"Jutra ob kavi, so še lepša ob kitari," smo poimenovali sredin jutranji program, ko v studio povabimo glasbenike, s katerimi klepetamo in nam prebujanje polepšajo tudi z igranjem in petjem v živo.

To sredo smo zaključili prvo sezono našega prebujanja ob kavi in kitari. Za zaključek nas je prebujal kantavtor - Adi Smolar.

Še kratek pogovor pred nastopom v živo:

Adi v tem letu praznujete 40 let glasbenega delovanja. Kaj pripravljate ob tej okrogli obletnici?
Obletnic nisem doslej nikoli posebej obeleževal, izjemo sem naredil le pred dvema letoma, ko sem ob svoji šestdesetletnici izvedel 60 koncertov po vsej Sloveniji. Glede na sedanje stanje v državi, ko je organizacija podobnih dogodkov že od marca lani zelo otežena in nepredvidljiva, sem prav vesel, da se nisem odločil narediti kaj podobnega še letos, saj bi najverjetneje večina priprav in organizatorskega truda padlo v vodo. Bo pa v čast mojega štiridesetletnega nastopanja Založba Obzorja Maribor, Helidon, izdala vinilno ploščo z dvanajstimi pesmimi, ki sem jih lahko izbral sam. Naslov plošče bo Pasji dnevi za kantavtorje, po eni izmed mojih prvih uspešnic.

Vaš glasbeni opus je težko dosegljiv. Ko ste v študentskih letih pisali prve stihe, ste se zavedali, da bo to vaš poklic?
Kantavtorsko pot sem začel leta 1981 in kar dvanajst let je bil zame to zgolj hobi. Ko sem izgubil redno zaposlitev v Uredništvu revije Ljubljanske banke, sem se na predlog svetovalke na Zavodu za zaposlovanje odločil, da se, dokler ne najdem nove službe, preživljam kot samostojni kulturni delavec. Leta 1993 sem se torej začel, z mislijo, da bo to zgolj začasno, profesionalno ukvarjati z glasbo. Kar zaporedoma sem vsako leto izdal novo ploščo, ki so bile med ljudmi izredno dobro sprejete in to me je opogumljalo, da sem s snemanjem plošč in nastopanjem nadaljeval brez prekinitev vse do danes in kot kaže bom kot glasbenik čez nekaj let dočakal tudi penzijo.

Ste eden izmed tistih avtorjev, ki najde inspiracijo skoraj v vseh stvareh. Je kakšna tema, o kateri ne bi želeli pisati?
V svojih pesmih se lotevam razvorstnih tem, znan sem po sporočilnosti besedil, ko na dokaj preprost način opozarjam na napake, zabavam, tolažim pa tudi svetujem. Nekatere pesmi so prežete z obilico humorja, druge bolj resne in razmišljujoče, večina je družbeno kritičnih. Blizu mi je tudi bivanjska tematika. Za nekatere sem vesel, da so še po več deset letih aktualne, za druge bi bil vesel, če več ne bi bile. Lepo bi bilo, če mi ne bi bilo več treba napisati nobene pesmi, ki bi govorila o tem, da obstajajo na tem svetu nasilje, krivice, pohlep. Žalosti me misel o trpljenju ljudi, o naši brezobzirnosti do drugih živih bitij in uničevanju narave. Najbolj pa me seveda gane trpljenje otrok. Zanje sem napisal pesem Mojbog in srčno upam, da mi tovrstnih pesmi ne bo več treba pisati nikoli, ker bo njihovo življenje povsod po svetu prežeto z veseljem, z igro in smehom, z ljubeznijo in obiljem. Je treba delat na tem, dragi ljudje!

Kako se pripravljate na koncert? Se spontano odločate, katere skladbe boste zaigrali občinstvu?
Na koncertih se o repertoarju vedno odločam sproti. Mnogokrat se zgodi, da grem na oder pa še ne vem, s katero pesmijo bi začel. Prepustim se občutkom, ki mi jih dajejo poslušalci in vedno se izkaže, da je to najbolje.

Nam zaupate vaš zadnji verz, ki ste ga napisali?
Zadnji verz, ki sem ga napisal, je refren pesmi, ki nastaja in bo namenjena ljudem, ki pozabljajo na svojo minljivost, poveličujejo sami sebe in so pripravljeni storiti vse za oblast in materialno bogastvo:
A prišel bo dan, ki zate bolj slabo se bo končal,
namesto v mehki postelji boš v krsti obležal,
in v spominih boš morda še kakšen teden preživel,
nato pa bo tako kot da nikol te ni bilo!