se njegove oblike z razvojem družbe spreminjajo. Temeljna težava pri ukvarjanju z nasiljem pa je koordinacija vključenih institucij.

S projektom Evropske unije Improdova, projektom za izboljšanje odzivanja prvih posredovalcev na hujše oblike nasilja v družini, so raziskovalci Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru mislili prav na te, razlaga prof. dr. Branko Lobnikar, redni profesor na tej fakulteti in koordinator projekta: »Vsi ti sistemi, kot so centri za socialno delo, družinski zdravniki, nujna medicinska pomoč, policija, šolstvo, tudi nevladne organizacije, imajo namreč svoje sisteme, pravila, ki definirajo način njihovega delovanja. Včasih pa ta pravila ovirajo učinkovito medsebojno sodelovanje. Če hočejo institucije med sabo dobro sodelovati, morajo dobro komunicirati. Tukaj gre za formalne institucije, zato je treba pravilno definirati vprašanje izmenjave informacij o žrtvah in potem skupine ljudi, ki se odzivajo in so med sabo soodvisne pri doseganju teh ciljev, za tovrstno odzivanje tudi spodbuditi.«

V triletnem projektu je sodelovalo devet držav, Slovenija s primerom dobre prakse – dobrega sodelovanja med institucijami v eni od regij, razlaga koordinator: »V Pomurju, kjer imajo krizno skupino za odzivanje na družinsko nasilje, smo skupaj s policisti in centrom za socialno delo pokazali, kako mora potekati tovrstna koordinacija delovanja institucij, ki je vedno osredinjena okrog konkretnega primera. Na primeru Slovenije smo predstavili primer sodelovanja, nato smo izdelali model vzpostavljanja sodelovanja vseh déležnikov, ga testno izvedli, evalvirali in na podlagi tega sprejeli usmeritve. Gre za to, da se ljudje, ki so vključeni v skupine, medsebojno dobro poznajo, da imajo tehnične pripomočke za neposredno in varno komuniciranje, da imajo kanale, po katerih se lahko pogovarjajo, in tudi orodja, s katerimi znajo oceniti stopnjo tveganja za nastanek škodljivih posledic za žrtev ali potencialno žrtev, in da imajo natančno izdelane protokole, kdo, kdaj, kaj naredi, da se zaščiti integriteto osebe.«
Redni profesor Branko Lobnikar še poudari, da zelo malo žrtev družinskega nasilja zlorabo prijavi, še več, raziskave kažejo, da trpijo tako nasilje tudi po več let, preden sploh povedo, da so žrtve nasilja: »Kar pomeni, da je bilo treba usposobiti socialne delavce in predvsem zdravnike in nujno medicinsko pomoč, da iz situacije ugotovijo, da je obravnavana oseba morda žrtev tovrstnega nasilja; da imajo protokole, ki jim sledijo, da zaščitijo njihovo integriteto, in da v reševanje problemov hkrati vključijo druge institucije. Zelo pomembne so tudi nevladne organizacije na tistem območju, ki pomagajo, da gredo skozi sistem iskanja pomoči in da se zagotovi njihova varnost.«

Sogovornik ob tem poudari še pomen Istanbulske konvencije, pa tudi, da fizično nasilje ni edina oblika nasilja, govorimo namreč tudi o psihičnem in ekonomskem nasilju, zanemarjanju. Za prepoznavanje nasilja smo odgovorni vsi, institucije pa so pri odzivanju nanj odvisne druga od druge, še dodaja sogovornik: »In da ne smejo, na primer, družinski zdravniki reči, da to ni njihov problem, da je to problem policije, ali da rečejo svetovalne službe v šolah, ko vidijo otroke, ki so potencialno žrtve, da se oni ukvarjajo le z izobraženjem. Tovrstno sodelovanje je treba okrepiti. Hkrati pa smo ugotovili tudi, da je treba v policiji razvijati specializacije, saj je od načina reagiranja na zaznano nasilje v družini odvisen tudi končni rezultat. Če nisi usposobljen za pravilno ravnanje ob zaznanem dejanju, pa lahko pride še do sekundarne viktimizacije, in lahko se zgodi, da se žrtve zopet umaknejo, trpijo in nasilja ne prijavijo. Izsledki projekta bodo rezultirali tudi v knjigi, ki jo bomo izdali pri Univerzitetni založbi Univerze v Mariboru in katere sporočilo bo, da moramo okrepiti medsebojno sodelovanje in si pridobiti dodatne kompetence.«

Sara Zmrzlak, Projekt Euranet Plus - Boljše razumevanje Evrope
Aljaž Mejal, Nataša Rižnar